Imaš 0 produktov v košarici.
Nosečnost naj bi bilo najlepše obdobje v življenju vsake ženske. Pravijo, da je ženska takrat blažena, vesela, da kar sije in žari. Pravijo, da se ji iskrijo oči. Pravijo, da ima ogromen apetit, da bi jedla za dva. Pravijo, da jo peče kislina, da jo boli hrbet. Pravijo…
Prepričana sem, da nas je kar veliko takih, ki nosečnost nismo doživljale klišejsko, ki nismo nestrpno pričakovale rojstva otroka, smo se le-tega celo bale, a malo je takih, ki to upajo priznati in povedati na glas. Ravno zaradi slednjih sem se odločila zapisati svojo nosečniško in porodno zgodbo, z namenom, da se nobena ženska ne počuti čudno, če že v 2 mesecu nosečnosti ne lepi tapet v otroški sobici ali posname enormno število fotografij svojega nosečniškega trebuha, če jo je poroda strah in ga doživlja, kot svoj lastni konec pod giljotino.
Od začetka pisanja te zgodbe je minilo kar 5 mesecev. V bistvu sem se odločila, da je ne bom nadaljevala, niti dovolila objaviti, pa vendar so me dogodki pred nekaj dnevi popolnoma ohromili. Dobra prijateljica je zaradi »pomanjkanja materinskega čuta« in strahu, v 16. tednu želela na komisijo za odobritev splava. V bistvu je bila že odločena, potem pa sem ji zaupala svojo izkušnjo. Brez cenzure.
…
Vse se je začelo leta 2016, ko sem začutila, da si želim otroka. S partnerjem sva dolgih 7 mesecev poskušala vse mogoče, kar so opisovali članki in zgodbe na forumih, da bi prišlo do spontane naravne zanositve, pa je vsak negativni test bil le boleč nož v srce. Otrok pač nama očitno takrat ni bil namenjen. Po zaroki sva se nekako dogovorila, da s spočetjem otroka sedaj nekoliko počakava, se najprej poročiva, kasneje pa bova spet poskusila. Govorila sva tudi v smeri, da v kolikor v letu dni po poroki ne bom zanosila, sva pripravljena poskusiti še z umetno oploditvijo. Tako so tekli dnevi, meseci, nekako je želja po otroku izginila, ali pa je bil to način samoobrambe pred strahom, da ima morda eden od naju težave. Nato pa kot strela iz jasnega začutim nelagodni občutek v spodnjem delu trebuha, menstruacija že par dni zaostaja, zdi se mi da me boli glava, sem zelo utrujena. Vse to nisem nikakor pripisovala nosečnosti, temveč stresu na delovnem mestu. Po skoraj 5 dneh izostanka menstruacije, ki je sicer dokaj redna, sem se vseeno odločila da opravim test. Kar med pavzo na delovnem mestu. Vsa nejevoljna sem odšla v drogerijo, kjer sem kupila test. Najcenejši, ker zagotovo nisem noseča in sem lansko leto na ta račun občutno preveč porabila na testih, veste da bi bil popoln, taki s srčkom, ki zaobjame črtico. No, kupim najcenejšega, ker itak ne bo nič, zastonj mi je šlo 15 min malice, ampak vseeno pa želim čimprej ovreči nosečnost. Opravim test. Spredaj pred toaleto me čaka nestrpno sodelavka, sicer dobra prijateljica. Test ne kaže dveh črtic, oziroma je ena močna, druga pa komaj vidna. Test želim zavreči, nakar pristopi ona in mi ga skoraj izpuli iz rok. V očeh se ji naberejo solze : »Čestitam.« Prosim? Kaj se je ravnokar zgodilo? Čemu mi čestita? Nazorno mi pokaže črtico, ki je sicer zelo bleda in pove, da sem zagotovo noseča. Ne verjamem, ne zdi se mi verjetno. Pokličem partnerja rekoč: »Kaj je, tu je.« Tudi on ostane brez besed, verjetno razmišlja, kdaj in kako nama je to uspelo. Popoldan preživiva v molku, vsak po svoje tuhtava. Spomniva se, da sva 2 do 3 tedne nazaj imela nezaščiten spolni odnos, lahko bi rekli nepomemben. Še pred izlivom je rekel, da naj grem dol. Spomnim se, da sem mu suvereno odgovorila: »Ma daj no, kot da je že kdaj karkoli bilo.« In ja, očitno je takrat bilo. Takrat, ko sva se osvobodila želje in pričakovanja po otroku, ko sva vse odmislila, ko nama je postala vseeno. Skoraj tako, kot so modrovale ženske na forumih (ja vem, tudi meni gredo na živce, ampak priznajmo si, da vsaka googla, ker pač druga ne znamo več), da moraš odmisliti, pa se zgodi. Takrat se mi je to zdelo tako nemogoče, kako odmisliti nekaj, kar si več kot očitno želiš? Pa vendar tistemu testu nisem verjela. Zjutraj sem s prvim urinom želela še eno potrditev. In dveh črtic več ni bilo moč spregledati.
