Porod na domu (doma in) v tujini

Danes se od nosečnice v Sloveniji pričakuje, da bo rodila v porodnišnici. V nekaterih državah to ni tako samoumevno, odvijajo se dvojni procesi, v katerih se hkrati uveljavljajo zahteve po porodih na domu in zahteve po bolnišničnem porajanju. Že sama ideja, da bi se vsi porodi odvijali v porodnišnicah, ni bila povsod del uradnega sistema, in ponekod so se razvijali vzporedni sistemi poroda v porodnišnici in poroda na domu. Za porode na domu mora biti organizirana strokovna služba porodniške prve pomoči in hitrega prevoza v najbližjo porodnišnico (Drglin, 2003).

V nekaterih državah imajo zakonsko urejene zadeve, glede porodov na domu. V Sloveniji so te zadeve žal zakonsko neurejene, kar lahko privede do težav, ki so se pojavile v sosednji Madžarski, kjer zakoni prav tako niso urejeni (Primer Ternovszky proti. Madžarski, 2010).

Premru Sršen (2007) pravi, da imajo nosečnice danes veliko možnosti, da se seznanijo z vsem v zvezi s porodom, in sicer pri osebnem ginekologu, iz knjig, revij, internetnih forumov, v šolah za starše. Sodobna nosečnica je povprečno dobro seznanjena z dogajanjem ob porodu in med njim. Z večjo ozaveščenostjo nosečnic se večajo njihove zahteve in želje po sodelovanju in soodločanju pri postopku med porodom. Vsaki nosečnici mora zdravstveno osebje dati možnost, da aktivno sodeluje pri odločitvah. Možnost soodločanja jim daje občutek zaupanja in varnosti.

Drglin (2003) še k temu dodaja, da v Sloveniji tiste, ki si prizadevajo za zunaj bolnišnični porod, po navadi naletijo na kopico težav – vse od predsodkov in zasmehovanja, do tehničnih in strokovnih ovir. Uradno ni mogoče najeti babice ali zdravnika, ki bi porod na domu vodil. Tiste redke, ki se za porod doma odločijo, so postavljene pred velik izziv, saj morajo same poskrbeti za porodno pomočnico in si v sili zagotoviti čim hitrejši prevoz v porodnišnico.

K vsemu temu Ogden (1998) pove, da ženske kljub temu, da želijo imeti nadzor, nočejo občutka odgovornosti, če bi šlo kaj narobe. Zato je izbira, ali roditi doma, kompleksen proces, ki vključuje tehtanje argumentov za in proti tej odločitvi.

Pri tem pa največjo težavo predstavlja dejstvo, da je porod v porodnišnici tako samoumeven, da uradno ni mogoče najeti strokovnjaka ali strokovnjakinje za pomoč na domu. Prav tako ni uradnih poti, po katerih bi si mogoče že vnaprej organizirali prvo pomoč in prevoz v porodnišnico, če bi prišlo do zapletov. Tako bi bila odločitev za morebiten naslednji porod doma kljub pozitivni izkušnji težka. Prav tako je zaradi samoumevnosti poroda v porodnišnici prišlo do težav pri vpisu otroka med državljane, ker se otrok ni rodil v instituciji, in je bil torej brez potrdila o svojem prihodu na svet (Drglin, 2003).

Kljub temu, da so nekateri porodničarji želje žensk, da bi rodile doma, povezali z žensko sebičnostjo ali v najboljšem primeru z nevednostjo, češ da želijo lepo porodno izkušnjo na račun otroka, sta nosečnost in rojstvo dogodka, ki se dogajata, v materinem telesu in skozi njega. Zmožnost ženske za rojevanje, združena z močno željo, da vzgoji zdravega otroka, sta močni prednosti (Bailes in Jackson, 2000).

Madžarska

Podobno tradicijo glede porodov kot Slovenija ima Madžarska. Tako kot se v Sloveniji pojavlja želja po porodih na domu, se tudi na Madžarskem, kjer prav tako nimajo omogočenega varnega poroda na domu. Kar pa seveda ne pomeni, da je ta prepovedan. Porod na domu so legalizirali, vendar babice nimajo kompetenc za samostojno vodenje poroda na domu in zato ne smejo nuditi »uslug« izven porodnišnice.

