Neplodni pari potrebujejo RAZUMEVANJE, PODPORO in SOČUTJE

NEPLODNI PARI POTREBUJEJO RAZUMEVANJE, PODPORO IN SOČUTJE

Avtorica: Tanja Borko, dipl. bab.

IZVLEČEK

Velika večina žena in njihovih partnerjev ne razmišlja o možnih težavah z zanositvijo, saj so mnenja, da bodo v določenem obdobju življenja brez težav spočeli otroka in postali starši. Ob diagnozi »neplodnost« se počutijo nemočne, prizadete. Ne glede na številne preiskave, postopke in pristope, ki so na voljo parom, kadar se srečajo s težavami ob zanositvi, je njihova pot pogosto osamljena, vsekakor pa izjemno osebna in boleča.

Namen prispevka je ugotoviti, kako par zaznava oziroma doživlja problem neplodnosti ter poudariti pomen sočutja, podpore in razumevanja pri neplodnem paru.

Ugotavlja se, da je obravnava neplodnosti še vedno precej usmerjena v telesni vidik, a so še kako pomembna čustva, na katera se zdravstveni strokovnjaki v veliki meri ne ozirajo, pari pa trpijo. Soočajo se s strahom, šokom, občutkom nemoči, jezo. Takrat, ko bi najbolj potrebovali pomoč, pogosto ostanejo izolirani, saj okolica še vedno ne zna reagirati na njihovo težavo. Podpora pri vseh težavah, ki par spremljajo na poti soočanja z neplodnostjo ter iskanja rešitev, je nujno potrebna. Pri parih, ki pridejo na preglede, svetovanja, preiskave, zdravljenja, je vloga babice zelo pomembna, saj gre veliko komunikacije preko nje. Babica je s svojim znanjem in strokovnostjo lahko opora in motivacija, ki je pomemben element sodelovanja, parom, ki potrebujejo pomoč.

1. UVOD

Neplodnost je pogost problem, ki lahko prizadene tako moškega kot žensko (Cooper, 2007). Je ena največjih stisk, ki lahko doletijo človeka (Velikonja, 2005; Nevin in McLoughlin, 2009). Ogrozi vsa področja njegovega življenja: samopodobo, sanje o prihodnosti, odnose z drugimi ljudmi (Nevin in McLoughlin, 2009; Velikonja, 2005). Želja po otroku je lahko neizmerna (Bahovec Groznik, 2004).

Bolečina, s katero se soočajo neplodni pari, je nepredstavljiva. Za razliko od svojih kolegov, ki so ali bodo lahko starši, neplodni pari namreč stopajo na pot, ki si je niso vnaprej predstavljali, o njej razmišljali ali računali nanjo. Občutek, da ne bo mogoče izpolniti starševske vloge, tako pare napolnjuje z obupom, razočaranjem in praznino (Pondelek, 2004).

Žal je pozornost še vedno usmerjena predvsem v fizične vidike neplodnosti, čustva pa so pogosto prezrta in neupoštevana (Velikonja, 2005). Zdravstveni delavci se osredotočajo na telo, zanemarjajo pa duševnost, emocionalne, socialne in kognitivne vidike posameznika (Geist et al., 1996). Posledica tega je, da ljudje močno trpijo in ostajajo sami s svojimi občutki (Velikonja, 2005).

Globevnik Velikonja (2007) navaja, da je svetovanje na področju neplodnosti vitalnega pomena za obravnavo neplodnosti in dobro diagnostiko. Z informiranjem, svetovanjem in terapevtskimi postopki zagotavlja bolnikom dragoceno podporo.

Avtoričin namen je bilo ugotoviti, s katerimi psihosocialnimi faktorji, poleg telesnih postopkov, se mora neplodni par soočiti. S pomočjo študije primera želi avtorica osvetliti potrebe para ob doživljanju preiskav, terapije neplodnosti, psihične stiske, kako se par sooča s posameznimi fazami neplodnosti in kako na neplodnega posameznika ali par vplivajo stres, dejavniki okolja, družba. Namen prispevka je izpostaviti podporno vlogo babice v holistični obravnavi para – v doživljajskem svetu posameznika/para. Cilj raziskave je dobiti vpogled v življenje neplodnega para in soočanja z neplodnostjo, pri čemer se bo avtorica v večji meri osredotočila na dinamiko partnerskega odnosa. Zanima jo, kakšno je doživljanje neplodnosti pri partnerjih, kakšen je vpliv neplodnosti na odnos med njima in na zvezo, kako se soočata z izgubami in stresom ter kako delujeta v vsakdanjem življenju. S strani družbe in okolice avtorico zanima, kako par občuti družbena pričakovanja.