Noseča sem. Kaj pa sedaj? Pokličem ginekologinjo, odrecitiram tisti prvi dan zadnje menstruacije in dobim termin. V 8.tednu nosečnosti. Mislim, da je bilo do pregleda 3 tedne. 3 mučne dolge tedne. Umaknila sem se vase, v svoj lastni krog misli. Na eni strani strah, panika pred neznanim, pred porodno bolečino, pred morebiti mrtvim plodom v maternici, na drugi strani prepričevanje same sebe, da nisem sploh noseča, da je verjetno prišlo do napake (slišala sem namreč, da je lahko test tudi kdaj lažno pozitiven). Če kdaj, sem se ravno takrat spomnila vseh zgodb o neuspešnih zanositvah, težkih porodih, zapletih, nepravilnostih in ne vem kaj še vsem, ki sem jih skozi življenje slišala od znank in sorodnikov. Takrat se mi je zdelo te nepomembno, da se to ne more zgoditi meni, da je nosečnost zame še zelo oddaljena, pa vendar so očitno vse te zgodbe ostale del moje podzavesti in prišle na dan ravno takrat, ko je bilo to najmanj zaželjeno. Tako se je strah samo še okrepil. Na mojem obrazu ni bilo mogoče zaznati veselja, niti hrepenenja, temveč napetost. Še pred pregledom sem novico zaupala svojim najbližjim v stilu: »Noseča sem… če bo vse po sreči.« Nekako sem želela ostati na realnih tleh, brez pričakovanj. V zadnjem letu je kar nekaj prijateljic izgubilo otroka še pred 10. tednom, zato nisem želela dajati lažnega upanja nikomur. Očitno sem okoli sebe zgradila močni oklep, ki je bil bolj pripravljen na slabe kot dobre novice, saj sem izhajala iz prepričanja, da je boljše pričakovati slabo, kot izključno dobro, saj si na koncu zagotovo manj prizadet. V tednih do pregleda, so me tako večkrat popadali izbruhi jeze, joka, krivila sem partnerja, krivila sebe. Poleg tega je od prve minute, ko sem zagledala dve črtici, bil prisoten tudi strah, ali se mi bo uspelo stlačiti v poročno obleko, ki je bila rezervirana par tednov pred zanositvijo. Če bi kdo šel pogledat v moj google iskalnik, bi največ iskalnih nizov najbrž v tistem obdobju bilo takšnih : ‘lažno pozitivni nosečniški test’, ‘ni pulza pri plodu’, ‘poroka v 20. tednu nosečnosti’, ‘kako velik trebuh v 20. tednu nosečnosti’, ‘koliko sem se zredila do 20.tedna nosečnosti’, ‘rizična nosečnost v 20. tednu nosečnosti’, ‘strogo mirovanje v 20. tednu nosečnosti’, inp. Načeloma nisem paranoik, sem precej samozavestna in samozadostna oseba, a takrat sem se očitno ujela v začaran krog lastnih mislih, o katerih drugemu kot partnerju sploh nisem želela govoriti, saj nisem želela, da izpade, da si otroka ne želim, da je nezaželjen, in da bo me kdo gledal s privzdignjeno obrvjo. Otrok je bil zaželjen, ampak ni bil pričakovan. Temu sem pripisovala tudi svoje razpoloženje.
