Nina in Nik; 13.4.2014

PORODNA ZGODBA: Mali čudež

12.4.2014

Bila je sobota, 00.42, moj trebušček pa je poplesaval sem in tja. Prav nasmejala sem se. Ob 4.35 zjutraj me zbudi pritisk navzdol, močno me pritisne lulat. Ko se vstanem, me zaboli v spodnjem delu križa. Nisem nekaj polagala pozornosti na to, saj me je večkrat bolel križ, ker sem baje »nosila zadaj«. Ob 6.05 zjutraj, se je Nejc odpravljal v službo, ko me spet zbudi bolečina v spodnjem delu križa, ki se je širila čez jajčnike. Nisem polagala pozornosti. Nato, se zbudim spet čez uro pol in spet ista, malo intezivnejša bolečina. Takrat sem »mogoče« dojela, da se bo počasi začelo. Preplavila so me močna čustva in tudi strah. Mislila sem si: »A, bom zmogla? Kaj ce se kaj zaplete?« Bilo me je malo strah. A hkrati sem si zaupala, saj sem si mogla in hotela sem se potruditi, da dobim v naročje ta mali zaklad! Pomagalo je tudi obiskovanje joge za nosečnice pri Izidori v Mb, kamor sem hodila zadnje 3 mesece pred porodom. Neskončno sem ji hvaležna, kajti naučila me je sproščanja in povezovanja z nerojenim otrokom.
Se zbudim, vprašam mamo če mogoče bi lahko bili to popadki, saj so bili samo v križu in malo so se širili proti jajčnikom. Mama mi odgovori da seveda, in da ni nujno da so popadki samo v trebuhu. Nato se oblečem, najem in občutek sem imela, da sem še zadnjič sama, sama s seboj in z malim brcekom v trebuhu. Ker nisem imela apetita tudi nisem tisti dan nekaj dosti jedla.
Obvestim Nejca, da imam popadke, ki so bili na 20-30min, blagi. Po njegovem glasu sodeč, je bil prestrašen, a hkrati zelo neučakan, da spozna najin mali čudež. Cel dan sem se pripravljala na to, da danes pa končno spoznam najino malo srečo… Počivam, spim in gledam televizijo. Ob 14h prispe moj iz službe.
Popadki se nadaljujejo na 20min, eni celo na 45. Nejca prosim, če greva lahko na sprehod, a me zavrne, da taka pa že nebom šla, naj mi še kje odteče voda! Hotela sem iti na sprehod, saj mi je hoja zelo prijala, ampak sva se zaradi njegovega strahu, da mi oteče voda, odločila da samo posedava na terasi. Bom pač hodila okrog hiše. Ob 18.30 zvečer sva zunaj. On pije kavico, jaz pa malinin čaj. Ob 19h me zagrabi tako močan popadek, da nisem mogla vstati s klopi. Drži nekje 30 sekund.Počasi , nežno ter sproščeno ga prediham, tako kot nas je učila Izidora. Spusti. Odpravim se not, se stuširam in Nejca prosim, naj mi pripravi topli sendvič in mleko. Noro sem lačna, ampak apetita kar ni in ni bilo. Ob 22h se tako odpraviva v posteljo, gledam neki film. Nejcu rečem, naj se naspi, saj bo ponoči mogoče treba iti. Jaz pa nisem mogla spati, saj sem štela popadke. Toliko misli, pozitivnih in negativnih občutkov mi je šinilo skozi glavo. »A ,bom zmogla? A, bom dobra mama?« Pripravljala sem se vseh 9 mesecev, da postanem mamica. Ampak tisti trenutek sem otrpnila, ko sem vedela, da gre zares in da bom v nekaj urah postala mama tako malemu, neubogljenemu bitjecu.
Popadki so se močno ojačali okrog pol enajste ure zvečer. Štopam. Popadki na 10 min. Malo zaspim. Biti doma med popadki je bilo nekaj najboljšega. Ustvarila sem si svoje okolje. “Pozabila” malo na bolečino, se sproščala. Domače okolje me je zelo pomirjalo.