Pri urejanju in analizi v raziskavi pridobljenega gradiva je avtorica s pomočjo več kod, ki so se nanašale na podobne pojave, dogodke, izjave združila in jim dala skupen naziv, tako da je na koncu dobila štiri ključne kategorije:

  1. Otrok – neizpolnjena želja
  2. Doživljanje neplodnosti – tiha bolečina
  3. Podpora v boju za otroka
  4. Preizkus za življenje

Otrok – neizpolnjena želja

Ženske lahko že od otroštva sanjajo, da bodo postale mame. Ko se igrajo s svojimi dojenčki, sanjarijo, da bodo nekega dne skrbele za svoje otroke (Lindsey in Driskill, 2013). »Nikoli nisva razmišljala, da ne bi mogla imeti otrok, niti si nisva predstavljala, da se bo kaj takšnega začelo, dokler ni do tega prišlo.« Miles in sodelavci (2009, cit. po Lindsey in Driskill, 2013) so odkrili, da je za ženske v njihovi študiji, ki so šle skozi zdravljenje neplodnosti, bilo materinstvo videno kot biološki imperativ in zelo pomembna ter edinstvena življenjska vloga. Ko za ženske ta vloga ni izpolnjena, postane stiska in občutek neuspeha del njihovega vsakdana. Nekatere ženske čutijo krivdo skozi ves čas njihove bitke z neplodnostjo. Ferland in Caron (2013, cit. po Lindsey in Driskill, 2013) ugotavljata, da si ženske očitajo, ker ne morejo dati otrok svojim možem, in se čudijo, kaj so naredile narobe, da so se primorane boriti z neplodnostjo. Ne samo, da nekatere ženske krivijo same sebe, lahko občutijo tudi pritisk okolice, zakaj ne zanosijo in ne prevzamejo vloge matere. Neplodnost je za par velika stresna izkušnja in preizkušnja ter vir ponavljajočega se in kroničnega stresa (Starc, 2008). »On: Hmm…2 ali 3 leta sva poskušala, pa nič ni bilo. Ona: Potem pa sta mi njegovi dve sestri rekli, da se naj naročim za pregled pri ginekologu. Klicala sem, se naročila in šla. Ravno takrat so mi ugotovili cisto in me poslali na operacijo. Potem sem pa tako ali tako imela ginekologa in potem še me je on sem pa tja in videli so,[Njen ginekolog jo je pregledal in jo napotil naprej k specialistom. Tam so jo prav tako pregledali in ugotovili, da v maternici ni bilo vse odstranjeno.], da ni bilo vse odstranjeno. Poslala me je na drugo mnenje v Maribor in od takrat dalje sem začela za vse hoditi v Maribor.« Nato sledijo stresne preiskave, izidi, zdravljenja, upanja, razočaranja, obdobja obupa in veliki čustveni in finančni napori ter odrekanja (Starc, 2008). »On: Ja neplodnost je stresna ja, v bistvi je to veliki stres in še pričakovanja okolice, najbolj svoje, pa veliko tudi več ne polagava pozornosti na njih. Ona: Jaz sem si tudi rekla, da ne bom več.« Na neplodne pare vplivajo tudi stroški zdravljenja pa tudi število testov in zdravstvenih obravnav, zaupanje v uspeh zdravljenja ter sama pomembnost, imeti lastnega otroka (predvsem vpliv na ženske) (Abbey in sod., 1992, cit. po Čadež, 1997). »On: Najbolj si pa tisto vzhičeni, če bo zdaj uspelo ali ne bo. Ona: Samo razmišljaš spet o tem. On: Nisi več toliko jezen in ne lotevajo se te toliko negativni občutki, a samo premišljuješ in potihoma upaš, da bo uspešno. Ona: Pri zadnjem poskusu je bilo bolj veselje, potem pa žalost, ampak sem si rekla, da bom vztrajala do konca.« Partnerja sta lahko tudi v različni fazi žalovanja in zato nista sposobna podpirati drug drugega. Vsaka ponovna menstruacija je lahko zelo stresna; partner jo doživlja kot neuspeh. Stresen je lahko tudi strah, da njuno zdravljenje ne bo zaupno (da se zdravstveni delavci ne bodo držali poklicne molčečnosti) (Prattke in Gass-Sternas, 1992, cit. po Čadež, 1997).

Ženske reagirajo na neplodnost bolj čustveno ter potrebujejo veliko več časa, da se soočijo z njo. Bolj pogosto so anksiozne, depresivne, pogosteje izgubijo pozitivno samopodobo ter imajo različne psihične in spolne probleme (Prattke in Gass-Sternas, 1992, cit. po Čadež, 1997). Pogosteje jih preganjajo občutki krivde, jeze, pogosteje se izolirajo in so frustrirane (Prattke in Gass-Sternas, 1992, cit. po Čadež, 1997). Ženske tudi intenzivneje občutijo socialne pritiske, npr. pogosteje imajo občutek, da bodo izgubile veljavo pri svojcih in partnerjevih starših, če ne bodo uspele roditi otroka. Veliko bolj so vključene v zdravljenje neplodnosti (pa tudi bolj sodelujejo). Porabijo ogromno časa za diagnostiko, medikacijo in kirurško zdravljenje, medtem ko ga moški porabijo dosti manj (Abbey in sod., 1992; Prattke in Gass-Sternas, 1992, cit. po Čadež, 1997).