Ginekologinja je potrdila nosečnost, ob zvoku plodovega utripa sem sicer za hip začutila solze v očeh, ampak se je že v naslednji sekundi v meni spet porodilo kup vprašanj in skrbi, med katerimi je bil največji strah pred izgubo službe, pred poročno obleko in še enkrat pred porodom samim. Odšla sem domov. Mama mi je vsa navdušena kupila knjigo »Mamica bom«. Noseča sem. Dejansko sem noseča. Kaj pa zdaj? Kaj naj jem, kaj če bo z otrokom kaj narobe, kaj če ima kakšno napako, kaj če bom mu sama s svojim početjem kakorkoli škodovala? Strah pred porodom je tako odšel nekam v odzadje, pojavil se je strah za zaplete v nosečnosti, strah za otroka. Kot pričakovano sem izgubila službo, tako da bi lahko rekli, da sem imela časa za razmišljanje še več, očitno preveč. Pred vsakim pregledom sem verjetno izgubila par minut življenja, nato pa jih po pregledu samem vedno dobila nazaj. Vedno je bilo vse dobro, plod v odlični kondiciji, brez posebnosti. Večja verjetnost, da bo punčka. Še to. Vedno sva sanjala sina. Cela najina predstava je bila o sinu edincu in kot da še to ni bilo dovolj, sta vzporedno z mano zanosili še dve dobri prijateljici. Fantka. Okoli mene sami fantki vseh znank in neznank. Tako je prišlo še do dnevnih pogovorov, ko so me prijateljice navdušeno seznanjale s svojim plodom, s stvarmi, ki so jih že kupile in ki jih še bodo. Opremljanje sobe. Nosečniški trebuhi. Selfiji. Vse mi je bilo odveč. Nosečnosti sem se začela izogibati in se posvečati najini poroki. Lahko bi rekli da mi je kar dobro uspevalo. Seveda sem občasno poskusila z shoppingiranji, gledanjem otroških sobic in oblačil, pa vendar nisem začutila nobenega booma. Ničesar. Nobenega veselja in nestrpnega čakanja. Nobenega materinskega čuta, nagona, ali kaj pač bi naj noseča ženska občutila. »Komaj čakam, da te spoznam« ind. hashtagi vseh punc po facebooku, so me silili na bruhanje. Počutila sem se tiransko, nehvaležno, nevredno biti mama, pa vendar sem si mislila, da mi očitno le ne more biti tako vseeno, če občutim toliko skrbi.
Kar kmalu na začetku nosečnosti so mi odkrili še nosečniško sladkorno bolezen, stroga dieta, neprofesionalni odnos medicinskih sester v diabetološki ambulanti, pa so mojo nesrečo v nosečnosti samo še stopnjevale. Posledično sem zaradi diete in začetne slabosti, izgubila kar 8 kg, ki sem jih do konca nosečnosti dobila nazaj, vrednosti sladkorja pa so bile na koncu tako nizke, da zadnjih dva meseca diabetološke ambulante več nisem potrebovala obiskovati. V moji glavi so venomer odmevale besede medicinske sestre v eni izmed zasebnih dialektoloških ambulant, katero sem se kasneje odločila zamenjati, da bom s svojimi prekrški ubila otroka. Če je bil ekstremni diabetološki prekršek trikotnik lubenice, potem si nisem znala niti predstavljati, kaj mi je sploh dovoljeno uživati. Ne rabim posebej poudarjati, kako sem tako z vsakim dnevom dejstvo, da sem noseča, samo še bolj sovražila. Posloviti sem se naenkrat morala od svojih najljubših živil, kljub temu, da so mi kasneje izmerili povprečni krvni sladkor 5,1, pa nisem upala tvegati.
Septembra sva se poročila. 3 dni pred dnevom D, sem se pri pomerjanju obleke onesvestila. Prenizek sladkor, kaj pa. Tako je poleg novih skrbi, prišla nova skrb, kako bom vzdržala najin dan. Na koncu je bilo vse kot sva si zamislila in končno je vsaj ta skrb odpadla. Lahko bi rekli, da sem nekako sprejela, dejstvo, da sem noseča in si govorila, da je vse skupaj še zelo oddaljeno in da do zadnjega meseca, več ne bom mislila na nič. Pa je bilo res tako?
