Anja in Kasia; 25.10.2015

Datum, ko naj bi najina punčka prišla na svet je bil že mimo, zato sta najina telefona bila polna klicev in sporočil vseh, ki so jo nestrpno pričakovali. Midva sva bila pripravljena, bila sva zadovoljna saj se je v zadnjem mesecu le obrnila in ni več bila v sedečem položaju. V četrtek sva bila še zadnjič pri dr. Gostenčnik na akupunkturi in v petek zvečer na zadnji večerji s trebuščkom. 🙂

Torba je bila že zdavnaj pripravljena 🙂 Prav tako sem prej v porodnišnici z Nastjino pomočjo že izpolnila vso potrebno dokumentacijo, Nastja pa mi je tudi pomagala pri pripravi porodnega načrta. S svojim znanjem mi je svetovala glede na napisano, mi razložila o praksi v mariborski porodnišnici in mi dejala naj poslušam svoje telo, saj le to ve najboljše.

V noči iz nedelje na ponedeljek me je okrog 1ih zbudilo črvičenje v trebuhu, nekaj časa kasneje pogosti sprehodi na wc. Proti jutru sem še malo zaspala, okrog 9 ure zjutraj pa čutila prve popadke. Sprva sem nekaj časa poležavala na kavču, nato sem šla pod tuš in po tuširanju so se popadki nadaljevali. Ko se je bolečina stopnjevala sem med popadki bila s koleni na kavču in z rokami naslonjenimi na naslonjalo. Cel čas sem bila sproščena in popolnoma umirjena. Ponovno sem šla pod tuš in nekaj popadkov bila pod tušem. Pa spet na kavč. Ko sem se začela zavedati, da očito gre zares sem začela meriti trajanje popadkov, mož pa je peljal najino psičko v varstvo. Ko se je vrnil me je vprašal ali je čas da greva v porodnišnico, moj odgovor pa je bil da grem tja šele, ko bo bolečina neznosna in popadki redni. Ponovno sem šla pod tuš, tokrat sem na tla položila brisačo in na vseh štirih z godrnjanjem prestajala popadke. Mož je  meril dolžino popadkov, med tem ko me je prej moral vprašati kdaj se je popadek pričel in kdaj končal, mu je to zdaj bilo že čisto jasno 🙂 Ko so bili popadki na 3 minute in eno minuto dolgi sva se odločila za odhod v porodnišnico.

Ves čas sem imela v mislih, da je doma lažje prestati popadke, da je fino če prideš v porodnišnico čim bolj odprta in na poti v bolnišnico sem še kar premlevala ali sem morda šla od doma prehitro. V bolnišnico sva prišla ob 13 uri. Po pregledu je babica rekla, da bo to že kar 8cm, kako vesela sem bila v tem trenutku in zelo motivirana, da bo hitro gotovo in bova hitro videla najino punčko.

Popolnoma vseeno mi je bilo v katero sobo bom šla, čeprav je mož prosil za sobo 1 ali 6 sem na koncu pristala v 4, saj so bile vse ostale sobe zasedene. Ob vstopu v sobo sem na nasprotnih vratih zagledala Nastjo. Kakšno olajšanje 🙂 Možu sem dejala, da lahko pozabi na porodni načrt, ker ga Nastja pozna 🙂 Oba sva se sprostila, vedoč, da sva v varnih rokah, da lahko zaupava nadaljevanje prihoda najine pikece babici. V njeno profesionalnost nisva dvomila, niti v njene odločitve.

V sobi sem se namestila na posteljo nato pa želela poskusiti s položajem na vseh štirih a sem kmalu ugotovila, da sem preveč utrujena, da bi mi ustrezal katerikoli drug položaj, kot ležanje na boku. Dobila sem oksidul, ki je poskrbel, da sem bila med enim in drugim popadkom mirna in sproščena. Mož me je ves čas masiral v križnem delu hrbta in niti za trenutek mu nisem dovolila da umakne roke, saj sem imela občutek da mi v veliki meri lajša bolečine. Njegove roke, spodbudne besede in sama prisotnost so mi ogromno pomenile.

Iztis smo najprej poskusili na boku a se je izkazalo, da bo bolje na hrbtu. Popadki, ki sem jih prestala do tega trenutka, so se mi v tem trenutku zdeli mačji kašelj, iztis mi je predstavljal dosti večji napor in bolečino.  Ko je končno prikukala ven glavica, sem jo pobožala in dobila moč za konec in kmalu je na moji koži ležala najina deklica. (Ura je bila 15:14.9) Tako sva je oboževala in carkljala in jo kmalu po porodu tudi pristavila k dojenju. Ti trenutki nama bodo gotovo za vedno ostali v spominu.

Moja porodna zgodba je bila taka, kot sem si jo predstavljala. Kljub temu, da so bile vse porodne sobe polne, mi je bila babica ves čas na voljo. Ves čas sem bila prepričana, da sva tako jaz kot dojenčica v varnih rokah in to mi je ogromno pomenilo. Babici sem popolnoma zaupala in velik delež k čudoviti porodni zgodbi je pridala ravno ona. Ne le s prej omenjenim, temveč tudi s svojo osebnostjo, s svojo nežnostjo, razumevanjem in toplino. S svojo sposobnostjo, da je ustvarila prav tako vzdušje v porodni sobi, mirno in toplo in s tem zagotovila prav tak prihod v ta novi svet najini princeski. Res sem ji hvaležna in če še kdaj rodim bi bi najraje pritisnila copy paste zgoraj napisane zgodbe 🙂

Kasia: 3970 g in 51 cm

 

Podobne objave

Vsebina je zaščitena.