Doživljanje neplodnosti – tiha bolečina

Partnerja se pogosto različno odzoveta na diagnozo neplodnosti, zaradi česar se vsak z njo sooča na svoj način (Ponjaert-Kristoffersen in Beatens, 1999). Vsak posebej predeluje dogajanje, zato se pogosto zgodi, da nista več usklajena. En partner lahko predela določeno stisko, drugi pa ne, kar vodi v težave v partnerskem odnosu (Diamond et al., 1999). Na tem mestu je lahko nasvet s strani izkušene tretje osebe v veliko pomoč. V pogovoru se lahko razjasni tudi vprašanje, kakšne predstave posamezni partner povezuje z željo po otroku in kaj bi za njuno zvezo pomenilo, če se slednja tudi v prihodnje ne bo izpolnila (Lanbein, 2007). Neplodni par postavlja v bolečo izkušnjo drugačnosti (Bevc, 2002).

Soočenje z neplodnostjo pomeni za prizadetega posameznika sprva šok, sledijo občutki jeze, bolečine, prizadetosti, razočaranja, krivde, žalosti in obupa (Bercko, 2010). »On: Sprva je bil šok, oh, nato jeza, žalost, razočaranje. Ona: Ja, najbolj žalost. On: hja, si razočarani ja, pa ni ti ravno vseeno.« To vključuje postopke za zanositev otroka, ki so neosebni, dragi, nenaravni in skrbno kontrolirani od drugih (Lindsey in Driskill, 2013). Ena izmed udeleženk v študiji je zapisala: »Postala sem tako utrujena od spodbujanja, drezanja in pregledovanja pod mikroskopom. In mnogi tako boleči postopki – bilo je vse tako barbarsko, res. Počutila sem se kot eksperiment.« Žalost se lahko nadaljuje in ponovi nepričakovano in te ženske morajo imeti podporo, ko naletijo na bolečino in žalost, na celotni poti (Lindsey in Driskill, 2013). Postopki zdravljenja neplodnosti so za oba partnerja emocionalno naporni in stresni, zahtevajo veliko časa, pri ženski je lahko prisotna tudi precejšnja fizična bolečina (Bercko, 2010). »On: Med vsemi temi postopki ti je vmes sila. Ona: Rad bi, da bi nekaj bilo iz tega. Težko je, ko moreš znova in znova hoditi v Maribor. On: Tako da breme je, da moreš iti naprej in naprej. Ona: Pa ne vem. Midva sva rekla, da greva do konca, potem pa bova videla, kak bo naprej.« Kot najbolj moteče faktorje v postopku zdravljenja pacienti izpostavljajo dolge čakalne dobe in dolgotrajno diagnostiko (Bercko, 2010). Pri fazi zdravljenja se pojavijo čustvena nihanja – upanje na začetku zdravljenja, razočaranje in žalovanje, ko ciklus spodleti (Velikonja, 2005). »On: Kot sem že omenil, na začetku ti je precej težko, ne moreš se hitro sprijazniti. Ona: Hmm…mene je pri prvem poskusi najbolj prizadelo, dolgo dolgo po tem nisem prišla k sebi. Pri drugem niti celice nisem imela. Ko sem to slišala, mi je kar na jok šlo. Zdaj nazadnje, pa je bilo že bolj veselo, če je bilo vse na UZ videti, ampak potem ni bilo vse ok. Takrat tudi nisem vrgla puške v koruzo, ampak sem si rekla grem naprej.«

O svojih problemih s plodnostjo posamezniki le redko govorijo z ljudmi zunaj kroga njim najbližjih, problemi z zanositvijo pa vplivajo tudi na odnose v njihovem socialnem omrežju in na medsebojni odnos med partnerjema (Bercko, 2010). »Najini odnos do nama najbližjih se ni spremenil. Za težavo sva najprej povedala staršem. Starši so ti nekako na prvem mestu, da ti lahko pomagajo. Niso bili razočarani. Dejali so nama, da naj greva dalje. »On: Mogoče, da so samo na začetku gledali kaj drugače na naju, zdaj pa drugače ne (nista ste počutila izključena).« Prijatelji in sorodniki pogosto težko ponudijo oporo, morda zaradi svoje nepoučenosti o vprašanjih neplodnosti, in lahko nehote izrečejo nekoristne ali brezčutne pripombe (Walker, 1997). Mnogi se zato umikajo v osamo, da bi se izognili situacijam, v katerih bi jih opomnili na njihovo neplodnost. Zaradi prepričanja, da jih lahko razumejo le tisti, ki doživljajo enako izkušnjo, mnogi neplodni moški in ženske prijateljujejo le z ljudmi, ki se soočajo z enako težavo ali iščejo podporo v skupinah za samopomoč (Bercko, 2010). Skupine za samopomoč imajo posebno vrednost, vendar pa so v skupnosti, kot kaže, premalo poznane, kar se je potrdilo tudi v raziskavi avtorice. »Oba: Ne, nisva še slišala za te skupine.« Skupine za samopomoč zagotavljajo možnosti za osebni vpogled, soočanje z notranjimi konflikti, oblikovanje pozitivne samopodobe, strokovno podporo in izobraževanja (Geist et al., 1996).

