‘Babice smo nadnaravna bitja‘ (intervju za prilogo časopisa Večer)

Babice smo “nadnaravna” bitja
Avtor: Aljaž Jug;  RUŠE SOBOTA, 7.10.2017
‘Babice smo nadnaravna bitja‘
Ko pomisli na svoj poklic, jo prevzame poseben občutek. Porodi oziroma ženske, ki jih spremlja, so ji v navdih, pravi 29-letna babica.
Nastja Pavel, na družbenih omrežjih bolj znana pod psevdonimom Moja babica, je 29-letna babica. Pa ne takšna z vnuki, ampak tista, ki pri najlepšem trenutku novopečenim mamicam, v določenih pogledih tudi očetom, stoji ob strani. Čeprav je med mlajšimi, je v knjigi porodov kot babica zabeležena 275-krat. Pojasnjuje, da je bilo otrok in mamic še več, saj je porod proces, ki traja, včasih tudi dlje kot njena izmena. “Ženski ne pomagaš samo v porodni sobi, temveč tudi na oddelku, v ambulanti. Povsod, kjer se srečajo s tabo.”

Ta poklic sicer ni bil njena prva izbira: “Po končani srednji farmacevtski šoli v Rušah sem se vpisala na maturitetni tečaj, da bi nadaljevala študij farmacije. Tisto leto mi je dalo zelo veliko, a delo v lekarni mi je pokazalo, da nisem za farmacevta.” Na informativnih dnevih jo je pritegnilo babištvo. “Uradno je treba zaključiti študij po javno priznanem študijskem programu, s katerim je babica prepoznana kot odgovorna in zanesljiva strokovnjakinja, ki dela v partnerstvu z žensko med nosečnostjo, porodom in v poporodnem obdobju. Od babic se pričakuje veliko znanja. Rad moraš imeti ljudi, rad moraš delati z njimi, ne samo s porodnicami, ampak tudi v timu, s sodelavci, multidisciplinarno,” pripoveduje.

“Vsaka zgodba, izkušnja, ki ta kaj da”
 Babica z dušo in telesom

Navdiha ji ne zmanjka, še vedno je polna elana in zagona. Moč ji dajejo ženske, pari in družine. “Vsaka izkušnja, vsaka zgodba ti kaj da. Nekaj, s čimer te zaznamuje in oblikuje. V babištvu se ne srečuješ le z lepimi trenutki, mogoče me prav te zgodbe navdahnejo z nečim drugačnim. Zlasti ženske, ki vedo, da se bo njihov porod končal v tišini, brez otroškega joka. To so ženske, ki ti dajo zgled, moč in zaradi katerih si ponosen, da si ženska, ker vidiš, kako stoično gredo skozi ta proces. Seveda pa je babištvo poklic, ki je prepleten večinoma z otroškim jokom in blaženimi izrazi na obrazu žensk. To je pa spet druga skrajnost, napolni te s toplino in milino, ki jo pri poklicu potrebuješ.”

Vprašanje, ali je kdaj podvomila o svojem poslanstvu, prekine z glasnim negativnim odgovorom: “So trenutki, ko si želim, da bi opravljala poklic pod drugimi pogoji, ampak še vedno bi bila babica. Babištvo je umetnost in je posebna sposobnost ljudi, v večji meri žensk. Babice smo nadnaravna bitja. Sem babica z dušo in telesom. In ob tem dejstvu me obdajajo prav posebni občutki, srce začne divje poplesavati. V letih dela sem videla, kje so pomanjkljivosti javnega zavoda. Kje je tista luknjica, ki mora biti zapolnjena, da ženske dobijo informacije, ki bi jim pomagale.” Zato poleg šole za starše ponuja še delavnico o fiziološki nosečnosti, da nosečnice spoznajo spremembe, kako si lahko z dnevnimi aktivnostmi olajšajo nekatere težave in na kaj morajo biti pozorne..

Babice danes niso kot babice včasih

Današnje babice so usposobljene za prepoznavanje zapletov v nosečnosti in med porodom, znajo ustrezno odreagirati in poiskati zdravniško pomoč itd. “V preteklosti so zdravniki prevzeli nadzor nad normalnimi nosečnostmi in porodi. Zato smo se babice in babištvo kot poklic znašli v težki situaciji, da si pridobimo nazaj pozicijo in ugled. Pomembno je, da postanemo profesija in začnemo delovati po naših kompetencah in za to prevzemati odgovornost. A do takrat je še dolga pot, saj sistema ne bo mogoče spremeniti z danes na jutri. Generacije babic izpred 30 let in danes se tudi tako močno razlikujemo, da bi bila zelo dobrodošla večje sodelovanje in posluh. Združiti moramo vse to znanje in izkušnje, saj ima vsaka generacija svojo specifiko,” še razmišlja Pavlova.

p.s: napaka v članku – avtor fotografije je Mavrični trenutek foto Vidmar

Vir: Večer.com

Podobne objave

Vsebina je zaščitena.