Damjana in Julija; 28.5.2015

Neizmerno sem srečna, da je moja “sotrpinka iz porodnišnice” komentirala vašo objavo… od odhoda iz porodnišnice naju s partnerjem muči dejstvo, da se vam nisva uspela zahvalit za ves vaš trud. O vas sva vedela zgolj to, da imate vtetovirano vrtnico na zapestju in da se najina Julija brez vaše pomoči ne bi rodila tako enostavno.
27.5.2015 sem imela pdp, zaradi nosečniške sladkorne sem tisti dan prišla na oddelek za sprožitev poroda. Ker sem bila prvorodka, sem bila malo prestrašena kaj in kako… moja tolažba je bila misel na to, da so včasih ženske rojevale tudi na njivi in ni vrag, da meni v tem luksuzu in ob strokovni pomoči ne bo uspelo…
Malo čez polnoč (28.5.) me je sestra “dostavila” v porodno sobo, kjer sem vas spoznala…par minut za mano pa še moj partner, ki je prihitel naravnost iz nočne. Vse je potekalo dokaj hitro, spomnim se, da sem partnerju vmes rekla, da mi je pri vsem tem najhuje to, da mi morate brisati blato.
Vaša sproščenost, vzpodbudne besede in srčnost so me povsem sprostile in tako sva ob 3:16 spoznala najino Julijo. Rekla sva ji mali metek, ker je bila dolga 48cm in imela 3400g.
Z vašo pomočjo se je takoj prisesala name in še danes jo dojim brez težav. Iskreno se vam zahvaljujem.. kljub temu, da niti vašega imena ne vem.
Vedno boste v najinem spominu tudi zavoljo tattooja.
“Julija, objokana… tudi zate zraste vrtnica” … hvala vam še enkrat.

Podobne objave

Vsebina je zaščitena.