Kontinuirana babiška skrb

Babice so primarni izvajalci skrbi in strokovnjaki za ženske z nizkim tveganjem v rodni dobi po vsem svetu (Fraser, Cooper, 2009; Sandall et al., 2013). Glede na babiško vodene modele in ostale modele oskrbe za ženske pa obstajajo razlike v obolevnosti in umrljivosti, učinkovitosti in v psihosocialnih rezultatih (Sandall et al., 2013). Kontinuiran stik je bistven za vzpostavitev zaupanja med žensko in babico in je predpogoj za pozitivno izkušnjo na poti materinstva (Lundgren, Berg, 2007).

V Cochranovem sistematičnem pregledu babiške nege je opisano, kako kontinuirana babiška skrb pliva na varnost in kakovost zdravstvenega varstva žensk. Babiška nega veliko pripomore k ponovni demedikalizaciji poroda in h kakovosti ter varnosti zdravstvenega varstva. Oblikovalci politike, ki si želijo varnejšo in kakovostnejšo skrb za otroke in novorojenčke, morajo zlasti glede normalizacije in humanizacije poroda razmišljati o babiškem modelu nege in njegovem financiranju. Babiška nega v primerjavi z drugimi modeli oskrbe vpliva na različne ravni kontinuitete, različne stopnje porodniškega tveganja in določanja porodniške prakse (v skupnosti ali porodnišnici). Predstavljena je tudi stroškovna primerjava modelov. Modeli so bili razdeljeni na predporodno in porodno obdobje, saj določene odločitve in ukrepi v nosečnosti vplivajo na porod. Opredeljeni so bili na naslednje načine:

A) Babiška nega, kjer je babica vodilni strokovnjak, vendar so rutinsko vključeni tudi drugi zdravstveni delavci (eden ali več).
B) Ginekološka oskrba, ki je pogosta v Severni Ameriki, kjer so porodničarji vodilni strokovnjaki. Prisotni so pri porodu, vendar ni nujno, da prav tisti, ki so vodili žensko skozi nosečnost. Prisotne so tudi medicinske sestre.

C) Oskrba družinskega zdravnika z napotitvijo k porodničarju, če je to potrebno. Porodne medicinske sestre ali babice so prisotne v času nosečnosti in pri porodu, vendar nimajo moči odločanja. Pri porodu je porodničar.
D) Deljen model oskrbe, kjer se odgovornost organizacije in porodne oskrbe deli med različnimi zdravstvenimi delavci (Sandall et al., 2010).

Sutcliffe et al. (2012) so prav tako primerjali babiško nego z obravnavo pod vodstvom zdravnika. Vključeni so bili trije metaanalitični pregledi. Čeprav ni bilo mogoče vzpostaviti stroškovne učinkovitosti, so glede na pozitivne učinke babiške nege na reševanje ženskih potreb, njihovo zadovoljstvo in zadovoljstvo njihovih otrok praktiki in oblikovalci politike razmišljali o možnosti kontinuirane babiške skrbi pri ženskah z nizkim tveganjem.

O procesu profesionalizacije v Sloveniji in o avtonomiji babiške dejavnosti v Evropi si lahko preberete v doktorsk disertaciji doc. dr. Mivšek (2012) z naslovom: “Proces profesionalizacije babištva v Sloveniji” –  povezava

Če povzamem tabelo “Avtonomija babiške dejavnosti – pogled po evropskih državah (Mivšek, 2012)”: Pri normalni nosečnosti, porodu in poporodnem obdobju imajo babice vodilno vlogo v Belgiji, na Danskem, v Franciji, na Irskem, v Španiji, na Švedskem in v Angliji. V Avstriji sta za normalno nosečnost, porod in poporodno obdobje odgovorna babica in/ali zdravnik. V drugih državah kljub definiciji in kompetencah WHO babice niso vodilno odgovorne za fiziološko nosečnost, porod in poporodno obdobje; včasih je le kombinacija splošnega zdravnika in pediatra ali babice. Kar moramo spremeniti v Sloveniji je, da se babice tudi v praksi vključijo v pet preventivnih sistematičnih pregledov v nosečnosti (v 16., 32., 37., 38. in 39. tednu nosečnosti), ki so navedeni v “Pravilniku za izvajanje preventivnega zdravstvenega varstva na primarni ravni“. Kot bomo lahko videli v nadaljevanju, ima stik z babico že v času nosečnosti izredno pozitivne rezultate.

