Njegova porodna zgodba

Kot babici mi je izredno pomembno, da v porod vključim tudi partnerja, ko si par to želi. Včasih je to kar precej težko, še posebej če se strinjamo s teorijo Michela Odenta, da partnerji ne sodijo v porodno sobo. Para ne poznaš od prej, ne veš kakšen je njun odnos. Zato napneš vse radarje, da čim prej ugotoviš kako bi stvari najlažje povezal. Prav tako pa z veseljem prisluhnem očetom, ki želijo deliti NJIHOVE PORODNE ZGODBE. Jasno mi je, da izredno trpijo, ko gledajo partnerko v bolečinah. Takrat se veliko krat izkaže tudi njihov karakter. Nekateri se malo umaknejo, drugi jo še bolj negujejo/ljubkujejo, tretji postanejo agresivni … Zagotovo je pomembno prisluhniti po porodu tudi njim, da jih lažje razumeš in se pri naslednjem paru lažje znajdeš …
To je njihova zgodba na njegov način. Hvala:
Najprej moram povedati, da je to izkušnja, ki presega vsako razmišljanje, znanje, pripravljenost. Nisem kaj dosti bral, malo sem poslušal, kaj mi je tu in tam povedala moja partnerka, gledala sva nekaj filmov… Zaupal sem intuiciji… Mislim, da je to ključno tako za žensko kot za moškega… Če znajo moški prisluhniti intuiciji bodo ženski v največjo pomoč, po mojem…
Zakaj pravim, da presega vsako razmišljanje, vse ideje……
Zato, ker sploh ne maram bolnic, ker me je blazno strah cest in voznikov, ker sem imel cel kup idej kako bi naj potekalo…… ampak dogodek je bil vsaj zame tako močan, da me je vse kar vodilo iz ene stvari do druge, vse je imelo toliko večjo moč, da misli niso mogle prevladat….
Ona je želela roditi v neki bolnišnici, ki me je zelo odbijala, jaz sem molil pri sebi, da ne bi tam, imel sem več razlogov, pa tudi intuitivno me ni vleklo tja… Malo sem tudi na glas nergal, kar zdaj vem, da ni najbolje… Ko sem klical v to bolnišnico tisto jutro, sem dal telefon na zvočnik, da je tudi ona lahko vse slišala… in bili so zelo neprijazni… vsaj jaz sem jih tako doživljal, ker mi je bil pomemben dogodek…
Spomnim se, da sma bila oba zmedena še prejšnji večer, nič nisva vedela, o ničemer zares, tudi če prebereš, gledaš videe, nič ne veš… in njej se je malo dozdevalo, da bo mogoče kar rodila… srečo sva imela, da sva spoznala čudovito doulo…
Večino nosečnosti je bila partnerka precej zmedena, zato je prosila mene, da se jaz pogovarjam… Tako smo se parkrat z doulo slišali že prej… In na ta večer smo si izmenjali nekaj sms-ov s pomočjo katerih sem se pomiril, da verjetno porod še ni tako blizu… Doula je bila zelo pogumna, ni rekla, da ne bo rodila, temveč je rekla, naj se partnerka posluša, naj si zaupa, naj jo podpiram, ampak da njej se po povedanem zdi, da še ne bo čas…… Ta doula je bila ravno pravi človek zame takrat…. Kot pravim, sem stvari vzel v svoje roke, ker je partnerka bila ful v telesu in dogajanju, meni pa je bilo v čast, da lahko jaz vodim.