Ne. Na morfologiji je bilo ugotovljeno, da otrok leži prečno. To dejstvo me je sicer veselilo, saj sem si po tihoma želela, da če že moram roditi, naj to ne bo po naravni poti. Ja, marsikatera tega ne bi in ne bo razumela, ampak mene je to dejstvo vsaj za trenutek pomirilo in izginil je strah pred porodom. Zakaj sem tako sanjala o carskem rezu, pravzaprav ne vem. Verjetno, ker sem bila tako vzgojena, ker sem bila sama rojena s carskim rezom in ker sta mama in babica v mene vcepljali idejo, da nisem tip za rodit, da v naši družini nimamo razvitih medeničnih kosti za rodit in da se naj z ginekologinjo dogovorim za carski rez, ker je naravni porod pravo mučenje in ga nisem zmožna prestati. Na drugi strani pa bi prečna lega lahko imela za sabo kakšno telesno nepravilnost, kar mi spet ni bilo všeč. Ampak ja, bila sem veliko bolj sproščena in začela pripravljati otroške stvari, ko sem odšla samoplačniško na 4D pregled. Ginekolog je z začudenjem premeril ekran in komentiral, da ga skrbi otrokova velikost. Glede na to, da sva z partnerjem dokaj visoke rasti, sem sprva mislila, da cilja, da je otrok velik, nakar je povedal, da je ravno nasprotno, da je otrok premajhen, da očitno zaostaja v obsegu trebuha. V glavi mi je šumelo, nabirale so se solze, nekje v daljavi sem slišala njegova vprašanja: »Kako je pa bila nuhalna? Ste opravili dvojni kromosomski test? To nam nikoli ni všeč, če trebuh zaostaja za glavico. Imate kakšne bolezni v družini? Sindrome? Bi lahko otrok karkoli dedoval? A imate sploh urejeno sladkorno?« Vse preveč vprašanj, usta pa niso mogla dati odgovor. Ničesar nisem več razumela. Še pred 4 urami sem bila na celotnem UZ pregledu z vsemi meritvami pri osebni ginekologinji, ki je komentirala, da je plod v odlični kondiciji in se primerno razvija, potem pa se je moj svet nenadoma začel podpirati pred očmi. Kljub pozni uri sem kontaktirala več znank, ki se na zadeve spoznajo in jim posredovala izvid. Dobila sem več enakih odgovorov, da je ginekolog očitno pretiraval, da plod zaostaja v rasti za tri dni, kar ni nič in naj ne skrbim. Kljub temu je do naslednjenega pregleda pri osebni ginekologinji minilo mučnih 4 tedne, katera je potrdila, da je plod primerne velikosti in da če želim, me pošlje na pregled še v rizično ambulanto, kar sem na srečo zavrnila, saj sem se v 4 tednih tako specializirala, da sem znala sama iz monitorja oceniti, da otrok ustreza svoji gestacijski starosti. Lahko sem si končno oddahnila.
Plod je prečno lego zamenjal za medenično vstavo in v njej vztrajal do 35. tedna. Nato pa ko sem že mislila, da je to to, je sledil nov šok. Plod je obrnjen na glavo. Očitno bom morala roditi. Naravno. Zatiskala sem si oči pred resnico, se začela ponovno zapirati vase in iskati vse možne razloge, kako bi mi bil odobren carski rez. Pa vendar brez uspeha. Vse skupaj je samo še dodatno poslabšalo dejstvo, da je partner delal v tistem času v tujini, kar bi lahko pomenilo samo eno, da bom morda celo morala roditi sama. Ker sem obiskovala šolo za starše Nastje, Moje babice, sem jo kot znanko, prosila za možnost spremljave na porodu. Nastja je bila navdušena. Med nama se je razvil zaupljiv odnos, ki je Nastjo postavil v več vlog, ginekologinje, psihologa, terapevtke, psihiatra, svetovalke za prehrano in še kaj. Dnevno je potrpežljivo poslušala moje izpade tesnobe in napada zaradi poroda, ki so se občasno celo zamenjali s pozitivo in upanjem na najboljše. Dnevi do PDP-ja so se bližali, jaz pa se še vedno nisem počutila fizično in psihično sposobna naravno roditi. Na ulici so me ljudje ustavljali in me spraševali, če še kar ne mislim roditi in če že nestrpno čakam, jaz pa sem si želela, da bi se to zgodilo čez par let, ne pa čez par dni. Še vedno se nisem veselila, tudi me matrala nobena radovednost ali evforija spoznati otroka. 