Šivanje epiziotomijske rane in manjših raztrganin presredka – v prihodnosti v Sloveniji domena babic ali zdravnika?

Razmislimo, čemu je potrebno, da se babice v Sloveniji naučijo šivanja epiziotomijske rane in manjših raztrganin presredka, kakšne koristi prinaša to za žensko, ki rojeva, in babico, ki jo spremlja, če vemo, da je njihova temeljna naloga varovanje presredka med iztisom ploda in čim nižja stopnja intervencij?

Razlike med zdravniki in babicami pri opravljanju epiziotomij in šivanjem le-teh?

Avtorica je želela odgovoriti na naslednja raziskovalna vprašanja:

  • V katerih državah smejo babice samostojno zašiti epiziotomijsko rano in raztrganine presredka? Katere stopnje raztrganin presredka smejo šivati?
  • Ali se babice šivanja naučijo v času študija in katere didaktične pripomočke ob tem uporabljajo?
  • Ali se kasneje v klinični praksi vodijo kakršni koli kazalniki kakovosti, na podlagi katerih bi bilo moč oceniti kakovost opravljenega dela?
  • Ali babice v tujini menijo, da tovrstno znanje pripomore k večji prepoznavnosti in avtonomiji babiškega poklica?
  • Ali so si diplomirane babice mariborske porodnišnice med študijem babištva pridobile zadostno teoretično in praktično znanje s področja šivanja epiziotomijske rane in manjših raztrganin presredka?
  • Če ne, je avtorico zanimalo, ali so se diplomirane babice mariborske porodnišnice pripravljene naučiti šivanja epiziotomijske rane in manjših raztrganin presredka, to znanje pa prenesti v prakso ter prevzeti za opravljeno delo vso odgovornost, in ali menijo, da tovrstno znanje pripomore k večji prepoznavnosti in avtonomiji babiškega poklica?

Avtorica diplomskega dela je tekom študija babištva ugotovila, da imajo študenti v študijskem programu od leta 2008 zajet teoretični uvod v izvedbo in šivanje epiziotomijske rane ter možnost praktičnega učenja šivanja na modelu. Tovrstno pridobljeno znanje pa za enkrat študenti nikakor  ne morejo prenesti v klinično prakso (z izjemo izvedbe epiziotomije v višjem letniku študija). Tudi v nadaljevanju svoje poklicne poti, po končanem študiju, nimajo možnosti praktičnega izvajanja šivanja epiziotomijskih ran in manjših ruptur presredka in tako na tem področju ne nadgradijo svojega teoretičnega znanja še s praktičnimi izkušnjami. V Sloveniji babice v porodnišnicah te kompetence namreč nimajo, kar je odraz tega, da tudi še vedno nimajo avtonomije, da bi popolnoma samostojno speljale porode z nizkim tveganjem. Obporodna skrb je v Sloveniji še vedno hierarhično urejen medikaliziran proces (Furlan, 2010).

Razlika v izvedbi in šivanju epiziotomije med zdravniki in babicami

  • Tincello (2003) ter Karimi in Khadivzadeh (2011) navajajo, da obstajajo nekatere razlike pri izvedbi in šivanju epiziotomije med babicami in zdravniki. Razlike se opažajo zlasti v izvedbi dolžine epiziotomije, oddaljenosti od sagitalne ravnine in velikosti kota od vzdolžne osi presredka pri mediolateralni epiziotomiji. Raziskovali so morebitne razlike v klinični praksi med zdravniki in babicami glede na velikost in mesto epiziotomije. Ugotovljeno je bilo, da zdravniki pogostokrat naredijo daljši rez, ki je bolj oddaljen od vzdolžne osi presredka. To si je moč razlagati tako, da zdravniki vodijo instrumentalne porode (V. E., forceps, vaginalni porod pri medenični vstavi ipd.). Šivajo trdneje (bolj zategujejo šive). Babice delajo krajše reze in bolj pomaknjene k vzdolžni osi presredka. Manjših ruptur, če ne krvavijo pogosto ne šivajo (labije, vagina).