Tisto noč sem spal neskončno nemirno…
Zjutraj spet nisva nič vedela, kako daleč je…
Po pogovoru z doulo (vedite, da so vsaj za moje pojme in ne delam reklame, samo navdušen sem, ker je tako gladko teklo, slovenske doule res top, predvsem zato, ker imajo vsaj nekatere toliko poguma, da zaupajo intuiciji, manj pa naučenosti, čeprav zelo dobro obvladajo tako telesne potrebe kot vse medicinske zakonitosti in še marsikaj…) sva se oba prepustila intuiciji. Jaz sem partnerko poslušal, čeprav ji nisem čisto verjel, da ima prave popadke, ker je bila precej mirna… Nič ni kričala ali vzdihovala… le vsake toliko jo je malo zabolelo… saj veste kako smo navajeni moški sumničavo gledat ženske bolečine… Ampak ko je rekla, da bi šla, da čuti da bi šla, sem ji prisluhnil, čeprav je bil moj moški del še vedno mal sumničav, in sma se v miru odpeljala… vse je lepo teklo… poslušala sva glasbo, ki ji je bila všeč… taka ženska glasba, Joni Mitchell, Sheryl Crow…
Tudi nobenih zapletov ni bilo na cesti in s parkiranjem avtomobila…
Tu moram res čestitati partnerki, ker kljub temu, da je ful suha, in se je celo nosečnost tresla pred strahom pred porodom, sploh ni delala nobene panike. Mogoče nasvet vsem nosečnicam – jaz osebno spoštujem, kar se v ženskem telesu naravno dogaja in sem jo podpiral v tem, da je počivala ko ji je bilo med nosečnostjo slabo, tako da je prve tri mesece skoraj ves čas ležala…. in mislim, da je to blazno pomembna stvar, ker se je na ta način vsaj malo pripravljala na novo življenje, na porod, na vse te bolečine v telesu, spremembe v telesu… čeprav pred porodom sploh ni bila pomirjena s porodom in prihodom otroka, vem, da si je dala možnost vsaj malo se podzavestno uskladiti s temi ritmi……..
V bolnišnici naju je pričakala prva babica, zelo mlada in takoj sem začutil, da sva v pravih rokah, čist intuitivno… Z babico sva se takoj šalila o vsem mogočem, bila je res sproščena, in mene je to tudi zelo sprostilo… Mislim, da to, če je moški sproščen lahko tudi zelo pomaga, da je porod boljši, lepši, ker je lahko pozoren in pomaga porodnici in je on filter za izmenjavo podatkov med osebjem in njo.
Medtem sem šel preparkirat avto in ko sem se vrnil sem bil presenečen, ker je bila partnerka že na pravi bolniški postelji. Tu sem videl, da je partnerka res močna, ker ni nič jamrala doma, in da se ful dobro posluša, da se ful čuti očitno, ker je dala pravi čas znak da grema v bolnišnico… in zdej je bila že odprta 4 cm ali ne vem točno koliko…. toliko kot je idealno… Z nama je bila sedaj druga babica, ker je prva žal končala službo… Najprej sem bil malo razočaran, da ne bo z nama prva, a kmalu sem videl, da je druga babica prava za naju v tistem trenutku… Bila je mila in nežna… Zato sem ji zelo hvaležen… Fajn mi je bilo ker je bila toliko mila, da sem lahko dobesedno jaz vzel stvari v svoje roke. Partnerka se je itak morala posvečati sebi, je bila čist not, jaz sem jo pa poznal, prej sva se vse pomenila, sem točno vedel kaj hoče in zaupala mi je.
Z doulo smo se prej po telefonu pogovorili kako naj se pogovarjam z osebjem, da ne bodo manipulirali z nama, z najinimi željami, ker so bile drugačne kot običajno… bil sem pripravljen… Svetujem vsakemu moškemu, da poskrbi za čimveč the obrobnih stvari, da se ukvarja s temi kontakti, ker je za žensko najbolje, da je čist notri… čimbolj notri v porodu, predvsem v krčih….popadkih…
Tako sem napisal na list najine zahteve in jih predal drugi babici in jo prosil, če lahko imava čim več zasebnosti…. Upoštevala je, in tudi drugim je to povedala… Tako lahko mirno rečem, da sva bila tričetrt časa čisto sama v porodniški sobi… Partnerka si je želela čisto naraven porod, in v veliki meri ga je imela, skoraj popolnoma, bi lahko rekel…
Cel čas sva poslušala nežno slovensko glasbo, ki sva jo poslušala tudi cel čas nosečnosti…
Nisma se kaj dosti pogovarjala… Čakala sma na napotke babice… In se ravnala po njih…. Pa po sms-ih sva se pogovarjala z doulo… Njej sem najbolj zaupal… Saj nama je do sedaj najbolj pomagala… Tako je vse teklo kot mora…
Ko so se začeli popadki, pravi, pravzaprav so se začeli že ko sem preparkiral avto, je vse gladko teklo…
Edina stvar, ki se mi ni zdela o.k., je bila ta, kar nama je povedala tudi babica, da izgublja partnerka veliko energije s tem da kriči ob popadkih… svetovala je, da usmeri energijo v otroka, v porod…. jaz se spominjam vseh filmov na temo poroda, in je moje mnenje, da so zelo kvarni, učijo krivo vero… ženske kričijo…. s tem zgubljajo pozornost….
