Mrtvorojenost in izguba otroka – 4. babiški forum 2017

Kar na začetku bi rada pohvalila študente babištva, ki so se ponovno izkazali z organizacijo babiškega foruma. Predvsem se mi zdi pomembno, da so imeli časovnico, kot je bila predvidena. Saj največkrat na različnih konferencah in srečanjih (razen v tujini na to nisem naletela) naletiš na (pre) dolga predavanja nekaterih predavateljev, torej na neustrezno moderacijo. Po moji subjektivni oceni  je bil to najbolje obiskan forum. Iskrene čestitke.

Kot sem že povedala na Facbook strani, vsaka ženska je mati, če rodi živega, mrtvega otroka ali ga izgubi kmalu po rojstvu. In vsak oče postane in ostane oče. A  ko sta vpletena smrt in izguba otroka, postanemo izgubljeni, nesigurni in se najraje umaknemo na stran. Kar pa ni prav. In na letošnjem forumu smo lahko pridobivali informacije od ljudi različnih strok, ki se tako ali drugače srečujejo z izgubo: ustanoviteljica društva Solzice, psihologinja, socialna delavka, pediatrinja, ginekolog, babica in ne nazadnje najpomembnejša od vseh je bila zgodba mame, ki se je soočila z izgubo prvorojenca. Skušala sem vam strniti misli predavateljev, da morda sami posežete po dodatnem čtivu na to temo, da vam tema o smrti otrok ne bo več tabu in da se boste lahko s starši, ki so izgubili otroka, ustrezno soočili. In ne nazadnje, da lahko pomagate tistim, ki se morajo soočiti z izgubo.

V Sloveniji je bilo 2015  99 mrtvorojenih.

Morda za začetek definicija: Mrtvorojen je otrok, ki se rodi brez znakov življenja s porodno težo nad 500g oz. gestacijska starost nad 22 tednov oz. dolžina več kot 25 cm. Vendar se gestacijska starost in dolžina uporabljata le, kadar podatki o teži niso na voljo (NIJZ). Mrtvorojenost pa je število otrok na 1000 vseh rojstev.

Petra Urek – Društvo Solzice

2001 – v družini ob smrti njene deklice se je začela razvijati ideja o “društvu”, ki bo nudilo pomoč ženskam in parom, ki se soočijo s podobno situacijo. Združile so se mame s podobno izkušnjo in se vprašale, kako lahko pomagajo tudi drugim, ki se znajdejo v podobnih situacijah. Uradno ustanovljeno društvo je bilo leta 2004.

Takrat je izšla tudi njihova je knjiga »Prazna zibka strto srce«. Na kratko o knjigi iz spletne strani društva Solzice

“Knjiga je v prvi vrsti namenjena žalujočim staršem, ki skozi dolgo in težko obdobje žalovanja iščejo številne odgovore. Prav tako tudi vsem, ki se z njimi srečujejo: zdravniškemu osebju, sorodnikom, prijateljem, sodelavcem …
Knjiga je plod dela žalujočih staršev ob sodelovanju strokovnjakov s področij, ki so kakorkoli povezana z omenjeno tematiko.  Knjigo lahko kupite v knjigarnah Mladinske knjige, DZS, knjigarna Vale Novak ali pa preko te strani.” 

Društvo:

• seznanja starše s pravicami njih in mrtvega otroka
• pomagajo pri ohranjanju spominov
• pripravljajo na porod mrtvega otroka in po potrebi sodelujejo pri ohranjanju spominov in ob slovesu
• pomagajo individualno in v skupinah
• povezujejo se s CSD-ji (največkrat zaradi finančne stiske staršev, ti so upravičeni do dodatka ob smrti otroka)
• sodelujejo s pogrebnimi zavodi
• organizirajo podporne skupine
• izvajajo individualne pogovore z družinami
• nudijo pomoč pri reševanju pravnih vprašanj, pri pokopu otroka..
• organizirajo delavnice za žalujoče starše, družine
• organizirajo predavanja raznih strokovnjakov s področja žalovanja, osebne rasti..
• pripravljajo spominske pakete za družine umrlih otrok
• moderirajo forume na slovenskih družinskih portalih
• dobro sodelujejo s porodnišnicami
• izvajajo delavnice za osebje, ki se srečujejo z žalujočo družino in umirajočim otrokom
• nudijo supervizijo za strokovne delavce, ki se soočajo z žalujočo družino oz. s smrtjo
• izkustvene delavnice »Moj odnos do smrti” z mag. Andrejem Debeljakom in »Sočutno spremljanje žalujočih staršev« ter »Izziv strokovnih delavcev, ki se soočajo s smrtjo otrok«
• medijsko ozaveščajo širšo javnost
• sodelujejo na kongresih, posvetih in ozaveščajo širšo javnost