Podpora v boju za otroka

Razvoj človeka je izredno občutljiv v vseh obdobjih človekovega življenja. Posebno občutljiv je v reproduktivnem obdobju, ko je paru potrebno zadovoljiti v največji možni meri vse fizične in psihične potrebe. Babica je lahko tista, ki je lahko neplodnemu paru v veliko oporo, ki lahko prepreči možen nastop depresije ali vsaj zmanjša resnost pojava, kajti zaradi naštetega in zaradi stikov v času priprave na zdravljenje je ona tista oseba, ki dobro pozna njihovo psihosocialno stanje (Ryan, 1997). »On: Jaz mislim, da bi bila babica tukaj zelo dobrodošla, saj ima dosti znanja okrog tega in najbolj je bližje tej situaciji in bolj vse razume. Ona: Jaz se tudi z njim popolnoma strinjam. On: Ker na začetku, ko sva prišla domov, sva šla lahko samo gledat na internet in iskat vse te besede, ki sva jih slišala in še jih nisva razumela, tam pa pišejo samo kratice in kratice.« Zato moramo v prisotnosti neplodnega para govoriti v njim razumljivem jeziku in dajati potrebne in želene informacije, kar se je potrdilo tudi v raziskavi avtorice. Tako bo par imel občutek, da je vključen v proces zdravljenja (Ryan, 1997).

Babiško nego je potrebno usmeriti v psihosocialno razumevanje, se pravi, da babica mora poznati in razumeti stopnjo neplodnosti in dati podporo paru, ki se sooča z njo od diagnoze preko zdravljenja do cilja (Schoener in Krysa, 1996). »On: Samo potem bi morali delati tako, da bi bilo to medsebojno zaupanje. Tista babica, katera bi se s teboj srečala na začetku, bi bila večino časa s teboj in imela tudi kakšne pogovore s teboj. Da bi ti bila na voljo, če bi jo potreboval in imel kakšna vprašanja (nekaj podobnega kot zdaj to). Takrat bi pari zaupali, ne pa, da bi enkrat bila, drugič spet ne, naslednjič druga itd., to se ne bi izšlo in ne bi zaupala.« Babica bi naj v teh okoliščinah s parom preživela največ časa. Par bi na začetku sprejela in se z njim srečevala skozi vso njegovo obravnavo. Tako bi se med babico in parom razvil medosebni odnos, na katerem bi temeljil ves nadaljnji proces. Pomembno je, da se med parom in babico razvije zaupanje.

Okvir dela babice je, zagotoviti nekakšno pozitivno naravnanost kakor tudi pomagati pri potrebnih intervencijah. Par, ki se sooča s problemom neplodnosti in je vključen v napredne reprodukcijske tehnologije, gre skozi vse stopnje procesa: obžalovanje, upanje in olajšanje (Schoener in Krysa, 1996). Delo babice z neplodnim parom se v takem primeru značilno razlikuje od dela v drugih ustanovah in ambulantah. Njeno delo zahteva veliko časa, znanja, veščin ter skrbno načrtovanje dela (Andonova, 2003).

Babice morajo biti seznanjene s problemi, s katerimi se soočajo ženske z neplodnostjo. Ne samo, da naletijo na pritisk njihovih bioloških in čustvenih izkušenj, ampak se prav tako spopadajo s pogledi, ki jih ima na njih družba in njim pomembni ljudje. Babica, ki skrbi za te ženske, mora biti seznanjena z njihovo problematiko in imeti sposobnosti, da prepozna tiste ženske, ki so v večji nevarnosti, da se soočijo s stisko na poti skozi njihovo neplodnost in da zmanjša količino stresa, ki ga preživljajo. Babice lahko zagotovijo spodbudo in dajejo priporočila za svetovanje med zdravljenjem neplodnosti in potem, ko se je zdravljenje končalo (Lindsey in Driskill, 2013).

Ferland in Caron (2013, cit. po Lindsey in Driskill, 2013) sta navedla priporočila, kaj v skrbi za žensko, ki doživlja ali je doživela neplodnost, povedati ali storiti in česa ne. Udeleženke v študiji, ki so ostale brez otrok, so navedle, katere besede s strani zdravstvenih delavcev so jih najbolj prizadele: »Zgodilo se bo, ne se bat. Mogoče se trudite preveč. Če boste prenehali misliti na to, se bo mogoče zgodilo. Mogoče vam ni usojeno postati mati ali imeti otroke. Slabše stvari se lahko zgodijo, kot to.« Prav tako so dale nekaj praktičnih nasvetov za zdravstvene delavce in prijatelje, kaj naj storijo, da bi parom pomagali pri spoprijemanju z neplodnostjo. Predlagale so, da govorijo stvari, kot so npr.: »Žal mi je, da greste skozi to. Tukaj sem za tebe, če hočeš pogovor. Kako ti lahko pomagam?«