Nedelja:13.4.2014

Bila je ura 00.30 zjutraj, ko se popadki močno stopnjujejo. Bili so na 6 min, ter držali okrog 25 sekund. Ker pa imam do porodnišnice slabih 15 minut, sem se odločila, da še malo počakam. Vstanem, saj me je tiščalo na wc in naenkrat čutim pok, odteče malo plodovnice. Vsa navdušena in čisto pomirjena grem na wc, še enkrat malo steče. Zbudim Nejca. Popadki so že na 5 minut, kar intezivni. Rečem mu, da bo treba iti. A, v tisti zmedi in sredi noči, bogi revež ni vedel kam in kod. Jaz se oblečem, dam brisačo med noge, vzameva torbo in greva. Popadki že na 4 minute. Ob 1.24 prispeva v porodnišnico, kjer me sprejme zelo prijazna babica. Preoblekla sem se v haljo, ki mi je bila 5 številk prevelika. Sedaj sem vedela, da gre zares. Počutila sem se zelo pomirjeno, a hkrati tako polno adreanalin, da bi lahko premikala gore. Ko sem se preoblekla, je bila z mano še ena nosecka, ki bo tudi rodila. Čustva so takrat privrela na plan. Na wcju jokam! Želela sem si stran od vseh! Ampak moj Nik me spet opomni, da bom zmogla, in hoče ven! »Z vsakim popadkom sem ti blizje srcek!«, si mislim. Komaj sem čakala da ga spoznam!
Pogleda, koliko sem odprta in reče 2-3 cm ter naredi test za plodovnico, ki je seveda bil takoj pozitiven. Izpolnim še nekaj papirjev in zapustim sprejemno ambulanto.

Mislila sem si: »Komaj 3cm?!«. Babica predlaga, da si lahko gre partner domov odpočiti, če seveda želi. Malo me je bilo strah, ampak sem popolnoma zaupala babici in seveda sama sebi!
Zunaj me je čakal Nejc,ki mu povem da bo še malo trajalo, ker sem komaj na slabih 3 cm in da gre lahko še domov, jaz pa v porodno sobo. Seveda me zavrne in vztraja, da bo z mano. In čeprav sem vedela, da bom zmogla, saj smo se na jogi naučili marsikaj kar se ti pomaga sproščati … sem si po tihem želela, da ostane z mano! Da me spodbuja … in zdaj vem, da brez njega nebi zmogla! Bil je tista opora, katero sem res rabila. In hvala mu 100x za to.
Tako se odpraviva se v sobo, kjer bova končno spoznala najin zaklad! Želja je bila, da rodim v alternativni sobi, kjer imajo žoge, gugalnik … A, žal, ni bila prosta. Sicer pa tudi ne bi mogla tja, saj mi je odtekla plodvnica in sem morala strogo ležat. Razlage, zakaj je bilo potrebno ležati, seveda nisem dobila, ampak so se verjetno želeli izogniti morebitnim težavam. Vležem se na posteljo, babica me priklopi na ctg. Popadki so se stopnjevali, bili so zelo močni!
Ob 5.00 zjutraj se v sobi pojavi babičar! »Ooo…« si mislim, »jaz pa že ne bom mela babičarja, hočem žensko!!«. Ko je vstopil v sobo ter nama povedal, da bo od zdaj naprejon z nama, me je postalo malo sram. Sram pa zato, ker si mislim, da verjetno vsaka ženska želi, da jih v tej situaciji bolj vidijo ženske kot pa moški. Ampak … deloval je tako pomirjujoče, tako me je spodbujal in se trudil, da čimprej rodim! Vse je dal od sebe! In če bi še kdaj imela izbiro, koga hočem za babico, bi definitivno izbrala njega. Bil je babičar s srcem, ki nama je sproti povedal vse, kaj se dogaja.

Pogleda me in pove, da smo na dobrih 4 cm. Tega stavka nisem hotela slišat! Vem, da za porod, moram biti odprta 10 cm. Skoraj 1 dan in pol popadkov in komaj na 4cm! Popadki so se mi zdeli že tako močni, da sem bila 100% prepričana da sem vsaj na 6cm. Ampak nisem pozabila Izidorinih besed, » Med popadkom se sprosti, odtavaj tja kamor te pomirja in vedi, da si z vsakim popadkom bližje otročku!”. In to mi je dalo dodatno motivacijo, da smo porod pripeljali do konca!
Ob pol 6 zjutraj mi dajo nekaj v žilo. »Ah«, sem si mislila, »to je 100% infuzija za dehidracijo!«.Nato se popadki spet zgostijo. Nakar sem opazila, da so mi seveda dali umetne, ker moji popadki niso bili dovolj močni!Zdaj so bili so na 2 minuti in to tako močni da sem jokala, prosila naj mi pomagajo, križ mi je gorel, spodaj me je mislilo raztrgat, bruhala od sile, vse me je bolelo, pritiskalo navzdol. Nisem mogla več! Opazim bolečino še v Nejčevih očeh. Ni mi mogel pomagat.