Zakaj to pišem… ker si je želela naraven porod, in do 90 procentov ga je speljala brezhibno, gladko, hitro… potem pa ji je po mojem mnenju zaradi kričanja in še česa verjetno zmanjkalo moči…. tako, da se je morala odločiti za minimalno dozo umetnih popadkov, ko je postalo že malo kritično za otroka… vsaj tako so nama govorili…. mislim pa, da sicer ni treba vsega zelo resno jemati, ker se zdravniki bojijo odgovornosti in nas raje malo prestrašijo….
Enkrat vmes so želeli priti gledati študentje, ko sem pogledal partnerko in je odkimala, sem seveda takoj prepovedal….me je kar malo razbesnelo… tako intimen dogodek…
Čisto ob koncu je prišla v sobo še zdravnica in nas strašila, da je nujno treba otroka ven spraviti, kar po svoje ni bilo tako slabo, ker je bilo treba malo trde roke vseeno, ali pa tudi ne, ne vem kako resno je bil otrok ogrožen, ker je voda odtekla že pred kako uro, če se ne motim… lep občutek je, če vse teče naravno, gladko, zato če bi vedel, da ni tako hudo, ne bi dovolil zdravnici da posega, tako pa nisem vedel…. je pa res, da je bila partnerka že zelo izmučena in je glede na tisto situacijo bil pravi čas……
Ves čas sem bil z njo, jo poskušal masirati po hrbtu, jo držal za roke itd.
Kot moškemu povem, da mi je dvakrat vmes postalo malo slabo… Prvič se ne spomnim točno, malo gotovo zato, ker se mi je partnerka začela že malo smiliti, sem videl da res ful trpi, zelo se je napenjala… Drugič pa točno vem, da se mi je kar malo zvrtelo, ko je zdravnica vzela škarje v roke, take mesarske, ker jo je morala malo prerezati, da je ne bi otročkova rokica preveč raztrgala… nisem padel skupi, samo za stol sem se moral mal prijeti. Mi je blo ful hudo za partnerko, kake muke je morala prestajat in ponosen sem bil na njo… Zlata je bla… Hvala ti…
No in potem je na hitro zdrknil v svet naš mali fant… čudovit je bil… presenečen sem bil, da je tako lep, ker na filmih velikokrat vidiš vse prej kot nekaj lepega… Takoj smo ga najprej položili mamici na prsi, ki je seveda jokala od olajšanja, vsega… potem nisma hotela preveč komplicirati, ker sma bila čisto zadnja v bolnišnici…in sma pač pustila da opravijo vse najnujnejše, sem pa jaz bil ves čas zraven in se poskušal fanta dotikat….. tako nekako so mi takrat narekovali občutki…
potem sem se še jaz končno usedel, ker sem večino poroda stal, kolikor se spominjam je vse skupaj trajalo samo 4 ure, meni je res minilo kot bi rekel keks…. in še jaz prvič v življenju prijel fantka in ga pestoval v svojem naročju… dolgo sem lahko tako sedel, ona pa ležala na postelji, ker sva bila sama…. Potem pa je prišla neka groba sestra in oba odpeljala drugam, jaz pa sem se moral posloviti… povem vam, da očku še zdaleč ni vseeno kar iti…. in to mi res ni bilo prav… obiskoval sem ju vsak dan, kolikor se je le dalo, čeprav sem se moral daleč voziti, in bil sem precej nervozen zaradi tega, pogrešal sem sinka, in želel sem si biti ob njej, ko sta bila tako krhka in sama…
Fotografija: naključna

Podobne objave

Vsebina je zaščitena.