Komunikacija je velikega pomena za celotni zdravstveni tim. Za neplodni par je pomembna sposobnost poslušanja in sposobnost pogovora. Za neplodni par naj bi skrbelo isto osebje, s čimer bi se bistveno zmanjšal njihov psihični napor ob vzpostavljanju novih komunikacijskih vezi (Čadež, 1997). Tehnike diagnosticiranja in zdravljenja neplodnosti so lahko še tako izpopolnjene, a glavno vlogo v celotnem procesu igra človeški faktor. Rezultati študij so pokazali, da sta glavni potrebi parov, ki se zdravijo z IVF, zadostne in primerno podane informacije ter čustvena podpora. Menijo, da ima izjemno vlogo pri tem medicinsko osebje (Milne, 1988; Connolly in sod., 1993, cit. po Čadež, 1997). »On: Želel bi več informacij v primeru, da ti ne uspe. Ona: Jaz tudi tako mislim. Si eden izmed parov in številka in to je to. Povejo ti samo, da ni uspelo in lahko greš domov. Ona: Potem še vprašaš zakaj ni uspelo in dobiš odgovor, da oni trenutno tudi ne vedo, ti pa tako ali tako ne veš, zakaj ni bilo uspešno. To spreminjanje in odnos ahh.«

Med številnimi postopki ni poskrbljeno za čustveno ali psihološko podporo (Fister, 2011).« Par je iskal podporo, a s strani inštitucije kakršnekoli oblike podpore ni prejel, čeprav Fister (2011) pravi, da je psihološka podpora, svetovanje v primeru neplodnosti nujna skozi ves čas; začne se še pred začetkom klinične obravnave in priporočljivo traja ves čas zdravljenja, lahko pa tudi še po zaključku, glede na potrebe. »On: Tista stroga psihološka pomoč ne, bolj bi nama bila dobrodošla podpora s strani čutečega osebja, da bi bilo bolj domače, kot npr. zdaj ko mi tukaj skupaj sedimo in se pogovarjamo, ker veliko vsega tam ne razumeš. Pri zdravniku si tistih 5 minut, da ti na hitro razložijo. Potem greš domov in premišljuješ, kaj so ti sploh povedali in ti roji po glavi še mnogo vprašanj. Ona: Zato pa jaz tebe večkrat vzamem zraven, da si zapomniš kaj več, česar jaz ne (se obrne k partnerju in mu pove).« Nihče niti ne omenja morebitnih sprememb v doživljanju in čustvovanju. Osebje je osredotočeno le na to, da omogoči zanositev. Medicinska intervencija na tem področju močno vpliva na posameznika in par, toda s tem se ne ukvarja nihče. Pari, ki se srečujejo z neplodnostjo, so največkrat poslani na IVF- postopke, kjer je poleg ostalih pomanjkljivosti in etične spornosti tudi premalo skrbi za podporo in pomoč pri srečevanju s čustvenimi in psihološkimi posledicami take izkušnje. Zato so stres, obup in izolacija, ki so pogosto povezani z zdravljenjem neplodnosti, zaviralni dejavniki reproduktivne medicine, saj lahko povečujejo posameznikovo neplodnost (Kastelic, 2012; Nevin in McLoughlin, 2009).

Preizkus za življenje

Miles et al. (2009, cit. po Lindsey in Driskill, 2013) so dejali, da je z izgubo pri neplodnosti povezanih mnogo čustev, mnoge ženske žalujejo za svojim še nerojenim otrokom. Unruh in McGrath (1985, cit. po Lindsey in Driskill, 2013) ugotavljata, da so si ženske, ki so izkusile neplodnost, ustvarile fantazije o otroku in njihovem življenju z otrokom. Ko se ta pričakovanja ne udejanjijo, je rezultat tega izguba njihovega upanja in sanj, kar se kaže v veliki žalosti. Ferland in Caron (2013, cit. po Lindsey in Driskill, 2013) sta zapisala, da so ženske v njuni študiji žalovale, ko so slišale komentarje kot »kako so otroci podobni njihovim materam« in so nato ugotovile, da to nikoli ne bo rečeno njim ali njihovim otrokom. Ta izguba se ne konča le v letih, ko ženske poskušajo zanositi. Ženske v menopavzi, ki so izkusile neplodnost, prav tako trpijo žalost, ko njihovi prijatelji postajajo dedki in babice, one pa ne.