Porod na domu na Madžarskem je bil izpostavljen predvsem preko madžarske babice Agnes Gereb, ki je delovala kot samostojna babica in pomagala pri 3.500 porodih doma. Po zapletu pri porodu zunaj porodnišnice oktobra 2010 so jo obsodili na 2 leti zapora, ter 10 letno prepoved opravljanja dejavnosti (Mamazofa.org, 2010)

V primeru Ternovszky proti Madžarski z dne 14. 12. 2010 je vlada zastopala stališče, da po madžarski zakonodaji vsak zdravstveni delavec, ki pomaga pri porodu na domu, tvega obsodbo. V tožnikovem pogledu, s tem, dokler ni celovite zakonodaje o porodih na domu na Madžarskem, učinkovito preprečuje zdravstvenim delavcem, da bi asistirali pri porodih doma. Pritožba tožnice, rojene 1979 v Budimpešti, je v javnosti zelo odmevala. V času te tožbe je tožnica bila noseča in je želela roditi doma v lastnem domu.

Pritožbi ženske o izbiri poroda na domu in zatrjevanemu kršenju z EKČP zagotovljenih pravic iz 8. in 14. člena, je vlada nasprotovala. Evropsko sodišče za človekove pravice je ugotovilo, da je bila v navedenem primeru kršena pravica iz 8. člena Konvencije, ki vsakomur zagotavlja pravico do spoštovanja njegovega zasebnega življenja.

Sodišče je zavzelo stališče, da bi zdravstveni delavci morali pomagali pri porodu na domu. Pravna prepoved asistiranja na domu, zaradi katere tožnica zato ni mogla roditi doma, ampak v bolnišnici, je zato pomenila nedopusten poseg v določbo 8. člena EKČP. Tožnici je bila prisojena odškodnina (primer Ternovszky proti Madžarski, 2010).

Vsi ti dogodki kažejo na luknje v zakonih, ki se pojavljajo tako na Madžarskem, Češkem, Poljskem in tudi pri nas. In dokler se zakoni ne bodo uredili tako kot treba, bo žal prihajalo do takšnih težav.

 Nizozemska

Primer Ternovszky proti. Madžarski (2010) navaja, da je Nizozemska zelo razvita država z uradnimi porodi na domu. Ta pojavnost porodov na domu se razlikuje po regijah in tudi med velikimi mesti.

Sistem porodniške skrbi na Nizozemskem temelji na selekciji, na osnovi tveganja. Za zdrave nosečnice (t. i. primarna raven) skrbijo babice ali splošni zdravniki ves čas nosečnosti, poroda in v obdobju po porodu. Ženske in njeni partnerji se odločijo za porod doma ali v porodnišnici. Za ženske z velikim tveganjem med nosečnostjo in porodom skrbi ginekolog–porodničar (sekundarna raven), po porodu pa se odločijo, kdo bo prevzel skrb, babica ali ginekolog. V primerih, ko so potrebni posveti s porodničarjem pri zvečanem tveganju med nosečnostjo in med porodom, se vsakokrat posebej odločijo, kdo zagotavlja najboljšo oskrbo. V sodelovanju babic, splošnih zdravnikov in porodničarjev so oblikovali sistem iskanja tveganja med nosečnostjo in porodom, osnova je bil Kloostermanov seznam (Drglin, 2003).

Toet (2007) piše, da po nizozemskih priporočilih nosečnost ni bolezen, zato zdravstvene zavarovalnice ne pokrijejo celotnih bolnišničnih stroškov, razen v primerih tvegane nosečnosti. To pomeni, da nizozemsko ministrstvo za zdravje porod na domu podpira, prav tako babice.

Dovoljenje (licenco) za vodenje normalne, zdrave nosečnosti in nosečnosti z majhnimi dejavniki tveganja ter normalnega poroda lahko pridobijo babice in splošni zdravniki. Babica naj bi v povprečju vodila 120 porodov letno. Organizirane so v Koninklijke Nederlandse Organisatie Verloskundigen (»Kraljeva babiška organizacija«), ki ima dolgo tradicijo. Delo neodvisne babice obsega skrb med nosečnostjo (10–12 pregledov), vodenje poroda, 5–7 poporodnih pregledov in poporodni pregled pri šestih tednih. Babice imajo povsem avtonomen položaj, zaščiten z zakonom (Drglin, 2003).