Zakaj bi se babice učile šivanja?

  • Močan argument za učenje šivanja v babiški praksi so smernice WHO (2003), ki trdijo, da bi moral strokovnjak, ki jo izvede, epiziotomijo tudi rekonstruirati. V Sloveniji pri večini porodov opravljajo epiziotomijo babice, torej bi jo morale znati tudi zašiti.
  • EMA (European Midwives Association) zahteva (Daly, 2007), da se v Sloveniji omogoči porod na domu, se ga uzakoni, temu primerno pa izobrazi babice, ki bodo svojo usposobljenost dokazovale s pridobitvijo licence in potrdili o dodatni usposobljenosti in izobraževanjih, med katere sodi tudi usposobljenost za šivanje.
  • Kompetenco šivanja epiziotomij in raztrganin presredka (poleg ostalih kompetenc) imamo v Sloveniji opredeljeno v dokumentu “Poklicne aktivnosti in kompetence v zdravstveni in babiški negi” (Železnik in sod., 2008) in bi jo kot tako morali prenesti v klinično prakso.
  • Fleming (2006) zagovarja, da morata biti babiško izobraževanje in praksa usklajena. Babiško izobraževanje mora biti usmerjeno k pridobivanju kompetenc za prakso, ki predstavljajo osnovni standard za pridobitev licence za delo.
  • Boljša vzpostavitev in opravljanje modela kontinuirane babiške skrbi žensk in novorojenčkov.
  • Poznavanje šivanja slovenskih babic bi po navedbah nekaterih avtorjev pripomoglo tudi k zmanjšanju števila obporodnih travmatičnih izkušenj in s tem poporodnih depresij.
  • Dobro medpoklicno sodelovanje s predstavniki zdravniške stroke in uvedbo reflektivne prakse v babištvu, kar bi babicam omogočalo boljše kritično mišljenje, evalviranje lastnega dela in sprejemanju odgovornosti v primeru strokovnih napak (Mivšek, 2012).
  • Večja avtonomija babic in hitrejši profesionalizacijski proces v babištvu.
  • Racionalnejša razporeditev finančnih stroškov v zdravstvu.
  • Omogoča večjo možnost zaposlitve in boljšo mobilnost slovenskih babic znotraj EU (Čelhar in sod., 2010). Eno od načel EU je namreč tudi prost prehod delovne sile med njenimi članicami (Zakšek, 2007).

KAKO ŠIVAJO BABICE V TUJINI?

Italija

  • Od leta 2005 učenje šivanja vključen v študijski program
  • Večina babic NE ŠIVA
  • ČE ŠIVAJO: odvisno od zdravnika, če jim dovoli in od porodnišnice v kateri delajo
  • Rupture I. in II. stopnje, NE EPIZIOTOMIJ!

Švedska

  • Štiri letni univerzitetni program babištva – šivanja se učijo na živalskem tkivu, branje teorije, gledanje video filmov, spoznavanje instrumentov in šivalnega materiala.
  • Babice šivajo rupture I. in II. stopnje, manjše epiziotomije
  • Vsaka na novo zaposlena babica mora svoje znanje in izkušnje s področja šivanja dokazovati tako, da jo opazujejo pri njenem šivanju (število zašitih ran ni predpisano), in ko se presodi, da je sposobna samostojnega šivanja, se ji podeli licenca oz. dovoljenje za šivanje.
  • Šivanje pripomore k avtonomnosti babiškega poklica

Nizozemska

  • S pridobitvijo babiške diplome dovoljeno vsaki babici šivanje ruptur I. in II.stopnje, epiziotomije, rupture nožnice in sramnih ustnic. Študij babištva traja 4 leta. Če ima ženska poškodbo perineja III. In IV. stopnje in rodi doma, se jo mora prepeljati v porodnišnico, kjer jo zašije zdravnik.
  • AVTONOMNOST? Zakaj to sploh sprašujemo? One so že avtonomne na svojem področju!