Neplodnost pogosto negativno vpliva na kakovost posameznikovega življenja. Vplivi neplodnosti se običajno kažejo na čustvenem, fizičnem, socialnem, seksualnem, delovnem in družinskem področju ter na področju prostega časa in financ (Onat in Beji, 2012, cit. po Sirk, 2013). Dlje kot se posamezniki srečujejo z neplodnostjo in zdravljenjem, bolj čutijo psihološke in socialne posledice ter začnejo o sebi razmišljati na drugačen način (Diamond et al., 1999). Čeprav je problem neplodnosti pogost, se počutijo, kot da so sami. Neplodni pari pogosto menijo, da ljudje, ki se niso srečali z neplodnostjo, ne morejo razumeti njihove bolečine (Ponjaert-Kristoffersen in Beatens, 1999). »On: To pa ja, težko verjetno razumejo vse to. Nekaj parov imava, katere sva srečala tam, in popolnoma drugače gledamo na te zadeve, kot drugi, ki se jim to ni zgodilo. Njim je to samoumevno imeti otroka. Noben ne razmišlja o tem, dokler ne pride do tega. Večina ljudi živi tako. Ona: Ja, mislijo si, da vse enkrat bo.« Neplodnost predstavlja tabu temo, o kateri se ne morejo prosto pogovarjati z družino in prijatelji. Par se mora odločiti, kako odprto bo v družbi spregovoril o neplodnosti. Zelo stresno je, kadar želi en partner spregovoriti o težavi, drugi pa ne (Sarasohn Glazer in Lewis Cooper, 1988, cit. po Sirk, 2013). »On: Prej nikoli nisva študirala, da bi v družbi o tem govorila, sicer pa nama zdaj ni več problem govoriti o tem, na začetku pa je bilo težko, vsaj meni. Ona: Saj meni tudi. Zdaj v teh letih pa sva se že navadila. On: Vidiva več ljudi s podobno težavo in še nekaj bolj poznanih imava. Takrat ti je potem malce lažje, ko vidiš, da nisi sam.« Pogosto se dogaja, da par zanemari odnose z drugimi ljudmi, saj je okupiran z neplodnostjo in zdravljenjem (Diamond in sod., 1999). »On: Ljudi zaradi tega ne zanemarjama. Ona: Še vedno najdeva čas zase in za druge tudi. Naju razumejo, ko imava svoje obveznosti. Takrat vedo, da na primer ne moreva tja ali pa tja, če sva v Mariboru. On: Ne moreva pa skozi razmišljati o tem, pa še zamotiš se.« Neplodnost običajno odnose med partnerjema postavi na preizkušnjo (Sarasohn Glazer in Lewis Cooper, 1988, cit. po Sirk, 2013). Onat in Beji (2012, cit po Sirk, 2013) pravita, da je vpliv neplodnosti na partnerski odnos in na kvaliteto življenja odvisen od komunikacije med partnerjema, načinov spoprijemanja s težavami in medsebojnega zaupanja. Večina partnerskih zvez preživi izkušnjo neplodnosti, partnerja se zbližata in njun odnos se okrepi (Sarasohn Glazer in Lewis Cooper, 1988; Schmidt, 2010, cit. po Sirk, 2013). »On: Ne zdi se mi, da bi bil najin odnos na preizkušnji, to niti ne. Takrat sva še bolj skupaj podržala. Ona: Drug drugemu sva si pomagala, sicer on bolj meni. On: Situacija, v kateri sva, ni nič vplivala na najino komunikacijo, še bolj sva si zaupala. Midva sva si oporo iskala med seboj (partnerka je prikimala z glavo). V teh težkih trenutkih sva še bolj povezana. Ona: On mi vedno pomaga. Ko priden s postopkov domov, pa sem žalostna, je vedno poleg mene.« Nekatere pare skupna bolečina zbliža, druge loči (Raphael-Leff, 2003, cit. po Sirk, 2013). »On: Niti razmišljal nisem v tej smeri.« V primeru avtorice je par izkušnja povezala, saj sta imela pred seboj skupen cilj. Intervjuvani par ni dopustil, da bi neplodnost krojila njuni življenji.

Tiste, ki bi se sicer sprijaznile z dejstvom, da ne morejo imeti otrok, so vedno znova pod pritiskom, naj poskusijo še novo, najnovejšo metodo, ki bo morda pripeljala do otroka. Gre za splošna pričakovanja (družbe, družine, nje same), da bo vendarle naredila vse, da bo otroka dobila, saj je to (morda) njej »najvišji cilj in smisel življenja«. Morda ta pritisk razloži, zakaj nekatere ženske gredo skozi teste in medicinske postopke, ki so lahko časovno potratni, boleči in večkrat tudi ponižujoči, samo da bi dobile otroka (Drglin, 2002). Zavrnitev zdravljenja pa se prevede v mnenje okolice, da par pravzaprav želi biti brez otrok in potemtakem njuna neplodnost ni prava »bolezen«, zaradi katere bi si zaslužila sočutje in podporo (Bercko, 2010). Za celovito razumevanje soočanja z neplodnostjo je zato po mojem mnenju pomembno razumevanje družbenega pogleda na neplodnost (Sirk, 2013).

