Babica v rimskem cesarstvu

Porod je v rimskem cesarstvu, kot povsod v starodavnem svetu, bila »ženska stvar«. Ženske babice so s pomočjo družinskih članov prinesle otroka v svet in se posvetile skrbi za novorojenčka. Z izjemo posameznih redkih zapisov in pogrebnih spomenikov, se je ohranilo le malo informacij o nosečnosti in o porodu v starodavnem Rimu; večino informacij se je ohranilo iz zapisov moških avtorjev.

prva-2

PRVA SLIKA: Stari rimski relief prikazuje babico med porodom. Veliko babic je imelo druge poklice in so prevzele nalogo vodenja poroda kot svoj prispevek k skupnosti.

V Rimu babice praviloma niso opravljale samo tega poklica, take so bile bolje izjema, a so bile vseeno zelo pomembne za porodnice. Ne samo, da so bile vključene v rojstvo otroka, nudile so pomoč po porodu, skrbele so za žensko in nudile nego za otroka (French, 1986). Rimske babice so bile izobražene, svobodne ženske, ampak moški so menili, da so ženske nesramne in zato najprimernejše, da se vključijo med težavnim porodom (Todman, 2007). Babica je rimski ženski pomagala pridobiti ugled v okolju, ki se je sicer osredotočal na moško znanje in moč.

Soranus iz Efeza v Mali Aziji (v današnji Turčiji), ki je bil zdravnik na prelomu prvega in drugega stoletja našega štetja, v svojem delu »Ginekologija« opisuje idealno babico, ki bi morala biti:

–          pismena, izobražena v teoriji in praksi, z dobrim spominom in ljubeznijo do dela, poznavati bi morala higienske postopke,

–          pogumna in neustrašna med porodom,

–          pomirjujoča, stabilna in tiha,

–          ki ni osredotočena na denar,

–          biti bi morala ugledna in na splošno telesno celovita, z ostrimi čuti, robustna in z dobrimi okončinami,

–          po mnenju nekaterih ljudi obdarjena z dolgimi, tankimi, nežnimi prsti in kratkimi nohti.

Vse babice v Rimu niso bile pismene, saj pismenost ni bila bistvenega pomena za prenos ustnega izročila med eno in drugo žensko. Nekatere modrosti, kot so kontracepcijska sredstva ali pripravki za prekinitev nosečnosti, kot tudi pripravki za pospešitev težkega poroda, so bili zaviti v tančico skrivnosti in zato niso bili zapisani (Totelin, 2017).

Babištvo v Rimu – stranski poklic

Avtor Eunapius iz četrtega stoletja poroča o anekdoti, v kateri je prodajalka v rimski trgovini z vinom, ki je bila tudi usposobljena za babištvo, ravno stregla stranki, ko jo je poklical sosed da se udeleži težkega poroda. Po porodu si je umila roke in se takoj vrnila k svojim strankam. V mnogih primerih je bil poklic babice stranski/dodatni poklic – nekaj, kar so ženske dojemale kot prispevek k skupnosti. Tiste ženske, ki so se, podobno kot Skribonija, specializirale za porode in so prevzele poklic babice, so bile prej izjema kot pravilo.

Sklepamo lahko, da je bil porod v starodavnem svetu veliko bolj tvegan postopek kot je danes: bilo je malo razpoložljivih sredstev za lajšanje bolečin in malo znanja o okužbah in osnovni higieni. Če je porod potekal dobro, so ženske v rimskem cesarstvu rodile zgolj s pomočjo »modrega družinskega člana« – brez velikih posegov, razen masiranja genitalij s toplim oljčnim oljem. Dobrodošli so bili dihalni nasveti, Soranus nam pove, da bi ženske naj “pritisnile sapo”, ko so bolečine najhujše (Totelin, 2017).

Rimske ženske so z namenom pospešitve poroda nosile amulete. Številni amuleti v starodavnem svetu so bili izdelani iz neobstojnih materialov in le malo se jih ohranilo, ohranjeni primer iz rimskega Egipta ki se nahaja v muzeju Kelsey v Michiganu, pa ponazarja magično formulo in maternico, ki jo je mogoče odpreti in zapreti s ključem – zaprto, ko se je ženska želela izogniti nosečnosti ali ko je maternico zaklenila po spočetju;  in odprto, ko je hotela zanositi ali odpreti maternico za porod (Totelin, 2017).

druga-2

DRUGA SLIKA : Nagrobni spomenik Marcus Ulpius Amerimnusa in Skribonija Attice, moža in žene, iz drugega stoletja našega štetja, iz Ostie v bližini Rima, prikazuje Skribonijo, ki je bila babica. Relief ponazarja Skribonijo med vodenjem poroda. Gola ženska sedi v porodnem stolu (poseben sedež z ročaji, ki se jih porodnica oprime med porodom). Podpira jo ženska, morda sorodnica porodnice, medtem ko babica Skribonija sedi na manjšem stolu, pripravljena ujeti otroka; njen pogled je usmerjen stran od ženskinih genitalij, najbrž zato da porodnici ne bi bilo nerodno.

Če je bil porod nekoliko bolj zapleten, na primer ko je trajal dolgo ali če je bil otrok nerodno obrnjen, so se babice in zdravniki zanašali na svoje roke, s katerimi so lahko nežno spodbudili odpiranje maternice ali poskušali obrniti otroka. Starodavna besedila ne omenjajo epiziotomij, niti ne opisujejo uporabe posebnih medicinskih instrumentov med porodom. Čeprav je “carski rez” dobil ime po Gaju Juliju Cezarju, rimske babice in zdravniki niso izvajali tega postopka (Totelin, 2017).

