Izguba otroka

Nosečnost se lahko konča tudi tragično. Ali pa smrt otroka nastopi nekoliko kasneje po porodu. Besed s katerimi bi lahko potolažil družino ni. Vendar je smrt del vsega tega. Del nosečnosti, del rojevanja, del življenja. Žal mi je za vse vas, mlade duše, ki ste prehitro odšle. In žal mi je za vse starše, sorodnike in prijatelje, ki so se morali z izgubo soočiti (pre)hitro.

Intervju z mano za Oopsi: O dojenčkih, ki niso nikoli zajokali

“O dojenčkih, ki niso nikoli zajokali”

O temi, ki jo danes predstavljam na Oopsi se pri nas zelo malo govori. Nekako se mi zdi, da smo Slovenci še vedno preveč zaprti in težko izražamo svoja čustva, čeprav bi si morda marsikatera mamica, ki se znajde v tej situaciji želela na ves glas izliti vso žalost. O dojenčkih, ki nikoli niso zajokali sem govorila z diplomirano babico Nastjo Pavel, ki mi je zaupala, kako se počuti, ko na svet pomaga mrtvorojenemu otroku.

Delo babice lahko enačimo z umetnostjo. Pri svojem delu mora uporabljati vse čude, biti mora intuitivna, imeti čut za sočloveka, biti mora energična, odločna. “Da dobro dela in povezuje stvari mora imeti širok spekter znanja. Delo je dinamično. Ena ženska ni enaka drugi, en primer ni enak drugemu. Z vsako žensko/parom/družino rasteš in se učiš. Zakaj sem se odločila za ta poklic… ja to pa bi rekla zato, ker je bil na informativnih dobro predstavljen poklic babice in sem si rekla, to je pa tako frajersko, da želim postati babica. Babice so pa res kul in predvsem zato, ker sem si od nekdaj želela delati z ljudmi.”

Ni lepšega kot zaslišati prvi novorojenčkov jok, kajne? Zanimalo me je kakšni so občutki, ko si del tega čarobnega trenutka, ko na svet spraviš novo življenje? “Vsakič znova se naježim in ne morem verjeti, da sem bila priča novemu rojstvu. Ti si pravzaprav tisti prvi dotik otroka. In vsakič ko jih držim v roki, ta mala bitjeca, vsakič sama sebi rečem – in ti si bil še malo pred tem v maminem trebuščku. Kot da še zdaj ne morem verjeti temu čudežu narave. In ne morem reči, da sem “jaz” tista, ki na svet spravi novo življenje. To je mama. In ne želim si jemati te pravice in slavospeva. Pa vendar prisostvovati in pomagati pri procesu rojevanja je pa čudovit občutek. “

Žal se veliko nosečnosti konča tudi tragično. Perinatalni informacijski sistem RS za leto 2010 navaja 100 mrtvorojenih otrok v Sloveniji. 6% jih je umrlo med porodom, ostali pred porodom. “Novejše statistike nimam. Vsak je preveč.”

Večkrat sem se vprašala, zakaj sploh pride do tega, da otrok umre že v maternici. Nastja mi je povedala: “Plod lahko umre kadarkoli v času nosečnosti. Pred 22. tednom nosečnosti govorimo o splavu, po 22. tednu nosečnosti pa o intrauterini smrti. Vzrokov je lahko več, včasih pa ostane smrt nepojasnjena. Lahko gre za bolezni pri mami (infekcije, preeklampsija, HELLP sindrom, slabo nadzorovan diabetes itd.), lahko je vzrok pri plodu (kongenitalne nepravilnosti, genetske nepravilnosti, infekcije kot so na primer cytomegalovirus..), lahko je placentarni vzrok (abrupcija palcente – prezgodnja ločitev placente, fetomaternalna krvavitev, težave s popkovnico…). Kot dejavnike tveganja navajajo tudi starost matere, debelost, neplodnost matere. Vzrokov je lahko veliko, a vseeno včasih starši ostanejo brez odgovora. Namreč le pri 1/3 uspejo ugotoviti specifični vzrok smrti. “

Občutkov, ko se rodi mrtev dojenček, se ne da opisati, pravi Nastja. “Ginekolog mora smrt potrditi ultrazvočno. In ko stojiš zraven, ko gledaš v ultrazvok in veš da bi tam moralo nekaj utripati, ostaneš brez sape. Mislim, da so v tistem trenutku besede odveč in da stisk roke in objem pomenita več. Lahko pa se z žensko srečaš v porodni sobi. Ne morem reči kaj je težje. Spodbujati žensko pri porodu, kjer veš da na koncu ne boš slišal otroškega joka je težko. Tako da menim, da tukaj igra veliko vlogo empatija.”

Odzivi staršev na rojstvo mrtvega otroka so različni. Običajno je najposrednejši odziv na smrt otroka šok – vključuje otopelost, zmedenost, nejever in različne občutke neresničnosti. Lahko rečemo, da gre za neko zaščito pred realnostjo. Pri mamicah je to bolj izrazito, zato tudi kasneje jočejo. Tudi sama vidim, da očetje jočejo hitreje. Ta odziv opažam najpogosteje. Naslednji odziv je lahko zanikanje, nesprejemanje realnosti. Posledice, ki jih prinaša smrt otroka so ogromne, zato starši resnično potrebujejo strokovno pomoč v procesu žalovanja. Pomoč zase kot individuum, pomoč za njiju kot par in širše za celotno družino. Saj se z ustrezno pomočjo zmanjša tveganje za neugodne izide. Prvi stik je običajno z zdravniki, babicami, medicinskimi sestrami, ki smo tukaj za njihovo podporo, pomoč. Nato tudi klinični psiholog, po potrebi se vključi tudi socialni delavec. Pravilno je, da pare po rojstvu spodbujamo naj otroka pogledajo, ga pestujejo, poimenujejo, fotografirajo. Potrebno jim je dati čas, ki ga potrebujejo, da se od njega poslovijo, pa če prav tako zelo na hitro in prehitro. Da mu povedo kar mu imajo za povedati. In običajno to tudi storijo.”

V Mariboru imajo starši možnost skupinskega pokopa na Polju belih vrtnic ali pa individualni pogreb v krsti ali žari. “Težko je, ker je prisotna še vsa birokracija. Tako za nas kot za njih. Spodbudiš jih, da si poiščejo potrebno pomoč, ker jo bodo potrebovali. Tudi če se v porodnišnici dobro držijo, je potem ko porodnišnico zapustijo toliko težje. In tukaj menim, da potrebujejo veliko pomoči in podpore družine in prijateljev, ki jih bodo razumeli, jim prisluhnili, stali ob strani. Seneka, rimski filozof je dejal: “Ne bojimo se smrti, temveč misli na smrt.” Smrt še vedno ostaja tabu tema. Ko govorimo o smrti novorojencev, otrok, pa je tema še toliko bolj pereča. V vseh teh primerih bi rekla še enkrat: empatija, empatija, empatija.”

Vsi tisti, ki se soočate s tragično izgubo, babica Nastja Pavel v branje priporoča knjigo Prazna zibka, strto srce. Čeprav se verjetno ta bolečina ne zaceli nikoli, bo morda komu vsaj za trenutek lažje.

Resnično zgodbo mamice, ki je utrpela to hudo izgubo pa si lahko preberete tukaj

Društvo solzice

Mamice za mamice (izguba; članki o izgubi in zgodbe)

Čas za Manco Košir – pogovor o smrti

Knjiga: “Prazna zibka, strto srce”

Vir fotografije