RAZPRAVA

Po prvem šoku, ki spremlja ugotovitev o lastni oziroma partnerjevi/partnerkini neplodnosti, se v posamezniku sprožijo različni občutki, ki segajo od jeze preko prizadetosti, razočaranja, žalosti in obupa do občutkov manjvrednosti, nesposobnosti, izgube samospoštovanja ali celo neprimernosti za starševstvo (Štular, 1999, cit. po Bercko, 2010).

Že sama neplodnost, brez postopkov diagnostične terapije, postavlja par v stresno situacijo. Vsi diagnostični in terapevtski posegi predstavljajo dodaten stres, tako psihični kot fizični. Pa vendar posamezniki postopke zdravljenja sprejemajo zelo različno. Nekateri pari vidijo v uvedbi zdravljenja pozitivno spodbudo, drugi doživljajo zdravljenje kot izjemno obremenjujoče in izčrpavajoče. Žal neplodnosti ni mogoče vedno pozdraviti. Seveda so uspehi zdravljenja odvisni od vzrokov neplodnosti (Mauer, 2004). Preiskave so lahko drage in dolgotrajne, poleg tega pa vedno ne dajo uporabnega odgovora. Kadar gre za problematiko, vezano na reproduktivno zdravje, je želja po otroku lahko najmočnejše človeško čustvo (Vlaisavljević, 2011). Mnogim neplodnim parom je zunajtelesna oploditev omogočila, da so uresničili svoje sanje o družini (Hamberger in Nilsson, 2007).

Iskanje medicinske rešitve problema neplodnosti je le ena od možnosti, ki so na voljo, obstajajo pa še druge: zanikanje problema, posvojitev otroka, menjava partnerja, nova služba, selitev, dolg dopust ali objokovanje izgubljenega odnosa starši-otrok. Izbira opcije je pogojena s socialnimi dejavniki, kot so razred, spol, rasa, starost, zakonski stan, izobrazba itd. Vendar nobeden od teh socialnih dejavnikov ni omenjen v razpravah o tem, kakšne so dejanske potrebe neplodnih. Prav tako ni nobenega dokaza, da si tisti, ki izberejo pomoč medicine, bolj obupano želijo otroka kot ostali, ki izberejo druge možnosti. Razlika je le v tem, da so se prvi odločili, da bodo za svojo neplodnost iskali specifično medicinsko rešitev. Ob tem pa ni nujno, da se bodo v medicinskih postopkih, ki so na voljo, odločali vsi enako ali da bodo uniformno sledili napotkom zdravnikov. Moški in ženske imajo jasno postavljene meje, čez katere ne bodo šli. Nekateri ne želijo inseminacije z donorskim semenom, drugi zavračajo zunajtelesno oploditev, tretji odklanjajo posvojitev. Te skrajnosti pa ne pomenijo, da pri nekaterih ljudeh motiv za starševstvo ni dovolj močan (Pfeffer ,1987, cit. po Bercko 2010).

Pari, ki so šli skozi zdravljenje, so doživeli življenjsko spremembo, tako fizično kot čustveno, občutek nemoči in izgubo kontrole nad lastnim življenjem. Upanje in razočaranje je prispevalo k čustvom izolacije, ljubosumja in žalosti, ki je spremenilo njihovo razmerje tako s partnerjem kot z drugimi (Nevin in McLoughlin, 2009).

Potrebno jim je nuditi svetovanje, ki zajema vsa povezana medicinska, psihološka in socialna vprašanja. Porajajo se tudi vprašanja, katera oblika svetovanja in podpore je najbolj primerna in dobrodošla. Nekateri menijo, da profesionalna psihoterapija ni najbolj primerna, bolj dobrodošla je podpora s strani čutečega osebja, ki ima širok spekter strokovnega znanja (Čadež, 1997). Avtorica vidi tukaj precejšnjo vlogo babice. Le-te imajo znanja iz psihologije, embriologije, babištva, ginekologije, da bi znale osvojiti dodatna znanja in pomagale parom v stiskah ko »prihajajo po diagnozo neplodnosti.« Le babica, ki bo najprej kot posameznik srečna, zadovoljna in uspešna, bo lahko kos vsem težkim strokovnim nalogam in poslanstvu,

ki ga opravlja. Prepoznavanje stisk pri neplodnem paru je izredno težka naloga, saj je potrebno imeti veliko znanja, predanosti in časa. Podpora pri vseh težavah, ki par spremljajo na poti soočanja z neplodnostjo ter iskanja rešitev, je nujno potrebna.

ZAKLJUČEK

Soočenje z neplodnostjo pomeni za prizadetega posameznika oziroma par sprva velik šok. Skoraj nihče ni pripravljen na diagnozo neplodnosti, o tem ne razmišlja vnaprej, po večini nam je vsem samoumevno, da bomo v določenem obdobju življenja postali starši in brez težav spočeli otroka.