Spominski parki –  Park zvončkov Ljubljana, Zvezdice Postojna in Polje belih vrtnic Maribor

15. oktober mednarodni dan otrok, ki so umrli med nosečnostjo ali kmalu po rojstvu (v vseh parkih ob isti uri se v zrak spustijo beli baloni s posvetilom)

“Babice in zdravniki želijo na svet poroditi življenje, zdravo življenje. Porajanje smrti je prizadetost, ki časovno in čustveno presegajo naše moči.”

Spomini : s časom ko šok mine in nastopi žalovanje, so starši hvaležni za stvari, ki jih spominjajo na otroka. Zato se porodnišnice spodbuja, da se z otrokom dela spoštljivo in da zdravstveni delavci pomagajo pri ohranjanju spominov. Starši spremljajo vsak naš gib, vsako besedo. Zato fotografije, odtisi stopal, pramen las … Spomini so vse kar imajo od željenega otroka in so zato največja dragocenost.  Starše v tistem času ne zanima diagnoza in papirji, ampak tam smo mi, oni in njihov mrtev otrok. Največkrat smo prvi, zadnji in edini, ki se dotaknejo njihovih otrok.

Doc. Dr. Vislava Globevnik Velikonja, spec. klin. psihologije

Nosečnost ni vedno obdobje veselih pričakovanj in srečnih dogodkov.

Z možnostjo medicinske tehnologije imam vedno več vpogleda v anomalije in to kar se dogaja v nosečnosti. In posledično je več prekinitev nosečnosti.

Še danes najdemo v svetu, da glede smrti perinatalne izgube najdemo različna vprašanja in odnose. V 70. letih 20. stoletja so se začeli začetki zanimanja za proces žalovanja in potrebe žalujočih staršev. Perinatalno žalovanje je eno najtežjih žalovanj, ki lahko traja od 6 mesecev do 2 ali 3 let in je to še vedno normalno.

Navezovanje med materjo in plodom »maternal – fetal attachment« se začne že zelo zgodaj.

Slovenija:

1997 – prvo izobraževanje na temo perinatalne izgube

2000 – park Zvončkov v Ljubljani

2002 – društvo Solzice in knjiga “Prazna zibka, strto srce”, ter drugi spominski parki;

2016 – publikacija “Gnezdo brez ptičkov” (Tudi zdravniško osebje potrebuje pomoč pri spremljanju staršev po izgubi otroka, zato so na ginekološki kliniki v Ljubljani izdali to publikacijo)

Perinatalno žalovanje: mrtvorojenost, neonatalna smrt, splavi/feticidi, posebne skupine neplodnosti (za nekatere ženske lahko že vsaka menstruacija ali IVF postopek sproži depresijo), rojstvo telesno in duševno prizadetih otrok, smrt otroka po hudi bolezni.

Splavi po ugotovljeni nepravilnosti pri plodu se prekinejo na željo staršev; prav tako se starši soočajo z občutki krivde in ambivalence glede pravilnosti odločitve, imajo podobne potrebe kot starši, kjer je prekinitev kasneje v nosečnosti.

Žalovanje poteka na več nivojih: Samoomejevalni (akutna faza 2-6t; postopno prebolevanje do 2 let ali več) proces, čustveni nivo, telesni nivo, vedenjski nivo.

Žalovanje po izgubi želene nosečnosti je družbeno-kulturno doživetje kot »neuspeh«; posledice so lahko izguba samopodobe, prihodnosti, objekta ljubezni, vloge staršev, zaupanje v sposobnosti donositi zdravega otroka itd..