Pajntar (2004) dodaja, da imajo za tradicionalne porode doma natančno izdelana merila, točno vedo, katera nosečnica lahko ostane doma in katera mora v porodnišnico.

Drglin (2003) pravi, da se je po podatkih za leto 2000 v državi s 16 milijoni prebivalcev rodilo 205.000 otrok. 83 % skrbi za nosečnice je potekalo v začetku na primarni ravni. Polovica porodov se je odvijala na primarni ravni, od teh so splošni zdravniki vodili 8 % porodov. Na domu je rodila dobra tretjina žensk, in če s tem na kratko povzamemo različne raziskave o babiški oziroma porodniški skrbi – babiška skrb se lahko razlikuje od porodniške skrbi v »filozofiji«, stilu in praksah. Kot je nemogoče razbrati iz pripovedi številnih žensk, je dobro počutje v porodnišnici povezano z navzočnostjo naklonjene babice. Če sklepamo po podatkih o delovanju babic na Nizozemskem (in tudi drugod), so ustrezno izobražene babice sposobne selekcionirati tvegane nosečnosti. Kot kažejo preverjeni podatki raziskav (o pomenu porodnih pomočnic, ki je večkrat povezan tudi s krajem poroda), imajo babice pri vodenju porodov vsaj tako dobre rezultate kot porodnišnice.

Študija, katero navaja primer Ternovszky proti Madžarski (2010), je potekala v provinci Gelderland in primerja porodniške rezultate med porodi na domu in v bolnišnicah. Rezultat pokaže, da je bil porod prvorodk z nizkorizično nosečnostjo, ki so rodile doma  isto varen, kot bi rodile v bolnišnici. Za nizkorizične mnogorodke je bil rezultat poroda na domu precej boljši, kot pri porodih v bolnišnici.

Tabela: Število porodov na nizozemskem glede na kraj 1995 – 2002 (%)

  Poliklinika

(babica ali ginekolog)

Doma

(babica ali ginekolog)

Klinika

(ginekolog)

1995 11,7 31,6 56,6
1996 11,1 30,3 58,5
1997 10,5 29,6 59,8
1998 10,7 29,1 60,1
1999 10,6 30,8 58,6
2000 10,2 30,3 59,4
2001 10,5 28,9 60,4
2002 11,2 29.4 59,4

(Batec, 2004)

Batec (2004) za te tabele pove, da so presenetljive in nepresenetljive hkrati in da pri tem niso presenečeni, da učijo, da je stopnja uspešnosti rodnosti doma in babiško sodelovanje pri rojstvu veliko višje od bolnišničnih. Vendar pa so mnogi presenečeni, da je delež porodov doma na Nizozemskem dramatično padel v zadnjih štirih desetletjih in da je v primerjavi z državami, kjer se skandinavske babice udeležujejo skoraj vseh rojstev, pri nizozemskih babicah izredno nizek, saj spremljajo manj kot polovico rojstev.

Preberi še: Izkušnja Slovenke z nosečnostjo in porodom na Nizozemskem

Nova Zelandija

V Novi Zelandiji je bilo pred letom 1990 nekaj spodbudnih ukrepov za zagotavljanje storitev babištva glede poroda na domu. Babice so bile upravičene do nekaterih sredstev za vodenje poroda na domu, vendar so bili prihodki bistveno nižji od tistih, ki so jih prejemale babice, zaposlene v bolnišnicah (Hendry, 2009). Babice na Novi Zelandiji so tega leta pridobile status avtonomne stroke. Sprememba zakona medicinskih sester je bila istega leta obnovljena s to razliko, da se babištvo loči iz zdravstvene nege s sedežem v Novi Zelandiji strokovno in pravno in da se jih obravnava kot ločene in različne poklice (New Zealnad College of Midwives). Hendry (2009) še dodaja, da se je število babic, na voljo ženskam za porod doma, sčasoma povečalo, zmanjšal pa se je nadzor zdravnikov. V dveh letih se je veja te organizacije razširila po vsej državi, in prva nacionalna konferenca je potekala glede združenja poroda na domu. Na začetku leta 1980 je ta organizacija začela oblikovati tesne stike z drugimi skupinami žensk in postala pomemben dejavnik za ustanovitev kolidža babic Nove Zelandije.