4 tedne pred PDP-jem me je osebna ginekologinja poslala še v ambulanto za tvegano nosečnost, saj sem imela pri njej povišan pritisk (le zakaj?), tam pa sem kljub normalnemu pritisku, morala ambulanto obiskovati redno do poroda. Pregledi so bili mučni, dolgi, predvsem v rokah specializantov in ne specialistov, ki so trebuh otroka ali ostale okončine iskali tudi po 30 min. Nato so se me začeli podajati sem in tja, nastala so dobesedna provociranja in besedne vojne med osebno ginekologinjo in osebjem v porodnišnici, saj so pri vsakem pregledu dobili eni in drugi različne rezultate, pri čemer je en dan bil ponovno ugotovljen zastoj v rasti, čez par dni idealna rast, in tako naprej, dokler nisem vdarila po mizi in povedala, da bom hodila še samo na eno stran na preglede, ker gre za podvajanje in vstran metanje denarja, pri čemer prihaja do absurdne situacije, ko me specialist ginekolog z 30 letni izkušnjami pošlje na pregled v ambulanto za tvegano nosečnost, kjer me pregleda specializant. Daleč od tega, da želim koga žaliti ali koga izpostavljati kot manjvrednega zaradi naziva, pa vendar, se mi zdi ambulanta za tvegano nosečnost nekaj, kjer si kaj takšnega porodnišnica ne bi smela dovoliti, torej da je usoda nosečnice in ploda, v rokah specializanta. Sicer sem se počutila odlično, nobenih nosečniških tegob, nobene kisline, bolečin v hrbtu, spala sem odlično, sploh ne vem kaj vse bi me moralo mučiti, saj mi to ni poznano, gibalno sem bila aktivna do zadnjega dneva, tako da si tudi iz vidika »ker imam vsega dovolj« nisem želela kaj bolj roditi.
Tok misli in ostalega je več kot očitno blokiral sprožitev poroda. Kljub kasnejšim poskusim vzpodbuditve popadkov, sem nosila čez rok. Nato so se odločili za indukcijo, saj sem bila še vedno rizična nosečnica zaradi diabetesa. Odločili so se za indukcijo s »Folley katetrom«, saj sem astmatik in je uporaba tablet kontraindicirana. Dan pred dnevom D itak nisem spala. Nikjer nisem našla odgovora na to, kako bo potekala indukcija in kaj lahko pričakujem. Seveda najdeš samo kup odgovorov, kako se ženske mučijo in mučijo, nato pa tako ali tako sledi carski rez. Okej, to je bilo sprejemljivo, čeprav tisto z mučenjem ni ustrezalo moji predstavi. Večkrat sem med obiskom ambulante za tvegano nosečnost, priklopljena na ctg napravo, razmišljala, kako bi še bilo najbolje, da se zdaj nekaj zgodi, da me urgentno peljejo na carski rez in rodim povsem brez težav. In ne boste verjeli. Zgodilo se je točno tako. Po vstavitvi katetra sem začela krvaveti, pravzaprav se je nenevarno izločala iz materničnega vratu krvavkasta sluz, saj naj bi se začel vrat mehčati. Aja, ko bi bila 3 cm odprta, bi mi predrli plodove ovoje in začela bi se akcija. Nočem niti pomisliti, že takrat sem si rekla, bo kaj bo, zdaj tako ne morem več nikamor. Zaradi krvavitve se je ginekolog odločil, da me pošlje na opazovanje v porodno sobo. Po 2 urnem ležanju na levem boku priklopljena na CTG, položaja nisem več vzdržala in se začela lezti gor in se premikati. Plod je zadnje pol ure v trebuhu čisto podivjal, čemur sem pripisala kosilu in obilici čokolade, ki sem jo pred tem zaužila za energijo za porod. Pa vendar je naenkrat bilo slišati padati pulz. Pomislila sem, da sem si verjetno kam prestavila nastavek in bo me sicer zelo neprijazna babica, najbrž nadrla. Nato pa sem se spomnila pogovora z Nastjo par dni nazaj, ko jo je partner vprašal kakšen pulz je normalen pri plodu. Odgovorila je med 110 in 160. Ta je bil že 80. In slišalo je, da še pada. Odločila sem se, da pritisnem sos gumb, pri čemer sta babici ravno vstopili v sobo, saj sta menjavali smeno. Povedala sem jima, da se moram obrniti, da sem se premikala, da sem nemirna, da tudi se mi zdi, da sem premaknila napravo, ali pa otroku pada pulz. Naenkrat je bila okoli mene vsa ekipa. Otroku je dejansko padal pulz. Pričeli so me slačiti, pa se je vse samo zatikalo. Preplavila me je moč, da sem vse strgala sama iz sebe. Moramo rešiti otroka. Ko sem ležala v operacijski, sem samo slišala ginekologa, ki je spraševal zakaj še vedno nisem dobila anestezije, da nimajo časa, nato sem zaspala.