Faze žalovanja:

• Faza šoka, otopelosti (nekaj dni do 3 tednov, čustvena otopelost, zanikanje, nesprejemanje realnosti izgube; telesni simptomi so težave z dihanjem, praznina v želodcu; zaščita pred najburnejšimi čustvi)
• Akutna faza, hrepenenje, protest: tukaj se ženska sezuje, traja 2-3 mesece; to je obdobje močnih čustev, globoke žalosti, bolečine, spremenjeno doživljanje same sebe, mati lahko še čuti otroka, ne ve ali je res ali je samo sanjala, odmaknjenost, simptomi globoke depresije; svetuje se bolniški dopust; antidepresivi v tem obdobju so kontraindicirani
• Dezorganizacija, obup depresija; več mesecev do 1 leta, obup, brezizhodnost, tudi če iščejo samopomoč ni pomoči, samo izzveni
• Reorganizacija, običajno sledi po končanem prvem letu po izgubi; čustveno žalovanje se počasi zaključuje, človek se povrne k vsakodnevnim aktivnostim, vendar so dnevi (datum pokopa, splava, prazniki itd..) ki še vedno privrejo največ čustev na plano.

Več o žalovanju si lahko preberete tukaj.

Spremljati je potrebno celotno družino, ker se dotakne vseh družinskih članov. Pri ženskah so možne psihične motnje kot zaplet žalovanja. 1/3 parov ima resne partnerske težave (različni stil žalovanja, medsebojna pričakovanja, težave v soočanju z močnimi čustvi, zunanji pritisk).

POTREBNO JE VEDETI; DA IMAJO MOŠKI IN  ŽENSKE RAZLIČNE OBLIKE ŽALOVANJA! Moški običajno čez 1 mesec po izgubi gre naprej ..z močnimi čustvi se srečuje in sooča v prvem mesecu in s tem ni nič narobe. Vendar je potrebno poudariti, da takšnega žalovanja ne smemo vsiljevati ženski. Ženska komaj čez 1 mesec začne premlevati, govoriti o tem itd… Nadaljnji možni zapleti so težave sorojencev (osebnostne težave, preživeli dvojček lahko ima občutek krivde..), problemi v naslednjih nosečnostih  (višja stopnja anksioznosti, poporodne psihične motnje, »nadomestni otrok«..).

Patološko žalovanje :poslabšanje psihičnega in /ali fizičnega zdravja in/ali socialne prilagojenosti; pojavi se pri 20% žensk. Napovedani dejavniki: problemi med nosečnostjo, brez podpore moža in družine in če se ni ustrezno poslovila od otroka.

50% parov poskuša ponovno zanositi, druga polovica pa se zakopa v delo. Ne ena, ne druga stvar ni dobra. Žalovanje je zato pomembno, prav tako izražanje čustev in nikoli ni prepozno za žalovanje. Obredi in rituali nam pomagajo sproščati čustveno napetost, obvladovati žalost in imajo zaščitno vlogo.

Pravice staršev ob smrti otroka je objavilo Kanadsko združenje za perinatalno žalovanje leta 1995 (Perinatal Bereacemnet Team and women’s collage in Toronto, 1995):

Potrebe žalujočih družin: senzibilnost, razumevanje, sočutje, odkritost, možnost izbire, podpora, možnost, da so s svojim umrlim otrokom, pramen las, zasebnost, duhovne potrebe, opogumljanje, spoštovanje, omogočit ustvarjanje spominov..

Žalovanje otrok

Tudi otroci žalujejo, vsak otrok čuti ,da se v družini nekaj dogaja.

Starejši od 9 letu žalujejo podobno kot odrasli. Mlajši do 5. leta občutijo žalost staršev, čeprav ne razumejo smrti. Od 5-9 leta si otroci umrlega predstavljajo kot duha, okostnjaka..

Otroci čutijo močna čustva, niso sposobni verbalizirati čustev, starše pa  poskušajo zaščititi. Lahko  imajo občutek krivde, pogosto ne pokažejo žalovanja navzven in njihovo žalovanje prihaja v valovih. Najprej otrok 2-3 mesece  ne bo pokazal nič, čez 3 mesece oz. ko se bo mama spet  spontano nasmehnila, pa bo postavil kakšno vprašanje. Kar je pomembno je, da jim razložimo smrt in žalovanje, starši morajo povedati zakaj so žalostni in uporabiti besedo SMRT. Ne uporabljati besed, da je sorojenec “šel stran” (vprašanje otroka bo – kdaj pride nazaj? ) in da je “zaspal” (kdaj se bo zbudil, kaj če bo tudi sam zaspal itd.). Pomagati jim moramo izraziti čustva, zagotoviti, da se njihovo življenje normalno razvija, mu povedati, da on in starši še ne bodo umrli. Poučeni o tem kaj se je v družini zgodilo morajo biti  tudi v šoli, vrtcu, da bodo razumeli otrokovo vedenje.