Home Birth Aotearoa (2002) je namreč nacionalna organizacija, ki zastopa veliko lokalnih društev po vsej Aotearoi, Novi Zelandiji. Home Birth Aotearoa podpira in slavi rojstva doma in zagotavlja porod ženske z informacijami o možnosti rojstva doma.

Združenje Home birth Aoteaora (2002) pove, da je zgodovinsko gledano stopnja porodov doma od regije do regije zelo raznolika. Podatki, prejeti od združenja babic Nove Zelandije, kažejo, da je stopnja porodov doma v porastu in da se je njihov odstotek povečal na približno 7 %. Očitno je, da je na nekaterih področjih, kjer je dobra lokalna podpora od združenj porodov na domu in babic, stopnja veliko večja (na primer 10 % delež, ugotovljen na zahodni obali Južnega otoka).

Wagner (2008) pa pove, da na Novi Zelandiji ženske lahko izbirajo, ali bodo rodile doma, v porodnem centru ali v porodnišnici, s pomočjo babice ali zdravnika – in s tem imajo popoln nadzor. Kirkham (2003) k temu trdi, da je za babice LMC-ja, ki so utemeljene v normalno miselnost rojstva, idealno mesto za porod ženske dom. Prav tako se strinja, da so glede tega gotovo najbolj napredni na Novi Zelandiji, kjer spodbujajo rojevanje na domu tako, da država plača storitve babic, če pa katera ženska hoče izrecno roditi v bolnišnici, pa mora to plačati sama. Izjema je seveda, ko gre za medicinske probleme, ki zahtevajo bolnišnično skrb. Skratka, zdravniki nastopijo, praviloma kot kirurgi, le v rizičnih primerih.

Standardi, ki jih navaja združenje babic na Novi Zelandiji in ki morajo biti izpolnjeni, so naslednji:

STANDARD ENA: Babica deluje v partnerstvu z žensko.

STANDARD DVE: Babica podpira pravico vsake ženske, da svobodno izbira in soglaša pri porodnih izkušnjah.

STANDARD TRI: Babica zbira in celovito dokumentira ocene, zdravje in dobro počutje ženske in otroka.

STANDARD ŠTIRI: Babica ohranja, tekoče posodablja evidence, in ženski in drugim pomembnim osebam omogoča dostop do njih.

STANDARD PET: Babiško nego načrtuje skupaj z žensko.

STANDARD ŠEST: Babiške dejavnosti so prednostne in morajo biti izvedene ustrezno; pri tem babica ne sme ogrožati ženskinega življenja.

STANDARD SEDEM: Babica je odgovorna, da sama pravočasno ukrepa in pokliče potrebno pomoč.

STANDARD OSEM: Babica v celoti vrednoti prakso.

STANDARD DEVET: Babica podaja zaključek babiške nege skupaj z žensko.

STANDARD DESET: Babica se razvija in svoje znanje deli z ostalimi v stroki, sproži in spodbuja raziskave (New Zealand College of Midwives, 1986).

Avstralija

Poglavje se začne z opisom modelov nege, ki so sodelovali pri razvoju, zatem opisuje sistem in kulturo mestne avstralske službe materinstva, ki je prevladovala, preden so bile uvedene spremembe, tako da se vidi kontekst, v katerem so bili razviti modeli tradicionalne hierharične in medicinske strukture (Brodie in Caroline, 2009).

Model STOMP

Brodie und Caroline (2009) omenjata STOMP (St. George Outreach Maternity Project), ki je prvi model, ki so ga vzpostavili z drugimi, z zadanim ciljem spremeniti kulturo varstva mater in otrok.

Obstajata dve STOMP ekipi, ki se nahajata v vsakem od dveh ločenih območij v južnem predmestju velemest Sydney Hurstville in Rockdale. Vsaka ekipa je sestavljena iz sedmih babic s polnim delovnim časom, ki delajo skupaj, in sicer šest babic na ekipo. Dodatna babica je potrebna za kritje letnega dopusta.

Ekipa Rockdale je bila ustanovljena v začetku leta 1997. Ekipa Hurstville pa ji je sledila približno šest mesecev kasneje. Tako sta še vedno uspešni in dobro podprti tudi sedaj, desetletje kasneje, in obe imata odlične rezultate.