Naloge rimske babice

–          Skrb za dojenčka, določitev njegovega splošnega zdravja in identifikacija deformacij (French, 1986).

–          Svetovanje o vzgoji in razkazovanju otroka. Na koncu se je moški kot vladar družine odločil, ali bodo otroka vzgajali ali ubili (Todman, 2007).

–          Poskrbele so za prekinitev nosečnosti in kontracepcijo (Riddle, 1992).

–          Prerezale so popkovino in okopale novorojenca (French, 1986).

Zdravljenje in poškodbe

Babice in zdravniki so lahko predpisali zelišča za pospešitev kontrakcij, če se je porod upočasnil. Ženske naj bi tudi vezali na lestve in jih stresli, da bi pospešili porod, čeprav je Soranus odločno obsodil takšno prakso. V najslabših okoliščinah, je prednost imelo življenje porodnice in opravila se je embriotomija: zarodek so razrezali na koščke in izvlekli iz maternice s kavlji (Totelin, 2017).

Starodavni avtorji so se zavedali, da je porod velika preizkušnja za ženske, ki jih lahko izčrpa ali celo povzroči smrt ženske. Nosečnost bi lahko povzročila nelagodje in čudne želje – po zaužitju prsti – in slabost, zoper kar so, kod zapisuje Plinij Starejši, uporabljali citruse (Totelin, 2017).

Zapiski Plinija Starejšega (Historia Naturalis) vsebujejo tudi naslednje nasvete ljudskega izročila (French, 1986):

–          Menstrualni izločki povzročajo neplodnost semen in uničujejo posevke (Pliny HN 7.13).

–          Če ženska nosi plod moškega spola, bo izgledala zdrava in porod bo manj boleč (Pliny HN 7.5).

–          Če ženska nosi plod ženskega spola, bo bleda in porod bo boleč (Pliny HN 7.5).

–          Da bi dobila moškega potomca, mora ženska jesti petelinje testise (Pliny HN 30.43).

–          Ženska naj pije v prah spremenjene prašičje iztrebke, za zmanjšanje bolečin med porodom (Pliny HN 28.77).

 

Nekoliko bolj medicinski pogled na porod iz rimskega časa je zapisan v Soranusovi »Ginekologiji. Soranus je s tem uvrstil babištvo v medicinsko področje, ki se razlikuje od moškega (Dunn, 1995):

–          Menstruacija je naravna za ženske, vendar ženske ki so bolj aktivne krvavijo manj kot neaktivne ženske (Soranus Gyn. 1.22).

–          Kljub starodavnim poskusom določiti spol, ni nobenega natančnega načina za določitev spola otroka, medtem ko je otrok še v maternici (Soranus Gyn. 1.46).

–          Babice bi morale mazati toplo olje na ženski trebuh in labijo v času poroda, s tem bi zagotovile podmazovanje in zmanjšale bolečino (Soranus Gyn. 2.4).

–          Ženske bi morale roditi na porodnem stolu (Banks, 1999), kasneje pa se jih prestavi na mehko posteljo kjer se spočijejo (Soranus Gyn. 2.2).

–          Ženske se naj odločijo za nadomestno dojiljo z dojkami srednje velikosti in dobrimi navadami (Soranus Gyn. 2.19).

tretja

TRETJA SLIKA: Relief na sarkofagu iz drugega stoletja prikazuje dojenje.

Čigava dojka je najboljša?

Vprašanje, ali naj matere dojijo svoje otroke, je bilo v starodavnem Rimu precej izpostavljeno. V tistem času je pogosto veljalo, da je edini varen način hranjenja novorojenčka dojenje. Iskanje živalskega mleka (po navadi kozjega mleka) v velikem mestu, kot je Rim, ni bilo vedno enostavno in takšno mleko bi se lahko izkazalo za neprebavljivo ali celo nevarno. Velika večina dojenčkov je bila dojenih, tudi več kot 18 mesecev. Antične otroške steklenice so bile odkrite, vendar so bile verjetno namenjene hranjenju starejših otrok in ne zelo majhnih otrok (Totelin, 2017).

Razprave o hranjenju dojenčkov so se pojavljale med rimskimi višjimi sloji. Na eni strani so bili zagovorniki dojenja s strani matere, na drugi strani tisti, ki so vsaj v nekaterih okoliščinah zagovarjali dojenje s strani nadomestnih dojilj. Soranus, čeprav ne nasprotuje materinemu dojenju, navaja, da bi lahko bilo dojenje za mater utrujajoče in da bi mleko utrujene in vročične matere lahko škodovalo otroku. Nadomestna dojilja ki je dobro utrjena »Grkinja«, mlajša od 40 let, bi bila idealna. Nadomestna dojilja naj bi za to dobila plačilo (Lines, 2015). Vendar pa »popolna« nadomestna dojilja morda ni bila vedno na voljo, drugi avtorji pa zapisujejo skrbi zaradi slabega vpliva, ki bi ga neustrezna nadomestna dojilja lahko prenesla na svoje mleko in nato na otroka, ker so Rimljani verjeli, da se značaj prenaša skozi materino mleko. Na splošno so Rimljani menili, da je materino mleko močna snov, ki bi lahko zdravila številne bolezni, od bolezni dihal, zastrupitev in očesnih težav. Starodavni recepti za očesne težave so pogosto priporočali, da se sestavine namočijo v človeško mleko – sestavino, ki je bila na voljo in poceni (Totelin, 2017).

Babištvo in porod v starem Egiptu

 

Porod v 16. stoletju – Azteška babica

 

Vir1Vir2

Naslovna slika

Prva slika

Druga slika

Tretja slika