Izkušnja Slovenke z nosečnostjo in porodom na Nizozemskem

Predajam vam izkušnjo Slovenke, ki se je preselila na Nizozemsko in tam “preživela” svojo prvo nosečnost in porod. Zelo sem ji hvaležna, da je to zgodbo delila  z mano in mi jo dovolila objaviti. S tem lahko vsem vam predstavim tamkajšnjo babiško prakso skozi oči laika. Tam so porodi doma “normalni” in porodi v porodnišnici običajni za tiste, ki se jim v nosečnosti kaj zaplete.

“Ob pogledu na pozitiven test sva bila oba malo presenečena. Seveda sva to nekako načrtovala, vendar  si nihče ni predstavljal, da se bo zgodilo tako hitro! Kako zdaj naprej?

Glede na to, da živim na Nizozemskem, sem morala ugotoviti kako deluje skrb za nosečnice tukaj. Na srečo imam prijateljice, ki so že rodile tukaj in so mi bile v pomoč. Izpolnila sem obrazec na spletni strani babiške ordinacije in počakala, da so me poklicale nazaj. Na prvem pregledu mi je prijazna babica razložila, da tukaj vse nerizične in nekomplicirane nosečnosti vodijo babice. Že takoj na začetku so mi povedale, da lahko izbiram med porodom doma ali v bolnišnici.

Prvi pregled sem imela okrog 7.tedna, kjer so potrdili nosečnost in me naročili okrog 11.tedna, za določanje termina. Standardni ultrazvočni pregledi so tukaj tudi v domeni babic. Seveda dobiš tudi slike, ki jih kasneje lahko prilepiš na hladilnik in vsem ponosno kažeš svojo malo pikico!

Moje babice (še zdaj jih tako imenujem, čeprav me čez kak teden čaka zadnji pregled pri njih) so bile resnično super. Pregledi naj bi trajali 15minut vendar so si vedno vzele čas in dodatno razložile stvari, če je bilo potrebno. Standardni pregled je bil sestavljen iz merjenja trebuha (oziroma velikosti maternice od sramne kosti pa do njenega vrha), poslusanja srčka z dopplerjem, ter otipanjem maternice in kasneje v nosečnosti položaja otroka. Prav tako so izmerili pritisk in preverile nivo železa v krvi. Največ časa pa je bilo namenjenega pogovoru.Pogovarjale so se o dojenju, o poteku nosečnosti in o tem, kako se počutim. Od začetka sem bila nekako nezaupljiva, ker sem bila se iz Slovenije vajena malce drugačnega odnosa medicinskega osebja. Sej ne, da nisem imela vredu zdravnice in ginekologinje, ampak tam je bilo vedno vse super načrtovano do minute in sem vedno pozabila vprašat stvari, ki bi me se zanimale. Tukaj sem pa vedno prišla oborožena s seznamom vprašanj, ki so ponavadi vodila v nova vprašanja in vedno so imele odgovore zame ter me uspele super pomiriti, če sem imela občutek, da je kaj narobe.

Ko se je v 31.tednu moja nosečnost začela komplicirati in sem bila napotena v bolnišnico, sem začela resnično pogrešati te pogovore in predvsem občutek, da ima nekdo res dober pregled nad mano, malim bitjecem v meni in nosečnostjo na splošno. Pogrešala sem ta osebni odnos, ki sem ga uspela vzpostaviti z ‘mojimi’ babicami. Glede bolnišnične izkušnje pa niti ne vem kaj bi lahko povedala. Medicinske sestre so bile (večinoma) zlate in so se zelo trudile, da mi je bilo čimbolj udobno. Zdravniki so bili prijazni in strokovnost je bila res na visokem nivoju, vendar to na koncu več ni kaj dosti pomagalo, ker sem v bistvu vsak dan videla drugega zdravnika, kar je počasi postajalo naporno. Počasi sem dobivala občutek, da bo ta nosečnost trajala večno, čeprav sem imela napovedano sprožitev poroda v 37.tednu. Neskončni pregledi, predvidevanje zapletov in predvsem pomanjkanje tega osebnega odnosa je bilo resnično naporno. Najbolj sem bila žalostna, ker sem vedela, da pri porodu ne bo zraven ene izmed mojih babic, ki sem jih poznala in jim zaupala.

Porodna izkšsnja pa… Porod je bil hiter, sprožen s pomočjo umetnega oksitocina in si ze zdaj želim, da bo naslednji porod potekal brez tega. 😉

Na koncu te ‘zgodbe’ je seveda srećen zakljucek. Sredi marca se je rodil zdrav  fantiček, ki meni in njegovemu očetu že povzroča sive lase in prinaša neizmerno veliko veselja.”

Dečko je bil rojen aprila, 2013, zdaj pa mu družbo že dela bratec, rojen februarja 2015 🙂

Preberi še: Babištvo na Severnem Norveškem – izkušnja iz samostojne babiške enote

Podobne objave

Vsebina je zaščitena.