Cilj vsake STOMP ekipe je zagotoviti celoten spekter skrbi za 30 rojstev na mesec ali približno 360 žensk na leto. Iz izkušenj povedo, da to populacijo žensk, 30 rojstev na mesec, izvede ekipa sedmih babic, ki delajo v tem modelu – ekipi babištva. To pomeni, da ima ena babica, ki je povprečno zelo dolgo na letnem dopustu, pet rojstev. Ne glede na dejavnike tveganja vse ženske lahko rodijo s STOMP, saj je v vsaki ekipi s porodničarji dobro sodelovanje. Ena od babic iz vsake STOMP ekipe je vedno na poziv za ženske, ki imajo kakršnakoli vprašanja. Vsak dan so na voljo 24 ur. V avstralskem sistemu je večina žensk deležna zdravljenja v bolnišnici na osnovi sistema. Ženske po navadi izberejo STOMP model, ker je priročno za njih, da sodelujejo in da so že pred rojstvom vključene na klinikah s sedežem v skupnosti. V prvih dneh tega programa so bile ženske dodeljene oskrbi STOMP ekipe, kjer se je razvil nadzorovani študiji in začetek spremembe strategije kulture. Zdaj večina žensk, ki živijo na območjih v bližini skupnosti centrov, rutinsko prevzamejo pobudo ponujenega STOMP modela. Ženskam, ki ne živijo na teh področjih, in jim služijo občinski centri, je na voljo bolnišnična oskrba, čeprav lahko še vedno zahtevajo STOMP model.

Randomizirano kontrolirano preizkušanje ustanovljenega STOMP modela je pokazalo zelo pomembne koristi za ženske.

Po rojstvu ženske predajo na poporodni oddelek. Nekatere se odločijo ostati v bolnišnici za poporodno nego, nekatere pa predčasno zaključijo s skupnostjo, ki temelji na STOMP modelu.

Primer Ternovszky proti Madžarski (2010) podaja, da so v Avstraliji bili zbrani podatki, ki pojasnjujejo, da je selekcija nerizičnih in nizkorizičnih nosečnosti delno uspešna. V planiranih porodih na domu je število prevozov v bolnišnico, stopnja porodniških intervencij bila nizka. Smrti mater in otrok so bile prav tako nizke. Žal pa niso bili podani podatki o preventivnih faktorjih.

Leta 1999 je bolnišnica podprla porodne centre in vladi priporočila, da takšne centre pregleda in določi, kje bi lahko ženske imele naravni porod in izkušeno oskrbo babic. V tistem času primarno zdravstveno varstvo od babice v Avstraliji ni bilo običajno, porodni centri pa so bili videti kot prostor, kjer takšno varstvo zagotovijo. Porodni centri so bili proti statusu bolnišničnega sistema, tako so se tem močno upirali določeni porodničarji, ki so delali v bolnišnici v začetku tega desetletja.

Porodni center je sestavljen iz dveh sob in dveh predporodnih prostorov. Sobe so bolj domače od standardnih bolnišničnih sob. Na primer, vsaka ima zakonsko posteljo, ne porodniških postelj.

Za približno deset let pozneje je porodni center – model na St. George Hospital – imel majhno število babic, ki so se vnesle v delovne programe za delo v osemurnih izmenah. Ta sistem je pomenil, da ženskam ne bi bilo mogoče zagotoviti, da imajo stalno babico. Prav tako v tistem času porodni center ni predložil nobenega načrta poporodne nege. V letu 2001 so se zato odločili za preoblikovanje načina delovanja porodnega centra z drugačnim, novim modelom, kjer ženske dobro poznajo babico, saj jih ta vodi skozi kontinuum nosečnosti, rojstva in v zgodnjem obdobju po rojstvu. Tako je bil rojen TANGO model (Brodie in Caroline, 2009).

Kanada

Kanadska študija, objavljena v letu 2006 v British Medical Journal je pokazala, da so na splošno ženske, ki so rodile doma, imele manj medicinskih posegov, tudi epiduralnih, epiziotemij, vakuumskih ekstrakcij, kot ženske, ki so rodile v bolnišnicah. Podatke več kot 5.000 žensk v Kanadi in ZDA, ki so rodile doma s potrjenimi babicami, so primerjali s podatki od več kot treh milijonov žensk z nizkim tveganjem, ki so rodile v bolnišnici. Na splošno je študija pokazala, da je, ko gre za nizko tveganje, varnost za porod doma in v bolnišnici enaka. V Kanadi je vsako leto okoli 330.000 rojstev, z manj kot 10 % sodelovanja babic pri izbiri tistih, ki rodijo doma. Kljub temu podatki poroda doma ostajajo sporni, zlasti te zagovarjajo zdravniki, ki vidijo zelo tvegane nosečnosti in porode (Anne Daviss in Johnson, 2005).