Stari starši žalujejo tako za vnukom kot so žalostni zaradi stiske svojega otroka. Potrebno jih je poučiti kako pomagajo. Prav tako je okolico potrebno poučiti, naj ne pospravljajo doma tistega, kar je bilo za tega otroka pripravljeno. Saj s tem, ko so stvari še na svojem mestu, pomagamo ohraniti status staršev.

Zdravstveni delavci smo tisti, ki pomagamo ustvarjati spomine! Fizične in psihične.

Kaj smo izboljšali na področju perinatalnega žalovanja?  Poudariti moramo proces žalovanja pri očetih. Terapevtski programi za sorojence, osveščanje javnosti, dodelani postopki za delo v porodnišnicah (npr. za par skrbita samo dve babici); vse to so novosti.

Profesionalna pomoč – svetovanje, izobraževanje in podpora svetovalcem;

Psihološka pomoč – publikacija UKC Ljubljana “Gnezdo brez ptičkov”. Pred prekinitvijo nosečnosti je pomembna priprava na splav/porod mrtvega otroka, psihologi nudijo svetovanja pri odločanju za prekinitev nosečnosti ali za življenje s prizadetim otrokom. Informirajo par o procesu, pomenu njunih odločitev (ali otroka želijo videti, si ustvariti spomine…). Po prekinitvi pa jih je potrebno seznaniti s procesom žalovanja in jim nuditi ustrezne informacije in vire pomoči (bolniški dopust, porodniški dopust, psihološka pomoč, podporne skupine, splet, telefonske številke itd.)

Ambulantna psihološka pomoč – po odpustu suporativna psihoterapija, partnerska/družinska obravnava, psihološka priprava na naslednjo nosečnosti, včasih tudi psihiatrična pomoč.. ter dodatne priprave v naslednjih nosečnostih..

Podrobno si lahko njeno predavanje preberete v tem članku: klik

• Po splavu (teža ploda do 500g) ženski pripada  2-4 tedne bolniškega staleža. Po tem času bodo ženske še potrebovale bolniški stalež, saj še ne bodo sposobne za delo. Osebni zdravnik lahko predpiše do 1 mesec bolniškega staleža, nato pa jo mora napotiti k strokovnjaku (psihologu, psihiatru, ki bolniški stalež podaljša).
• Po porodu (teža ploda nad 500g) pripada ženski 42 dni  porodniškega dopusta (to se uredi na CSD kjer ima gospa stalno prebivališče). Tudi to ni dovolj za žalovanje in ponovno ponudimo možnost osebnega zdravnika in nato mnenje specialista npr. psihologa.
• Vse se dobi na napotnico brez čakalnih dob. Znotraj tega imajo dostopnost do psihiatrične pomoči, vendar to se ne svetuje v zgodnji fazi. Ker se poruši normalen proces žalovanja in se NE zdravi z antidepresivi. Antidepresivi se uvedejo po 4-5-6 mesecih, če se ne more sestaviti in normalno funkcionirati.
• Vedno je potrebno vključevati očete.  Naj si tudi oče vzame bolniški stalež (osebni zdravnik), da gredo SKUPAJ skozi procese žalovanja. Očetovski dopust ne »pripada«. Ampak uveljavljajo bolniški stalež oz. dopust. Je pa odvisno tudi od delodajalcev.

Nataša Kumer, dipl. bab.

Babica Nataša je govorila o postopkih prekinitve nosečnosti v 2. in 3. tromesečju v UKC Ljubljana na oddelku za rizično nosečnost. Zanimiv mi je bil podatek, da pari iz tujine hodijo na prekinitev nosečnosti v Slovenijo. Razlog je v tem, da smo pri nas bolj liberalni oz. imamo zakonsko urejeno, da pari sami odločajo o rojstvu otrok.

