Imaš 0 produktov v košarici.
Dojka leži med četrtim in sedmim rebrom. Iz strani jo obdajata prsnica in srednja pazdušna linija. Natančneje leži na fasciji velike prsne mišice, sega pa tudi na stranski del prsnega koša (Arko, 2006). Dojka sestoji iz žleznega, maščobnega (Geddes, 2007) in vezivnega tkiva (Arko, 2006). Kot navaja Inch (2014), je prisotnost oziroma količina maščobnega tkiva odvisna od posameznice. To maščobno in žlezno tkivo podpira ohlapna plast vezivnih vlaken, imenovanih tudi Cooperjevi ligamenti. Njihova naloga je, da dojki nudijo oporo s tem, ko povezujejo globoko fascijo prsne mišice in površinsko fascijo. Dojka je razdeljena v 15–20 posameznih režnjev (Geddes, 2007). To so pravzaprav žlezne enote in vsaka izmed njih ima svoj izvodilni kanal, ki se odpira na bradavici (Arko, 2006). Vsak reženj vsebuje mešičke. Ti so sestavljeni iz alveolov in duktusov (Inch, 2014). Med seboj so ločeni s pregradami iz vezivnega in maščobnega tkiva (Arko, 2006). Kot navaja Geddes (2007), vsak mešiček vsebuje od 10 do 100 alveolov. Ti so obdani s kapilarami (Kent, 2007).
Dojka gre v času nosečnosti skozi določene procese razvoja. Gre za kompleksno zaporedje dogodkov, ki jih kontrolirajo hormoni. Na začetku nosečnosti je mogoče opaziti razvoj duktusov, razvejanje in formacijo lobusov. Vse to izzovejo lutealni in placentarni hormoni. K pospešenemu razvoju dojk prispevajo tudi placentarni laktogen, prolaktin in horionski gonadotropin. Za popolni razvoj lobusov in alveolov je ključen prolaktin. Ta in tudi ostali hormoni proteinske narave, ki se nahajajo na površini alveolarnih celic, kontrolirajo svoje delovanje preko receptorjev in vplivajo na začetek sprostitve mleka. Za indukcijo sinteze mleka sta potrebna indukcija celične delitve s pomočjo inzulina in kortizola. Iz slike 1 je razvidno, da se prolaktin izloča iz hipofize, ki ga po principu negativne zanke kontrolira inhibitiorni faktor prolaktina (PIF), tega pa izloča hipotalamus. Na izločanje PIF iz hipotalmusa v krvni obtok vpliva količina kateholaminov. V tretjem mesecu gestacije je mogoče opaziti pojavljanje kolostrumu podobne snovi. Prolaktin stimulira produkcijo kolostruma. Ta se do drugega trimestra lahko prične izločati, za kar je prav tako odgovoren prolaktin. Ženska, ki bo rodila po 16. tednu gestacije, bo izločala kolostrum. Produkcijo prolaktina v času nosečnosti naj bi povečeval estrogen, to povezavo pa naj bi delno kontroliral placentarni laktogen in s svojim vmešavanjem povzročal zaviranje produkcije prolaktina. Kljub temu pa je glavni inhibitor prolaktina med nosečnostjo progesteron. Estrogen stimulira tudi raztezanje epitelnih celic duktusov. Čeprav je videti, da estrogen tako neposredno kot posredno spodbuja razvoj dojk, nima pa nepogrešljive vloge pri razvoju tega organa med nosečnostjo (Lawrence in Lawrence, 2011b).
Inzulin in rastni faktor, ki se normalno nahaja v človeškem serumu, stimulirata proliferacijo izvornih žleznih celic. Te celice se pozneje formirajo v alveolarne pod vplivom kortikosteroidnih hormonov. Visoka vrednost prolaktina med nosečnostjo ni posledica sinteze mleka, ampak je zanjo delno kriv vpliv progesteronovega antagonizma na stimulativni učinek prolaktina na kazein pri sintezi prenašalke ribonukleinske kisline (mRNA). V pozni nosečnosti imajo laktogeni receptorji, ki imajo enako afiniteto tako za prolaktin kot tudi za humani placentarni laktogen, večjo nagnjenost za vezavo humanega placentarnega laktogena. Visoke doze estrogena ovirajo delovanje prolaktina na mlečne sekretorne celice. Prav tako zvišane vrednosti progesterona preprečujejo njegovo delovanje. Obilna sinteza mleka se prične šele po porodu, ko pride do padca progesterona in estrogena. Ključni hormoni, ki omogočijo začetek laktacije, so prolaktin, inzulin in hidrokortizol (Lawrence in Lawrence, 2011b).