Normalno je, da ženske v Kanadi rodijo v bolnišnici. V večini dežel je možno rojstvo doma, odvisno od lokacije, in v samostojnih porodnih centrih. Vodenje rojstva doma zahteva pogovor z družinskim zdravnikom ali porodničarjem. Lajšanje bolečin, vključno z epiduralno anestezijo, je na voljo v oddelkih po vsej Kanadi. Bolnišnice imajo tradicionalno ločene prostore za predporodno obdobje, porod in okrevanje po porodu (Pregnancy, 2008)

Canadian Institute for Health Information (2004) dodaja, da so v Kanadi cenjene tudi doule in takšnih porodov, kjer so le-te prisotne, je zmeraj več. Doule zagotavljajo nemedicinsko čustveno podporo materam in njihovim družinam med rojstvom in poporodnim obdobjem, vendar ne opravljajo klinične naloge. Na voljo sta dve vrsti doul, ki zagotavljajo podporo predvsem med porodom in rojstvom, ter po porodu. Prav tako so v Kanadi v ospredju porodi na podeželju, kjer veliko različnih zdravstvenih delavcev zagotovi oskrbo za ženske in otroke pred, med in po porodu, vendar opažajo upadanje celotne stopnje rojstev, hkrati pa večanje stopnje rojstev, ki zahtevajo več specializirane oskrbe in imajo potencial, da vplivajo na ponudnike materinske skrbi. Na podeželju so bolnišnice, ki imajo te storitve zagotovljene, a vedno več je mater, ki zahtevajo, da imajo na voljo različne načine možnosti oskrbe. V nekaterih bolnišnicah družinski zdravniki ali splošni kirurgi opravljajo tudi carske reze.

V Ontario v Kanadi je 22 babic zbralo podatke o načrtovanih porodih na domu za leta od 1983 do 1985. 90,6 % porodov se je zgodilo na domu, pri 9,4 % je bil potreben prevoz v porodnišnico, 4 % je bilo carskih rezov, nobene perinatalne smrti in ena fetalna smrt (Drglin, 2003).

Rojstvo prihodnosti

Svetovna zdravstvena organizacija v svojih priporočilih trdi, da je najprimernejše okolje za večino porodnic dom. Ženske in njihovi porodni pomočniki, ki to možnost izberejo, morajo imeti zagotovljene ustrezne diagnostične, posvetovalne in druge storitve, ki jih potrebujejo. Treba bi bilo spodbujati k razvoju porodnih centrov, vraslih v lokalne skupnosti, v katerih bi babice ponudile storitve ženskam, ki iščejo alternative porodu doma. Po priporočilih SZO je treba porod prepoznati kot zdrav življenjski dogodek, iz česar sledi, da je dom najbolj primerno porodno okolje (Drglin, 2003).

Wagner (2008) trdi, da bo s povečevanjem avtonomije babic in s hkratnim povečevanjem avtonomije žensk, ki ju je mogoče doseči z združevanjem moči prosvetljenih babic, žensk, naprednih zdravnikov, strokovnjakov za javno zdravje in s podporo politikov in novinarjev, mogoče doseči resnično humano obporodno skrb. Tako se bo tudi v Sloveniji odgovornost za to, kar se dogaja med porodom, korak za korakom vrnila k ženskam, ki pričakujejo otroka, in k njihovim družinam. Saj je, kot pravi Drglin (2003), za posamezno nosečnico odločitev, kje bo rodila otroka, ena najpomembnejših. Če načrtuje porod doma, bo rojevala dokaj svobodno in brez večjih omejitev. Če bo izbrala porodnišnico, je priporočljivo izbrati tako, katere prakse, politika in pristop so »materi prijazni«.

Vir: diplomska naloga avtorice Sare Kac (2012): Pogoji za porod doma (ženske, ki lahko rodijo doma), pod mentorstvom viš. pred. Teje Škodič Zakšek, dipl. ing. rad., dipl. bab., MSc (UK)

Preberi še:

Foto