Prekinitev pred 22 tednom nosečnosti – zdravilo Mifepriston zaužijejo na dan sprejema oz. doma in so čez 36 ur sprejete na oddelek. Trudijo se, da zagotovijo mir, tišino in da ena babica dela z njimi. Ob sprejemu izpolnijo dokumentacijo, pridobijo original izvide, aplicirajo predpisano terapijo, pripravijo žensko za ginekološki pregled. Paru razkažejo prostor, omogočijo tudi prisotnost partnerja. Poudarja kako zelo je pomembna verbalna in neverbalna komunikacija zdravstvenih delavcev. Ženska splavi v sobi.

Po 22 tednu se opravi feticid in po 24 urah se nadaljuje s postopkom. Ženska je ves čas hospitalizirana. Nad 22 tednom nosečnosti ženska rodi v porodni sobi.

Postopka sta praktično enaka tudi v Mariboru.

Pravice staršev: plod lahko vidijo, pestujejo, fotografirajo, ustvarjajo spomine, omogočijo jim verske običaje, staršem omogočijo dostojanstveno slovo ne glede na višino nosečnosti (splav ali porod), ne vsiljujemo svoje volje.

Pri odpustu domov še ne morejo oceniti psihofizičnega stanja, zato jim dajo navodila (bolniški stalež oz. porodniški stalež, omogočijo pogovor s psihologom..). Starši dobijo ustna in pisna navodila (stanje dojk/začetek laktacije; tesen modrček, hlajenje dojk in naj pustijo čim bolj pri miru; navodila o čišči, bolečinah..) ter poudarijo kontrolo pri izbranem ginekologu 4-6 tednov po porodu.

Helena Mole, dr. med., spec. pediatrije

 Predavateljica je govorila o svojih lastnih izkušnjah kot pediatrinja zaposlena v UKC Ljubljana.

Vsekakor imamo vsi v glavi neko idealno sliko o nosečnosti in samem porodu. In sam ideal se poruši že, ko se otrok rodi prezgodaj. Pravi, da se pediatri sicer manj srečujejo s smrtjo otrok (v smislu splavov, feticidov, mrtvorojenosti..), vendar se po drugi strani srečujejo s prav tako težko situacijo – z nedonošenčki in smrt otroka po rojstvu. Največja dilema vedno je, kako to sporočiti staršem.

Tudi sama se je enkrat prvič znašla v situaciji, ko ni mogla narediti nič več. Imela je otroka, za katerega je naredila vse, a hkrati ni mogla narediti nič več. Njen mentor jo je “potolažil” z besedami: »Veš, včasih ne moreš narediti nič več«. In to je za nekoga, ki bi rad pomagal, ki je naučen, da pomaga (zdravnik, babica, medicinska sestra) šokantno spoznanje. In se vprašaš če RES ne moreš v tem trenutku nič več naredit, da bi ta otrok dostojno umrl – brez bolečin in da tudi staršem to sporočiš.

Poročanje smrti staršem nedonošenčkov je »drugačno«, ne moremo reči ravno lažje. Vendar ti starši, so se kmalu po rojstvu otroka srečali na enoti intenzivne terapije s svojim otrokom, ki je bil priklopljen na razne aparature, okoli njega so bile žičke, otrok je bil v inkubatorju in podobno. In tako so se starši že soočili z eno vrsto šoka in so na smrt otroka pripravljeni ves čas. Tudi starši sami povedo, da so imel dvome, slutnje, da so videli da smo naredili vse, a jih je bilo strah, da njihovi otroci ne bodo zmogli.

Staršem se ne morem zlagati, da vemo kako čutijo, da vemo kaj doživljajo, saj sami tega nismo doživeli. Je pa prav, da se ne zadržujemo, če nam je hudo, vendar ne smejo naša čustva prevladati. Pokažemo jim, da nam ni vseeno.

Že samo rojstvo nedonošenčka poruši ideal staršem. Takrat je potrebno veliko pogovorov, razlag o možnostih, da se lahko vse dobro konča. In zanimiva je bila tudi ta njena izkušnja, ko je govorila, da je po parih letih dela mislila, da je nič več ne more presenetiti. Da staršem novice razlaga hkrati dovolj strokovno in laično, da jih razumejo. Nato jih eno noč preseneti porod trojčkov. Zadovoljna s tem, da so otroci stabilni, da jih ustrezno oskrbujejo. S ponosom novico sporoči mami in doživi hladen tuš: “Kaj mi zdaj to pripovedujete, če so stari le 26. tednov.” In takrat je ostala brez besed. Verjamem, da ste se tudi sami že znašli v podobni situaciji, ki te postavi na realna tla in vidiš, da nikoli ne moreš vsega predvidet in vedet. Kasneje je mama priznala, da je njen resen odgovor bil posledica razočaranja, da je imela drugačne predstave. Na koncu se je vse dobro končalo in otroci pridno rastejo.