Slika 1: Priprava dojk na laktacijo med nosečnostjo (Lawrence in Lawrence, 2011b)
Laktogeneza
Faza I se po navedbah Lawrence in Lawrence (2011b) začne v 12. tednu gestacije, zaključila pa naj bi se 3.–4. dan po porodu, Riordan (2010) pa trdi, da se ta faza zaključi 2. dan po porodu . V tej fazi mlečne žleze razvijajo sposobnost izločanja mlečnih komponent (Kent, 2007). Zaznamuje jo močno povišanje laktoze, skupnih proteinov in imunoglobulinov ter padec natrija in klora v krvnem obtoku (Lawrence in Lawrence, 2011b). Kot navaja Kent (2007), naj bi ženska v pozni nosečnosti izločala približno 30 ml kolostruma na dan. Ker ta ni odstranjen s sesanjem novorojenca, se sestavine resorbirajo v krvni obtok. Laktoza se v krvi ne razgradi in se zato odstrani skozi ledvice, se pravi z urinom. Prisotnost laktoze v urinu torej potrjuje začetek laktogeneze I in obenem tudi nosečnost (Kent, 2007).
Tudi po porodu so dojke izpostavljene hormonom, ki jih pripravljajo na dojenje, kar je zaradi lažjega razumevanja predstavljeno tudi s sliko 2. Nenaden padec progesterona po porodu sproži laktogenezo tipa II. Nivo prolaktina v plazmi ostane vseeno visok. Začetek tega procesa ni odvisen od sesanja novorojenca vse do tretjega ali četrtega dne po porodu, ko lahko pride do prekinitve izločanja mleka, če se ta ne odstranjuje iz dojk (Lawrence in Lawrence, 2011b).
Kmalu po rojstvu se prične laktogeneza tipa II. Takrat se prične izločati večja količina mleka (Kent, 2007). Riordan (2010) navaja, da se ta faza prične tretji dan po rojstvu in traja do osmega dne. Kent (2007) pravi, da se njen začetek giblje med 24 in 102 urami po rojstvu. Pri tej fazi pride tudi do premika iz endokrine kontrole sinteze mleka na avtokrino. Izločanje prolaktina še vseeno kontrolira hipotalamus (Riordan, 2010). Sem spada povečanje krvnega pretoka skozi dojke, izboljša se absorpcija kisika in glukoze v kri. Opazimo tudi velik dvig koncentracije citratov. Vse to naj bi bili pokazatelji začetka II. faze laktogeneze. Biokemično naznanja njen začetek dvig koncentracije α-laktalbumina v plazmi (Lawrence in Lawrence, 2011b). Pogoj za pojav oziroma začetek je zadostna količina prolaktina, inzulina in kortizola (Kent, 2007). Po rojstvu placente pride do padca koncentracije progesterona v krvi in s tem do prekinitve inhibitornega učinka sinteze mleka (Kent et al., 2010). Poleg omenjenih hormonov je za začetek pomemben tudi tiroidni hormon (Kent, 2007). Kot omenja Riordan (2010), bi lahko na začetek laktogeneze II vplival tudi padec estrogena. To fazo ženska zazna kot nenaden občutek polnosti dojk. Z vsakim podojem otroka se v krvni obtok doječe mame sprosti oksitocin. Koliko mleka bo otrok dobil, je odvisno od števila refleksov iztekanja mleka in ne od časa pristavitve novorojenca k dojki. S pričetkom laktogeneze II pa se ne spremeni le volumen mleka, ampak tudi njegova sestava (Kent, 2007). Ta se spreminja vse do desetega dne po porodu, ko preide v tako imenovano zrelo mleko. Faza izločanja zrelega mleka se imenuje galaktopoeza ali laktogeneza III (Lawrence in Lawrence, 2011b). Galaktopoeza traja vse do začetka involucije mlečnih žlez. Če ženska želi dojiti, je v tej fazi izredno pomembno redno odstranjevanje mleka, saj se s tem stimulira delovanje hipotalamusa (Riordan, 2010).
Slika 2: Priprava dojk na laktacijo po porodu (Lawrence in Lawrence, 2011b)
Preberi še:Hormoni pomembni za dojenje
Vir: Diplomska naloga “Doživljanje in občutki ženske med dojenjem” (2016) avtorice Teje Šircelj pod mentorstvom pred. Tite Stanek Zidarič, dipl. bab., MSc, IBCLC