Ob pol 7 zjutraj mi dajo nekaj proti bolečinam. Ampak je bilo samo za psiho, saj pomagalo ni nič!! Popadki so bili tako močni, da sem mislila da bom padla skupaj, mojega pa videla le bežno, kako ima že skoraj solze v očeh. Bilo je neznosno boleče! Dajo mi masko, hvala bogu za to masko! Smejalni plin me je popeljal v drug svet ... in čeprav zadeta od plina, sem popadke zelo čutila. Rezali so me v globino duše! Mojega bi samo objela, mu povedala kako rada ga imam in kako dosti mi je pomenilo da je poleg mene! Ampak nisem mogla. Bolečina je bila neznosna, pritisk navzdol tako močan, da sem mislila da me bo raztrgalo!  Pojavi se babičar, ki me ob pol 9 zjutraj pregleda in pravi: » Smo na 7 cm, še malo!« »Ahh, nebom zmogla, dajte me na carski rez«, si mislim, »tako zelo močno boli«.

Ob 11 dopoldne me spet pregleda. Pusti roko not, me razteguje med popadkom! »Avvvv!« Ob 11.15, pa sem končno zaslišala čarobne besede. »Gospa, rodili bomo«.
Imela sem željo, da rodim pol sede. Naročijo mi, naj dvignem noge, glavo na prsni koš in se primem pod koleni. Zbrala sem zadnje moči. Potiskam. Eno nogo mi drži Nejc, drugo sama. Vmes sprašujem .. »A, se vidi glavica? Ima dosti laskov?« Peklo je, nakar mi reče Bojan, da me bo treba malo prerezati, saj se drugače lahko raztrgam in bo še porod trajal 2 uri dlje! »Ah ne … Kar vrežite!«. Malo zapeče. Ampak sem zaupala osebju v porodnišnici. Babičar mi je razložil, da se lahko raztrgam ter da porod lahko traja še 2uri, če me ne… Ne vem pa, če je bil prerez nujen ali ne. Vem le to, da ne bi zdržala še tistih 2ur! Tako, da hvala bogu, da je prerezal.
Potisnem še enkrat! Glavica je zunaj. Potisnem še 2x in iz mene zleti tako majhen fantek. Rodi se najin čudovit sinček! Ob 11.35 ga privzdignejo in rečejo: »Fantek je!«
Majhnega, umazanega in s trepetejočim jokom, mi ga položijo na trebuh in čas se ustavi. Takrat so privrela vsa čustva na plano. Takrat sem postala MAMA! To so čustva, ki se jih ne da opisat!

Odnesejo Nika. Mene zašijejo, vmes pa Nejc obvesti svojce, da se je rodil Nik.
Za to malo bitje je bila vredna vsaka sekunda trpljenja, vsak predihan popadek, vsaka solza in vsaka bolečina! Zate Nik, grem še enkrat skozi to! Rada te mam ! Moj porod je bil takšen kot sem ga nekje pričakovala, poln čustev, solz in smeha. Najbolj pa mi je ostalo v spominu, ko so iz mene potegnili to majhno bitjece in ko je Nejc “prekinil” vez med nama z otročkom – njegova želja je bila, da prereže popkovino on in jo je!

Hvala mojemu Nejcu, ki me je spodbujal in z mano predihaval popadke ter mi stal ob strani celo nosečnost ter porod. Hvala ti, ker si mi podaril najinega sina!
Hvala babici, ki me je sprejela in bila z mano.
Hvala babičarju, ki se je trudil spravit na svet najin mali zaklad.
Hvala mojim domačim!
Hvala mojim zlatim Aprilčicam, ki so me spodbujale in z mano delile in bodo vsako srečo in tegobo.
Hvala tebi Izidora, da si me naučila sproščanja ter me spodbujala na jogi.

Hvala vsem!

Nina

foto