Sporočanje slabe novice: tudi zdravstveni delavci se srečujejo s strahom kako  povedati staršem, da je njihov otrok hudo bolan. Npr. da ima trisomijo 21. Vedno si je želela, da na tak pogovor pride pripravljena. Pa vemo, da je realnost drugačna. Namreč tudi za pediatra je šok stopit v porodno sobo, ko ne vedo točno ZAKAJ so bili poklicani, torej ne vedo nič o mami, družini, poteku nosečnosti in porodu, ti pa moraš v kratkem času po rojstvu nastopiti s tako hudo novico.

Tudi tukaj je povedla primer iz prakse iz začetka njene kariere, iz katerega se lahko marsikaj naučimo. Pretresla jo je izkušnja, ko so j klicali v porodne sobe, da naj pride pogledati otroka, ker ima čuden trebuh. Med hojo v porodno sobo je razmišljala, kaj bi lahko bilo. Ko je vstopila v sobo, je otrok bil na ogrevalni niši, zdravnik pa je ženski šival epizotomijsko rano. Že na daleč se je videlo, da ima otrok trisomijo 21.  Kaj naj reče takšni mami? V tem kratkem času po porodu, ko otroka verjetno še ni pestovala. Znašla se je  v dilemi.  Odzvala se je tako, kot zdaj več nebi nikoli  – rekla je, da je  z otrokom v tem trenutku vse ok in da bodo jutri otroka natančneje pogledali. Naučila se je, da bi se  danes vrnila in povedala za kaj gre. Predvsem zato, ker so staršem na neustrezen način drugi dan sporočili novico, kar je starše prizadelo. Zamerili so ji, da jim ni novice sporočila že ona. Izkušnje te delajo boljšega. Na napakah se učimo. Če pogleda nazaj in kako bi danes reagirala, bi že po telefonu vprašala: “Kdo je mamica, kateri otrok, anamneza.” Ko bi videla, da šivajo epiziotomijsko rano bi počakala, da bi mamico uredili, da bi steklo prvo navezovanje in podoj. Torej izbrala bi ustreznejši trenutek.

Kaj se torej mi lahko naučimo? Da je komunikacija ključna. Da je potrebno tudi pediatrom podati navodila in podatke, ki jim bodo olajšali situacijo, ko bodo vstopili v porodno sobo. Se nanjo morda malo pripravili. Čeprav nikoli nisi čisto pripravljen, je pa lažje če veš, s čem imaš opravka.

Do ene mere se lahko vživiš v vlogo staršev. Je pa pomembna naša osebna, čustvena nota. Včasih že samo en stavek naredi spremembe. Tudi mi doživljamo ob teh situacijah stres. Sami pri sebi potrebujemo več časa, da to predelamo, se umirimo. Ampak dober občutek, ko stojimo nekomu ob strani, nam nudi neko zadoščenje

Pediatrom je prav tako pomembno, da so seznanjeni, če je ženska imela v preteklosti kakšen splav, prekinitev nosečnosti itd. In njene izkušnje kažejo, da ženske največkrat želijo govoriti o tem, torej ni to nekaj, kar bi želele pomesti pod preprogo.

Doc. dr.Miha Lučovnik, dr.med., spec. gin in por.

Mrtvorojen otrok je tisti, ki se je rodil brez znakov življenja; v Sloveniji je 5-7/1000 porodov kar je nekoliko več od povprečja EU. To pa zato, ker imamo v Sloveniji tudi bolj liberalno zakonodajo in lahko prekinemo nosečnost tudi po 22 tednu zaradi anomalij. Pojavnost je konstantna.

Dejavniki tveganja za smrt ploda se včasih med seboj prepletajo (pri ženskah), pri plodu pa imamo bolj neposredne vzroke  – genetske nepravilnosti, okužbe (CMV, parvovirus B19 – 5.bolezen, listeria, sifilis, toxo..), IUGR/SGA. Pri B19 in CMV nimamo presejanja, ker nimamo kaj narediti. Porodniška tveganja so fetomaternalna krvavitev, ki lahko nastopi npr. po prometni nesreči. Za fetomaternalno krvavitev je značilen sinusuidni CTG zapis, izosencibilizacija, holestaza, ovita popkovnica.