Zbudila me je ginekologova roka, da je vse v redu. Da je punčka super. Ko so me pripeljali v šok sobo, je bil tam že mož. In Nastja. Odločila se je priti na obisk v porodno sobo, ko se je akcija začela. Očitno je na koncu se vse nekako povezalo. Ne bom posebej poudarjala, kako se mi je razlezel nasmeh, ko sem se zavedla, da sem rodila. Brez napora. In s carskim rezom. Ja, čudna sem, ampak za mene se je izteklo, tako kot sem le sanjala. Moja čupasta punčka je bila naravnost kot iz revije. Tehtala je 3,600 g in merila 51 cm. Res je totalno zaostajala, a ne? Ko so mi jo zvečer pripeljali sem začutila solzo. Moja hči. Potem so jo odpeljali. Komaj sem čakala, da bo spet prišla.
Naslednji dan sva se selili na oddelek. S pristavljanjem ni imela težav, čeprav so me bradavice neznosno bolele, o mleku itak ni bilo ne duha in sluha. Ko sem mislila, da se bom po 2 prebedenih nočeh končno naspala, pa se je začela nova epizoda. Otroški jok. Kričanje. Moje bolečine po carskem rezu. Neprespanost. Če bi imela dovolj moči, bi obula tiste roza crocse in šla čez tračnice. Prostovoljno. Jok se ni pomiril, vse dokler ni po 6 urah poznavalsko pristopila sestra: »Ja gospa, lačna je.« Res? Torej ji nekaj dajte. Nisem tista vrsta žensk, ki sem na vso silo želela dojiti, če bi steklo bi, če ne bi, pa tudi ok. Saj sem tudi jaz zrasla na dodatku, pa nisem imela nikoli posebnih težav. Nato je zadovoljno zaspala. Naslednji dan sva spet poskusile z dojenjem, kombinirale z flaško in nekako je vse skupaj steklo. Do odhoda domov. Neprespana sem si želela samo postelje in počitka. Na poti domov sva kupila z možem še dodatek, saj veste, za vsak primer. V prvih nekaj minutah po prihodu domov je še vse kazalo idilično, nato pa živalski jok. Jok, ki ga nisem poznala. Zaprla sem se v kopalnico in jokala. Ni želela flaše, ni se mogla pristaviti. Prišla je Nastja. Tudi njej ni uspelo pomiriti otroka. Spomnim se njenih besed: »Če se ne boš ti pomirila, se ne bo ona.« In tako je tudi bilo. Prvi mesec dni je bilo izredno napornih. Z možem sva komaj kaj spregovorila. Kljub temu, da se mi je zdelo, da toliko ljubezni med nama že dolgo ni bilo. Če povem, mi je bilo, kot da sva se zarotila proti njej. Da se z objemom, dotikom, po vsakem napadu joka, vzpodbujama, da nisva sama, da imava drug drugega, da je ona vdrla v najino idilo. Večkrat so mi lastne misli preplavali občutki, da sem si uničila celo življenje. Tudi mož je imel iste misli. O tem sva govorila kasneje. Takrat tega nisva upala povedati. Vsaj ne na glas. Naval hormov je pri meni terjal mnoge izbruhe joka in nemoči, otrok pa je seveda takrat delal vse, da je situacijo samo še poslabšal. Histerični in neutolažljivi jok, se je odvijal kakšno uro na dan, pri čemer sem seveda mislila, da gre za krče, ter tako izločila iz jedilnika skoraj vse. Dolge dneve sem presedela ob kompotu, piščančji juhi in polenti. Modrosti babice in mame, da je to za mleko. Ampak tisti jok se je še vedno pojavil. Ni pomagalo nič, ne nošenje, ne ljubkovanje. Nič. Na srečo je vedno minil in tudi noči so bile mirne in dolge. Prihajali so obiski. Nenehno so poudarjali, kako čudovita in mirna je moja hči, meni pa so po glavi samo se podile misli, kako zaustaviti ob 17h čas, da se cirkus ne bo spet začel.
