Dojenje – 3 mesece napora; zgodba

Svojo deklico sem v prvi uri po rojstvu prvič pristavila in kar hitro je začela pridno sesati. O tem, da je potrebno pristaviti novorojenčka hitro po rojstvu in o vseh ostalih stvareh o dojenju sem se pozanimala z branjem knjig, obiska podporne skupine o dojenju in obiskih materinske šole. Kljub vsem predhodnim pripravam sem se med dojenje in glede dojenja pogosto počutila popolnoma zgubljeno in obupano.

V porodnišnici sem jo včasih sama včasih s pomočjo sester pristavljala redno in vedno, ko je deklica pokazala interes. Že po enem dnevu so moje ploske bradavice postale rdeče, razpokane in neznansko boleče. Dojenje mi je predstavljalo grozno bolečino, zraven je pritekla kaka solza in kaka kapljica krvi in grozno sem se potila. Seveda sem vztrajala in bila optimistična, da bo kmalu bolje. Že v bolnišnici sem uporabljala multimum obliže in kremice a ni pomagalo popolnoma nič, še pižama ki se je dotikala bradavic mi je bila moteča.

V bolnici so naju zadržali en dan dlje, saj je hčerkica izgubila več kot 10% porodne teže. Šele tretji dan po porodu so se namreč moje prsi napolnile z mlekom, tako, da sem to tudi sama občutila. Doma sva v sproščenem okolju pridno nadaljevali z dojenjem, pristavljala sem jo zelo pogosto. Dojila se je dolgo časa, saj je med dojenjem več krat malo zaspala, če sem jo poskušala odmakniti pa je hitro pričela sesati. Dojenje je bilo zame zelo naporno, saj so bili podoji dolgi in pogosti, moje bradavice pa grozno boleče.

En teden po odpustu iz bolnišnice sva zaradi teže imeli pregled in ugotovili smo, da se je kljub rednemu dojenju zredila zgolj za 40g. Naredili smo kontrolo dojenja, tako da smo jo tehtali pred in po dojenju, ker je tudi tokrat, kljub spodbujanju, zaspala je bila razlika v gramih le 40. Dobili smo dodatek. Dodatek sva ji ponudila 2 ali 3 krat na dan po dojenju a ga je večinoma ‘polila’. Na pregledu čez en teden se je zredila 10g. Dobili smo drug dodatek, ki deluje antirefluksno. Do naslednjega pregleda smo se končno zadovoljivo poredili.

V tem obdobju sem dojila z nastavki, saj se stanje v 14 dneh po rojstvu ni nič izboljšalo in sem res s težavo pristavljala k dojenju. Z nastavki je bilo nekoliko bolje, čeprav še vedno boleče.

Ko je bila stara nekje mesec dni, sem dobila mastitis. Naenkrat vročina, zatrdela dojka. Z obkladki in masažo sem čez noč sama uspela rešiti situacijo. Jaz mastitis ona pa potrebuje dodatek, in dva tedna kasneje mastitis z 40°C vročine, pri katerem sem pristala na antibiotikih, saj ni šlo drugače. In hkrati obupana, saj sem dojila ko je deklica želela, jo spodbujala da zraven ni zaspala, stiskala zobe od še vedno prisotnih bolečin ob pristavljanju ona pa je poleg dojenja še vedno potrebovala dodatek. Posvetovala sem se s pediatrinjo, prebrala vse  nasvete strokovnjakov za dojenje. Potem pa sem se nekako sprijaznila, da je važno da deklica napreduje in da je zadovoljna. Nehala sem kriviti sebe, kar poprej sem čeprav nisem točno vedela za kaj. :) Cenila sem vsak podoj in mislila, da je kombinirano hranjenje boljše, kot samo dodatek. Odločila sem se da bom pač skozi dojila z nastavki.

Pri dveh mesecih starosti sem počasi odstranila nastavke. Dojenje je zdaj, ko je stara tri mesece končno prijetno in neboleče, čeprav nisem več verjela da je to sploh možno. Pri dveh mesecih je naenkrat deklica začela zavračati dodatek in bila popolnoma zadovoljna samo z dojenjem.

Pri treh mesecih se doji na 2-4 ure. Doji se 15 do 20 minut. Dodatka ne potrebujemo več.  Bradavice me ne bolijo.

Nisem verjela, da bom kdaj napisala te  zadnje stavke. Trajalo je kar nekaj časa ampak končno sva postali v dojenju takšen tim, da se lahko polno dojiva in ob tem uživava. Vesela sem, da sem vztrajala, kljub vsem preprekam in naporom.

Ko me kdo vpraša kak je bil porod mu odgovorim, da porod sploh ni tako naporen, naporno je dojenje, in to zelo.

foto