Dejavniki tveganja pri ženskah: kronična hipertenzija, preeklampsija, nosečniška sladkorna bolezen na dieti ali na inzulinu, preeksistentna SB, sistemski lupus eritematosus, antifosfolipidni sindrom, kronično ledvično obolenje, bolezni ščitnice, starost nad 35 let, debelost, kajenje, alkohol in droge, večplodna nosečnost, IVF, zapleti v predhodnih nosečnostih.

Tanja Petrovova – Obzornik zdravstvene nege 2014: Živorojeni enojčki, 37-42t gestacije, glavična vstava med 173776 porodov; 67% ni imelo ovite popkovnice in 33% je imelo ovito popkovnico.

Po rojstvu ploda je smiselno narediti obdukcijo, da lahko primerjamo ujemanje patološkega UZ izvida in patohistološkega pregleda.

Predavatelj je poudaril štetje gibov. Namreč ženske so zaznale spremembo v frekvenci in jakosti plodovih gibov, preden je prišlo do odmrtja ploda in to kar v 55%. Vendar v Sloveniji za 1x še nimamo poenotenih navodil. Lahko si prebereš prispevek: “Gibi otroka- navodila.“

Liljana Dreu, uni. dipl. soc.delavka

V deželah 3. sveta še nekaj tednov po porodu otrokom ne dajo imena in ne govorijo o novorojencu, ker lahko otrok umre in je smrt nekaj »normalnega«. Imajo rituale, ki jim pomagajo lažje preboleti smrt.

Na CSD pridejo več krat tudi ženske, ki ne opravijo  10  preventivnih pregledov v nosečnosti, ki jih krije OZZ. Materina izobrazba vpliva na mrtvorojenost, perinatalno umrljivost in umrljivost dojenčkov. Nižja izobrazba predstavlja večje tveganje. Namreč v obdobju 2004-2008 je bilo brez pregledov sicer le pol % porodnic, vendar je bilo tveganje, da ženska ne pride na pregled v skupini manj izobraženih kar 20x večje.

Pri manj izobraženih so večkrat prisotni dejavniki tveganja, poleg tega pa  te ženske tudi pogosteje ne uporabljajo zdravstvenih storitev. Znano je, da imajo te ženske več bolezni, odvisnosti in drugih motenj, ter so pogosto žrtve nasilja, kar kaže na to, da so njihove potrebe bolj komplekse. Raziskave kažejo, da te ženske ne dobijo ustrezne oskrbe tudi takrat, ko jo iščejo.

Socialno varstvene pravice

Zakon o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (Uradni list RS, št. 26/14 in 90/15) ureja:

• zavarovanje za starševsko varstvo in pravice, ki iz tega izhajajo: pravica do dopusta, nadomestila, pravica iz naslova krajšega delovnega časa, pravica do plačila prispevkov v primeru štirih ali več otrok in pravica do nadomestila v času odmora za dojenje.
• družinski prejemi, starševski dodatek, pomoč ob rojstvu otroka, otroški dodatek, dodatek za veliko družino, dodatek za nego otroka, delno plačilo za izgubljen dohodek.

Socialna pomoč in sicer 292,56 EUR , ki služi kot pogrebnina in posmrtnina.

Starši lahko dobijo tudi pomoč socialno varstvenih storitev – prva socialna pomoč ni vezana na kraj bivanja, vse ostale pravice pa so; lahko imajo tudi osebno pomoč, pomoč družini na domu, pomoč družini na dom..

Nikita Blatnik, izkušnja para

Aleksandrov tihi svet

Poseben privilegij je, ko mama pripoveduje zgodbo o svojem porodu  mrtvorojenega otroka. Saj se lahko iz njihovih zgodb veliko naučimo za naprej. Kaj lahko kot zdravstveni delavci izboljšamo, spremenimo, da bo tem parom lažje, boljše.

Njena nosečnost je bila obarvana s slabostjo, izgubila je 10 kg, čemur pa njen ginekolog ni posvečal pozornosti. Med nosečnostjo je dobila tudi injekcijo, ki je v nosečnosti ne bi smela dobiti, saj so ji nagajali tudi modrostni zobje. Zanosila je kljub jemanju kontracepcijskih tablet. S partnerjem sta se odločila, da otroka obdržita.