Ko je odšel mož nazaj v tujino po preteklem očetovskem dopustu, sem jokala kot dež. Strah me je bilo, da tej vlogi sama ne bom kos. V tednih, ko je bil doma, mi je namreč zelo pomagal, nosil najino hčerko, odšel v trgovino, skuhal kosilo, bil je tu. Ostali s va sami. Starši so nama pomagali kolikor so pač lahko, pa vendar je mama delala deljeni delovni čas, zato so njuni prihodi bili omejeni, v bistvu v delu dneva, ko je bilo še najlažje. Dnevi so tekli in pomirila sem se sama s sabo. Bolečine po carskem rezu so verjetno v celoti izginile v roku 10 dni in bila sem spet fit. No, dokaj fit. Prvi dan in drugi dan po operaciji si misliš, da ne bo nikoli boljše, pa mine. Vsaki za mano, sem rekla enako: »Ko se boš prvič vstala, boš me preklinjala, da sem ti lagala, da to ni mogoče, da kdaj mine, pa vendar bo vsak dan boljše in boljše.« Nekateri so mi rekli, da je to verjetno meni bilo tako, ker sem si carski rez tako zelo želela. Mogoče, ampak lahko vam z zagotovostjo potrdim, da poznam tudi take, ki ga niso načrtovale in si ga želele, pa so tudi kar hitro okrevale. Prav tako je čišča trajala intenzivno slab teden, kasneje pa je postopoma izginjala. To pišem zato, ker je meni bil ta del in pa ogromno potenje, najhujši del poporodne izkušnje. Po moje mi vse ostalo ni predstavljalo pol toliko napora, to plus vse ostalo, pa se je zdelo tako obupno, brezizhodno, nepoznano. Mislim, da so tudi hormoni počasi pričeli izgubljati na intenziteti. Dovolila sem si pomoč, očetu, da kdaj prespi pri nama, hkrati pa začela na majhno bitjece gledati iz drugega vidika. Tako zelo lepa je bila. Smehljala se je v spanju, zadovoljeno sesala moje mleko in me pri tem držala za prst. Še vedno me. Končno sva se spoznali. Ali pa navadili druga druge. Nisem bila samo jaz, ta mali nekdo je odslej tu in vse moje življenje se vrti samo še okoli njega. Ne morem ga vrniti odkoder je prišel, reklamirati, ali cele dneve nekje pustiti. Moj otrok je in je neločljivi del mene. Za to miselnost sem potrebovala mislim da slabih 5 tednov. Ne bom posebej poudarjala, da je tisti neutolažljiv jok minil in da sem pričela jesti vse od A-Ž. Tako lahko z zagotovostjo trdim, da to niso bili krči. Bile so tiste atipične kolike, ki nastanejo zaradi nemira. Nemira matere. Saj veste kaj pravijo »Srečna mama, srečen otrok«, no to drži. Posijalo je sonce. Nabrala sem nove moči in si uredila misli. Porodila se mi je ideja, da bi se odselili bližje mojim staršem. Zagotovo bo še lepše. Več časa za naju. Več brezskrbnega časa. Tako je od najdenega novega najemniškega stanovanja do dejanske selitve minilo 4 dni. Dnevi so postali boljši, lažji. Starši so mi in mi še ogromno pomagali, kmalu sem začela spet kuhat, se veselit ob kulinaričnih doživetjih, z mojo princesko sproščeno potepati (mislim, da je prej bilo vse preveč stresno, sva sicer zelo dosti hodile naokoli, ampak manjkalo je, da to postane brezskrbna rutina), počasi sem postajala spet stara jaz. No, skoraj stara jaz. Še vedno včasih tu in tam dobiš občutek, da bi rad vsaj za en dan ali eno uro zavrtel čas nazaj, ali pa ga zaustavil. Pogrešaš tisto dolgo poležavanje zjutraj, odhode v shopping in na izlet, ki so bili spontani, od ideje do realizacije verjetno skupaj z make upom in oblačenjem, maksimalno 10 minut. No, tega več ni. Sedaj moraš nakalkulirati, kdaj dojiti (ja, še vedno dojim, kdo bi si mislil) oziroma trenutno že, kdaj pripraviti svež obrok goste hrane, da bodo gospodična na poti siti in zadovoljni. Morda še naspani, ampak spanje v avtu je še bolj zabavno.