Nova Zelandija

  • Babištvo v tej državi je na visokem strokovnem nivoju. Na Novi Zelandiji so babice kompetentne in v celoti samostojne pri šivanju epiziotomij in raztrganin presredka, razen raztrganin III. in IV. stopnje, ki jih šivajo zdravniki. Šivanje je v tej državi običajna babiška praksa.
  • Fakulteta za babištvo (College of Midwives) organizira veliko učnih delavnic – tudi na temo šivanja epiziotomij in raztrganin presredka, ki so namenjene tudi že registriranim babicam v državi.
  • Študenti šivajo, ko se ponudi priložnost in zmeraj v prisotnosti svojega mentorja. Po končani diplomi babice sprva šivajo zmeraj pod budnim očesom svojega mentorja, in, ko ta presodi, da je dovolj usposobljena za šivanje, in ko tudi babica sama misli, da zna šivati, je lahko pri svojem delu samostojna.
  • Vsaka babica vodi svojo lastno statistiko (število porodov, epiziotomij, raztrganin, morebitne zaplete …). Ta statistika se pregleda enkrat letno – pregledajo jo tako imenovani nadzorni strokovnjaki. Na tak način se vodijo tudi kazalniki kakovosti – vsaka babica tako ob letni analizi dobi natančen vpogled v svoje delo. Vsaka babica v državi mora poznati in upoštevati kompetence in standarde babiškega dela. Vsaki dve leti morajo babice za podaljšanje svoje licence (registracije) zagovarjati babiške standarde (Midwifery Standards Review – MSR).

Slovenija

  • Od leta 2008 učenje šivanja obvezna vsebina v sklopu babiške nege
  • Učenje na gobi
  • Februar, 2016 prva učna delavnica na Zdravstveni fakulteti – Oddelek za babištvo – učenje šivanja za babice iz klinične prakse – učenje na piščančjih bedrih
  • Teoretični del izobraževanja vodile babice
  • Praktični del pa porodničarji (1 UKC LJ, 2 UKC MB)
  • BABICE KLJUB IZOBRAŽEVANJU V PRAKSI NE ŠIVAJO!

Maribor

  • Babice s krajšo delovno dobo (do petih let) so si v času študija pridobile predvsem teoretično znanje s področja šivanja epiziotomijske rane.
  • Babice, katerih delovna doba je nad pet let, v večini primerov šivanja epiziotomije in manjših raztrganin presredka v času študija niso obravnavali, babice z delovno dobo nad deset let pa sploh ne.
  • 75% babic bi želelo pridobiti znanje šivanja in 25% ne.

Argumenti, ki so jih navedle PROTI pridobivanju znanja so:

  1. Prej kot šivanje je pomembno, da babicam priznajo ambulantno vodenje zdrave (nerizične) nosečnice in vodenje normalnega poroda z željo, da to ne bi bilo samo na papirju, ampak bi se dejansko izvajalo tudi v praksi.
  2. To področje je izključno v domeni zdravnikov, saj so si v času svoje specializacije pridobili tudi ustrezno praktično znanje, ki ga pa babice v Sloveniji sploh nimajo.
  3. Slovenskim babicam bi poznavanje šivanja predstavljalo dodaten problem v smislu dodatnega prevzemanja odgovornosti, za katerega ne bi dobile ustreznega plačila. Zdravniki že zdaj preveč svojega dela prelagajo na diplomirane babice in poznavanje šivanja bi babicam delo samo še otežilo, predvsem v nočnem času.

Pogoji za prenos v prakso in prevzem odgovornosti

  • Več zaposlenih babic v porodnem bloku, skrb babice za največ 2–3 porodnice hkrati, ustrezno plačilo, resnično dobro predhodno pridobljeno teoretično in praktično znanje s področja šivanja.