Zaradi reševanja gospodarske krize in pomanjkanja sredstev za zdravstvo je dober način za znižanje stroškov babiška oskrba žensk. Nižji stroški babiške nege in učinkovitost sprejemanja takšnih pristopov so v Veliki Britaniji ključnega pomena. Seveda so potrebne še druge raziskave na tem področju, predvsem nefizični izidi, kot so zadovoljstvo in zgodnje dojenje. International Confederation of Midwives (ICM) (2011) navaja, da je babiško vodena oskrba za ženske glede na dosedanje gospodarske razmere učinkovita in trajnostna rešitev. K razvoju babiško vodenih modelov oskrbe bi pozitivno vplivale izkušnje žensk, ki so prejemale npr. samo zdravniško oskrbo. Potrebne so raziskave o različnih babiških pristopih pri babiški negi, saj se lahko modeli med seboj razlikujejo. Tako bi raziskave na tem področju omogočile raziskavo teoretičnih temeljev teh kompleksnih intervencij in njihovo združitev s procesi in izidi. S tem bi natančno razumeli, kaj so učinkoviti mehanizmi v kontinuirani babiški negi. S strogim in kompleksnim pregledom in primerjavo babiške nege in zdravniške oskrbe bi tako prišli do rezultatov, ki bi natančneje pokazali, kakšne prednosti ima babiška nega za mater in otroka. Kot že omenjeno, dokazi kažejo, da ženske z nizkim tveganjem pod vodstvom babic nimajo več zapletov in težav v primerjavi s tistimi, ki jih obravnavajo zdravniki. Te ženske imajo manj medicinskih postopkov in so zadovoljnejše z oskrbo. Ženske, ki so bile deležne kontinuirane babiške oskrbe, poročajo o večjem zadovoljstvu z vidika emocionalne podore, boljši informiranosti, pogostejši vključitvi v proces obravnave in večji možnosti soodločanja v primerjavi s standardno oskrbo. Ugotovljenih ni bilo nobenih škodljivih posledic pri ženskah, ki so bile v oskrbi babic (Biró et al., 2003; Hodnett et al., 2011; Sutcliffe et al., 2012).

Barimani in Hylander (2012) navajata boljšo podporo in kontinuirano babiško oskrbo žensk po babiški negi, saj se zmanjšuje trajanje poporodnega bivanja v bolnišnicah. Opredeljujeta trend v zahodnih državah. Njun namen je preučiti strategije za izboljšanje kontinuirane oskrbe za nosečnice in nove matere. Strategije, ki omogočajo kontinuiteto, temeljijo v glavni kategoriji, tj. v skupnem ukrepanju babic in patronažnih medicinskih sester. Pozitivne učinke sodelovanja so navajale tudi ženske, ki so bile deležne takšne zdravstvene obravnave. Glavna naloga anketiranih babic in medicinskih sester je bila zagotoviti kontinuirano oskrbo, kar so matere tudi pričakovale. Razlika je bila v tem, da so nekatere imele samo teoretično izdelane strategije, druge pa so jih že uporabljale v praksi, npr. zaposleni v družinskem centru so poročali, kako se strategije uporabljajo v praksi, zaposleni v medicinskem centru pa so strategije opisovali, brez da bi jih dejansko uporabljali. Ko so strategije vpeljali v prakso, so babice in patronažne medicinske sestre sodelovale v več različnih skupnih praksah, ki so jih vodile strategije za kontinuiteto: prenos, prilagoditev, vzpostavitev ter ohranjanje medsebojnih odnosov. S tem ko zdravstveni delavci med seboj sodelujejo in imajo možnost stalne komunikacije, postane sistem oskrbe varnejši. Sodelovati so začele, ko so ugotovile, da skrbijo za isto mater, in so tako podprle idejo, da se starševstvo začne z nosečnostjo in nadaljuje z rojstvom otroka. Babice so izjavile, da lahko z dobrim prenosom informacij medicinske sestre nadaljujejo tam, kjer so one končale. S takšnim delom si pridobijo več zaupanja s strani mater. V družinskih centrih so babice in medicinske sestre sodelovale pri skupnih ukrepih za vzpostavitev kontinuirane oskrbe za nosečnice in matere. Skupni ukrepi so bili videti kot skupne dejavnosti (druženja, srečanja in interakcije) za skupno podporo materam. Omenjene so bile tudi jasne strategije za skupne ukrepe, kot je sprejemanje odločitev na neformalne načine in aktivna pomoč v času službe. Osebje se je srečevalo na formalnih sestankih, kjer so planirali obiske nosečnic in novorojenčkov. Pomembna so tudi neformalna srečanja (npr. odmori za kavo), ki so priložnost za načrtovanje novih stvari. Prav tako so babice in medicinske sestre skupaj opravljale obiske na domu. Obiski običajno potekajo tako, da se babica pogovori z materjo o porodni izkušnji, nato pa predstavi medicinsko sestro in ji preda delo. S tem se ponovno vzpostavi več zaupanja, saj ženska nima občutka, da ima pred seboj popolnega tujca. Medicinska sestra se lahko vključi v obravnavo že zadnji mesec pred koncem nosečnosti. Babice in medicinske sestre skušajo uskladiti svojo politiko in skupno učenje. S takšnim načinom dela imajo izvajalci nege veliko koristi. Prihranijo čas, medsebojno se učijo in so zadovoljnejši. Te prednosti so naštele tako babice kot medicinske sestre. Tudi ženske so navajale prednosti takšnega dela (razpored dela, skupni obiski, vključevanje medicinskih sester že v času nosečnosti in drugo). Žal pa so takšno obravnavo v raziskavi doživele samo ženske, ki so obiskovale družinske centre. V medicinskih centrih tega sodelovanja ni bilo. Prav tako so matere, ki so obiskale družinski center, imele večjo podporo.