1,5 meseca pred PDP je mislila, da se je porod začel. Odšla je na kontrolo v porodnišnico. Zadržali so jo, kljub temu, da se porod še ni začel. Bil je vikend, v ponedeljek so ji naredili podrobnejšo morfologijo s tremi zdravniki in so ji sporočili, da se plod ni razvil dobro, da ima spino bifido, zasuk nogic in sumijo še na druge stvari, zato so jo poslali v Lj. Dr. Premru in dr. Pušenjak sta ponovno naredila morfologijo in potrdila, kar so že ugotovili v Brežicah. Predlagali so ji prekinitev nosečnosti.  V tistem trenutku ni vedela kaj bi storila, napisati je mogla prošnjo za prekinitev nosečnosti. Sprejela jo je medicinska sestra, ki je bila srčna, vzela si je čas, ji je razložila situacijo tudi 2x, jo poslala domov, da premisli stvari. Odločila se je za prekinitev in ko je prišla v porodnišnico še vedno ni bila 100% prepričana v svojo odločitev. Dr. Pušenjak  je rekel: “Jaz si to, za svojo hčerko, nebi želel” in ji vse razložil. To ji je dalo misliti, da je nekaj res hudo narobe.

14.1 so naredili prvi korak v postopku, feticid in nato  so sprožili porod. Porod je dojemala kot nekaj normalnega. Ni razmišljala o mrtvorojenosti. Imela je doulo. Bruhala je, zato je doula poklicala medicinsko sestro/babico , ki jo je “pozdravila” z besedami: »Aja vi pa ste tako prišli na prekinitev nosečnosti«. In takrat se ji je vse zaprlo. Po pregledu so ugotovili, da še ni dovolj odprta za porodno sobo. Bruhala je cel porod, dokler ni dobila zdravil.

Ko je Aleksandra dobila v naročje ni čutila žalosti, vlile so se ji solze sreče. Namreč bila je ravno izmena in nočna babica je bila ves čas poroda z njo, jo bodrila, motivirala, se ji posvetila. In to ji je bilo v veliko oporo!

Njene besede so bile: “Verjetno nimaš nikoli dovolj časa s svojim otrokom, še posebej ko veš, da ti ga bodo čez par ur odvzeli. Pa ko ga oblačijo, merijo ..jaz bi imela raje, da bi bilo to bližje postelji in bi lahko sama naredila odtis rok, nog. Spomine lahko vedno pospraviš na omaro in pogledaš, ko si to želiš.”

Nadaljuje z zgodbo:” Po rojstvu so naredili odtise, fotografije, smo se podružili, nato je babica vzela Aleksandra in odšla sem nazaj v sobo. Nihče mi ni ponudil prej psihologa. Psihologa sem dobila, ko sem že rodila. Pred tem ko sem bila v dilemi, pa ga nisem imela.  Odtis rok in nog je zorganizirala doula, prav tako fotografije. Manjkalo mi je malo več srčnosti medicinskih sester na oddelku za rizično nosečnost.”

Pogrešala je več navodil in podatkov o čišči, dojkah. Vedela je samo, da mora ob krvavitvi priti nazaj. Bivanje v porodnišnici je bilo neprijetno tudi iz vidika, ker je slišala in videla druge otroke. Zmotile so jo izjave doma: “Saj si še mlada, saj boš še imela otroke.. ” to je delikatna tema za pogovor. Želela je, da bi jo vprašali kako se počuti, če želi govoriti o porodu, o Aleksandru, če želi opisati svojega otroka .. Nje je pogovor o Aleksandru pomagal, prav tako da je govorila o porodu in lahko pokazala fotografijo.

Opozori, da so trenutki  z otrokom omejeni in da papirologija tisti čas, ko poteka hkrati navezovanje in slovo, ni primerna. Poudari vlogo družine in partnerja. In pove, da so jo pri porodu drugorojenke “pohvalili” med porodom z besedno zvezo “bravo mami”, med porodom mrtvorojenega otroka pa ji tega nihče ni rekel.

Hvala Nikita.

V Ljubljani gredo vsi, tudi splavi, na Park zvončkov.