Za določanje, sprejemanje, uvajanje in izvajanje kompetenc v babištvu, med katere sodi tudi šivanje epiziotomijske rane in manjših raztrganin presredka, je potrebna lastna želja tako babic, kakor tudi uporabnic babiških storitev, podpora predstavnikov drugih poklicnih skupin, podpora strokovnega združenja babic, politična podpora ter jasna določitev ciljev in vizija babiške stroke. Vsak poklic namreč potrebuje vizijo razvoja, da ne propade. Vizija je realistična in jasna zamisel o tem, kako bo stroka napredovala, kje in kaj bo čez nekaj let. Najprej je potrebno babicam v Sloveniji priznati vodenje normalnega poroda, temu primerno izdelati ustrezne standarde in klinične poti. V prvi vrsti bi bilo kompetenco šivanja epiziotomijske rane in manjših raztrganin presredka treba jasno definirati in določiti: kakšno znanje oz. izobrazbo si je predhodno treba pridobiti, kdo jih lahko šiva in pod kakšnimi pogoji.

Vloga Zdravstvene fakultete in seveda Oddelka za babištvo je pri uvedbi kompetence šivanja zelo velika. Po mnenju avtorice je šola najbolj kompetentna, da organizira učne delavnice in povabi k sodelovanju usposobljene predavatelje (tudi iz tujine, če bi bilo potrebno). Prav tako je izrednega pomena, da predstavniki šole dobro in usklajeno delujejo s predstavniki Zbornice zdravstvene in babiške nege ter Sekcijo medicinskih sester babic, ker to prispeva v babiško stroko enotnost, usklajenost in moč.Pred uvedbo kompetence šivanja epiziotomijske rane in manjših raztrganin presredka v klinično prakso v republiki Sloveniji se je treba vprašati, čemu bi uvedba kompetence v babištvu doprinesla največ koristi. Zato bi bilo smiselno pred uvedbo izvajanja kompetence v prakso natančno proučiti želje in zahteve slovenskih žensk, predvsem pa razjasniti, ali jim šivanje, ki ga opravi zdravnik, res pomeni tudi večjo medikalizacijo poroda, kot če bi isto storitev opravila babica. Prav je, da slovenske babice sledijo rezultatom raziskav tujih držav, še bolje pa je, da se v prihodnje lotijo lastnih raziskav na slovenski populaciji porodnic, kar doprinese k postavitvi trdnih temeljev slovenske babiške stroke. Kljub morebitnemu poznavanju šivanja slovenske babice ne smejo pozabiti svojega osnovnega poslanstva. Njihov temeljni cilj mora še vedno ostati intakten presredek ob dobri predpripravi nosečnice na porod, pravilnem vodenju druge porodne dobe in ustreznemu varovanju presredka. Vse to pa bo od babic v prihodnosti zahtevalo korenito spremembo miselnih vzorcev pri opravljanju njihovega dela.

Zaključek

  • Uvedba in izvajanje kompetence šivanja epiziotomije in manjših raztrganin presredka (poleg ostalih kompetenc) v babištvu je priložnost, da tudi slovenske babice dokažejo, da so pomemben, neprecenljiv in sestavni del mozaika slovenskega zdravstvenega varstva. To od babic zahteva veliko dodatnega znanja, poguma, vztrajnosti, notranje moči, volje in oblikovanje vizije.
  • Mariborske babice imajo vizijo. In največkrat jim ravno ta vizija daje moč, da kljub utrujenosti, stresu in naporom delajo naprej. Pripravljene so stopiti na novo pot avtonomnega babištva, pripravljene so na nove izzive in pridobivanje ustreznega znanja ob tesnem in dobrem partnerskem sodelovanju tako z ženskami in njihovimi družinami kakor tudi s porodničarji.
  • K takemu razmišljanju jih vodi dejstvo, da si bodo slovenske babice samo na tak način pridobile nazaj tisočletno modrost, ki jim je bila skozi zgodovino babištva odvzeta.

Vir: diplomsko delo Rosemarie Franc (2013);  Šivanje epiziotomijske rane in manjših raztrganin presredka pod mentorstvom doc. dr. Ana-Polona Mivšek, dipl. bab. 

Preberi še:

Foto