Ne glede na številne preiskave, postopke in pristope, ki so na voljo parom, kadar se srečajo s težavami pri zanositvi, je njihova pot pogosto osamljena, vsekakor pa izjemno osebna in boleča. Soočajo se s šokom, strahom, z občutkom nemoči in jezo. Postavljeni so pred hudo preizkušnjo in nemalo zvez se razdre. Takrat, ko bi najbolj potrebovali pomoč, pogosto ostanejo izolirani, saj okolica še vedno pogosto ne zna reagirati. Pomembno je, kakšna sporočila od okolice, družine, prijateljev, sorodnikov itd. predvsem pa zdravstvenih strokovnjakov prihajajo do takšnih parov. Čeprav je vse skupaj še vedno precej usmerjeno v medicinski vidik neplodnosti, so še kako pomembna čustva, na katera se v veliki meri ne odzivamo.

Babica med obravnavo para skrbi za urejenost dokumentacije, ga naroča na preglede ter skrbi za njegovo dobro počutje. Predstavlja nekakšno vez med parom, ki se zdravi za neplodnostjo, in lečečim zdravnikom v ambulanti za zdravljenje neplodnosti. Babica ima pomembno vlogo pri uresničevanju želja neplodnih parov, saj jih spremlja od prvega pogovora po telefonu, pregleda in posveta v ambulanti skozi vse preiskave in končni postopek oploditve z biomedicinsko pomočjo. Kvalitetno delovanje zahteva znanje, razumevanje in spretnosti. Babice morajo imeti dobro znanje in razumevanje reproduktivne endokrinologije (Muršič, 2008).

Babica bi lahko dobro delovala na področju neplodnosti. Pri parih, ki pridejo na preglede, svetovanja, preiskave, zdravljenja, je vloga babice zelo pomembna, saj gre veliko komunikacije preko nje. Pomembno je, da zna za dobre medsebojne odnose uporabiti primeren način komunikacije. Ob prvem stiku s parom je pomembno, da si vzame dovolj časa in se z njim pogovori. Na ta način ga bo začela počasi spoznavati in bo potem lažje zaznala kakršenkoli problem in posledično prepoznala drugačno vedenje, neverbalne znake ali morda čustveno stisko. Tako bo lahko pravočasno odreagirala in mu poiskala ustrezno pomoč. Pri delu mora uporabiti vsa pridobljena znanja in spretnosti. Babica je s svojim znanjem in strokovnostjo lahko opora in motivacija, ki je pomemben element sodelovanja, parom, ki potrebujejo pomoč. Pogovor lahko omili stiske, ki jih pestijo zaradi neplodnosti in jih ne morejo sami obvladovati. Pomembno je, da parom damo obzirnost in spoštljivost, da z njimi komuniciramo v primernem jeziku, jim zaupamo, jih spodbujamo in da vedo, da ob vsem tem niso sami. Včasih zadostuje že topla in razumevajoča beseda.

Več si lahko preberete v diplomski nalogi: Tanja Borko (2014).Neplodni pari potrebujejo sočutje, podporo in razumevanje. Diplomsko delo, Univerza v Ljubljani, Zdravstvena fakulteta; Mentorica doc. dr. Ana Polona Mivšek, dipl. bab., somentorica asist. Tita Stanek Zidarič, dipl. bab. http://cobiss6.izum.si/scripts/cobiss?id=1848251322319524

___________________________________________________

INFERTILE COUPLES NEED UNDERSTANDING, SUPPORT AND COMPASSION

ABSTRACT

Introduction: The majority of women and their partners do not think about the possible difficulties with conception, because their opinion is, that they will conceive a baby within a specfied period without problems and become parents. At the diagnosis of “infertility” they feel powerless, affected. Irrespective on the number of tests, procedures and approaches available for couples when they encounter difficulties of conceiving a child, their path is often

lonely, and certainly very personal and painful. Purpose: The purpose of this contribution is to determine how couples perceive or experience the problem of infertility and to emphasize the importance of support for the infertile couple. Methods: For the contribution was used the descriptive method of work. The collection of the literature was conducted by using the bibliographic database COBIB.SI and electronic databases: CINAHL, PubMed, Medline, Cochrane, Dikul. The qualitative research method was also used. It was conducted a case study using unstructured interview. The emphasis was on the description and comparison with theory. After the literature review the study of case followed. Textual data was obtained by interview. The protocol for the interview was prepared, which contained the main issues. Results: After editing and precise analysis of data for main categories were obtained: chid – unfulfilled desire, experience of infertility – silent pain, support in the fight for a child, test for life. Discussion and conclusion: The author notes that dealing with infertility is still quite focused on the medical aspects, but the emotions are of great importance, and is ignored by many medical professionals and the couples suffer. They are faced with the shock, fear, feelings of helplessness, and anger. When they need help the most, they often remain isolated, because the surroundings still does not know how to approach their problem.Support for all the problems that accompany the pair on the way of coping with infertility and finding solutions is essential. By couples who come for tests, counselings, investigations, treatments, the role of midwife is very important, because there goes a lot of communication through her. Midwife with her knowledge and expertise can be for support and motivation, which is an important element of the cooperation for couples who need help.

Keywords: Experiencing infertility, the role of midwife, support for the couple, society, stress.

Foto