Kot te strašijo s porodom, te seveda ljudje vztrajno pripravljajo na tegobe materinstva od 0 do hm, očitno 18 let in več. Neprespane noči itak no. 1 tema, veš tisto obstaja samo v revijah, le spočij se, boš potrebovala. No, jaz jih ne poznam. Moja hči dejansko od 4 tedna zaspi sama, v svoji posteljici, brez uspavanja in spi 10 do 11 ur v kosu. Polno dojena in ne, ne dajem ji dodatka, da podaljšama spanec. Včasih dobiš občutek, da moraš nekaterim lagat, ker ti resnice tako ali tako ne verjamejo. Če ne bi spala, bi bile sočutne: »ojoj, zdaj pa bi že morala prespati noč, uboga ti«, če spi pa spet ni okej in dobiš tiste v stilu: »pa kaj polno dojiš, al’ flaška?«, »kaj to zdaj misliš, da spi spi, al’ spi z vmesnim dojenjem«. Za mene je spanje trenutek od časa A do časa B, brez zbujanja, brez dojenja. Ampak ne bom o tem, namen zapisa ni kak samospev in samohvala, ki bi ga katera verjetno kaj hitro razbrala tu ven. Namen zapisa je morda samo še dodati, da tudi vse, kar se dogaja drugim, ni nujno, da se bo tudi tebi. Tvoj otrok bo sprejel gosto hrano takoj, nadomestil mlečni obrok v celoti, ne bo nikoli sprejel flaške, spal večkrat čez dan, večkrat brez posebnih tehnik uspavanja, se sam igral, se ne bo nosil, užival v vožnji z vozičkom in avtom. Vse to obstaja. Zato se na razna svarila ne ozirat, ker si morda s takimi mislimi, prikličeš nase prav to, kar je kao običajno.
Danes ko prebiram te lastne vrstice nazaj, se mi zdi, kot da se je to dogajalo nekje, nekoč davno. Hipec sekunde. Priznam, da se sploh jih več ne spominjam. Je bolj v meglici. Potegnem pa črto, da sem očitno trpela za znaki depresije, ki je danes še tako velik tabu. Veliko nosečnic tega ne razume, kako je to sploh možno. Jaz nisem razumela tistih, ki so o vsem govorile v superlativih, ki jih naj ne bi bilo ničesar strah, jim je bil po porodu čas enak, kot je bil prej. Ki jih nova vloga ni sezula in zopet obula. Ki so ohranile mirne živce. Vsako minuto. No, jaz na srečo poznam večinoma takšne, ki si tu in tam pojamramo, ki bi kdaj spakirale otroka ali pa moža, ter si natočile gin tonic. Tudi takšne, ki so kasneje, ko sem jim zaupala svoje izkušnje v novi vlogi komentirale: »faca si, da to poveš, jaz sem občutila isto, pa me je bilo sram, da bi me obsojali, da je z mano kaj narobe, daj pisat blog in vzpodbudi še druge.« Bloga ne bom pisala, je pa res pomembno, pa čeprav se sliši se tako klišejsko, da o svojih občutjih govorite na glas. Da si jih priznate. Brez sramu, da vas ne bodo razumeli. Izbereš si pač krog poslušalcev, ki jim zaupaš, za katere veš, da te ne bodo obsojali, da te bodo razumeli ali vsaj poskušali razumeti, ter še zlasti na podlagi tvoje izkušnje ne naredili svojega lastnega scenarija in produkcije filma, kako zelo si nesrečen, ker boš dobil otroka, kako ga ne maraš, kako nisi dovolj hitro čutil materinskega čuta in je otrok bil prikrajšan za vso ljubezen tega sveta. No, nič ni narobe. Moj otrok je srečen, ljubljen, večinoma časa nasmejan (pustimo tisto sitnost zaradi zaspanosti), se privije k meni, obožuje poljubčke, se glasno smeji, boža moj obraz in se mu razlezejo usta do ušes in še čez, ko me zagleda. Tudi, če najini prvi dnevi spoznavanja niso bili idealni in sovpadali z ostalimi popolnimi trenutki vzporednih staršev, sva vzpostavili najin svet. Samo najin. In v njem je prostor za vsakega, ki nama želi dobro. Ne pokroviteljsko. Veš, tisto iz srca. Materinski čut/nagon ali whaterver, pa je v vsaki verjetno izražen na svoj način. Pri meni je očitno bil kot pretirana skrb za otroka, pri tebi pa kot neskončna ljubezen. Mislim, da nekje tam vmes, pride do ravnovesja obojega. Tvoj otrok postane čisto sožitje brezpogojne ljubezni in pretirane skrbi. Tudi za barvo in konsistenco kakca.