Za razvoj in implementiranje babiško vodene nege člani združenja ICM delujejo v državah, kjer ženske nimajo možnosti babiško vodene nege, in sicer tako, da spodbujajo vlado za razvoj takšnih modelov nege skupaj z ženskami in drugimi zainteresiranimi. Izpostavljajo, da babiško voden model nege zagotavlja varno in kakovostno oskrbo. V državah, kjer babiško voden model nege že obstaja, pa se člane ICM spodbuja, da delajo z ženskami in drugimi zainteresiranimi, saj s tem vzdržujejo in izboljšujejo ta model oskrbe (ICM, 2011). V Sloveniji so leta 2010 testno izvedli program kontinuirane babiške nege v sodelovanju med Mestno občino Ljubljana in Oddelkom za babištvo (Zdravstvena fakulteta, Univerza v Ljubljani). Naziv projekta je bil Zdrava ženska – zdrave družine prihodnosti”  in namen je bil ugotoviti, kakšne prednosti prinaša kontinuirana babiška nega z izbrano babico za ženske in ali kontinuirana podpora vpliva na zadovoljstvo ženske (Mivšek et al., 2011).

Iz raziskav razberemo, da je babiško voden model oskrbe najboljša izbira za ženske (z nizkim tveganjem) med nosečnostjo, porodom in v poporodnem obdobju. Zmanjšane so hospitalizacije v času nosečnosti, manj je nenadnih smrti ploda v zgodnji nosečnosti, ženske v manjšem številu posežejo po farmakoloških protibolečinskih sredstvih, več je spontanih vaginalnih porodov, manj težav je v poporodnem obdobju. Študije se izvajajo v državah z višjim bruto družbenim produktom, kot so Avstralija, Kanada, Nova Zelandija in Velika Britanija. Če bi pridobljene rezultate želeli uporabiti v ekonomsko manj razvitih državah, bi bilo potrebno pri ocenjevanju uporabnosti upoštevati razpoložljivost babic, mnenje skupnosti o babiško vodeni oskrbi, dostopnost do drugih modelov oskrbe in njihovi stroški ter maternalno in perinatalno umrljivost in obolevnost.

Babiško vodena nega ima potencial za zmanjšanje neenakosti pri dostopu in obravnavi, zdravstveni sistem pa mora to omogočati z izobraženim kadrom. Babice je potrebno pri delu podpreti in jih nadzorovati. V primeru kontinuirane babiške nege gre za pomanjkanje strogih raziskav o tej temi v ekonomsko slabše razvitih državah. V teh primerih gre za naključne kontrolne raziskave, s katerimi ocenjujejo učinke takšnega načina dela. Kot lahko vidimo, ne gre zgolj za brezglavo vpeljevanje novega načina dela. Gre za miselnost zdravstvenih delavcev – babic in širše populacije – žensk. Ženske si morajo takšne oskrbe želeti. Naša naloga je, da rezultate raziskav predstavimo širši javnosti in tistim, ki so za uvajanje sprememb odgovorni na državni ravni.

Na koncu si želimo zdravo in zadovoljno mamo, otroka in  družino. In s kontonuirano babiško skrbjo je to možno doseči v večji meri.

Pavel N, 2016. Šest poročij v porodni sobi za boljšo porodno prasso. Magistrsko delo. Univerza v Mariboru, Fakulteta za zdravstvene vede. 

Podobne objave

Vsebina je zaščitena.