Starševstvo in navezovanje

Starševstvo je zapisano globoko v človeško naravo in je namenjeno ustvarjanju globokih odnosov zaupanja in varnosti tako za otroka kot za starše. Vsak novorojenček prinaša v svet odraslih novo možnost, da začutijo najgloblje hrepenenje po svetu odnosov, ki so varni, zaupljivi in zanesljivi, sposobni trajne zvestobe, rasti in pripadnosti. Narava je otroka opremila z vsem, kar potrebuje, da svetu sporoči, kako naj poskrbi zanj. S svojo drobnostjo, mehkobo, smehljajem, pretresljivim jokom in zaljubljenimi pogledi v odrasli ženski vzbudi neubranljiv impulz, da otroka vzdigne v naročje in se nanj odzove, v odraslem moškem pa močan impulz, da bi to bitje obvaroval in zaščitil (Kompan Erzar in Poljanec, 2009).

Starši so prve osebe, s katerimi otrok že takoj po rojstvu oblikuje poseben odnos in z njimi vstopa v prve socialne interakcije predvsem preko taktilnih, slušnih in vizualnih zaznav (Zadel, 2013). Tako se začne ustvarjati čustveni odnos med otrokom in odraslo osebo. Kakovost navezanosti je odvisna od njunih interakcij; intenzivnejše kot so interakcije, boljša je navezanost. (Cugmas, 2003). Družino pojmujemo kot skupino oseb, ki živijo v skupnem gospodinjstvu. Družina je primarno okolje, iz katerega izhajata mati in otrok. Otrok je eden izmed družinskih članov, čigar zdravje se krepi, ohranja ali slabša v krogu družine. Odnosi, ki se vzpostavljajo v družini vplivajo na dinamiko celotne družine (Rener, 2007).

Temeljna potreba vsakega novorojenčka je vzpostaviti trden in varen odnos z odraslim, saj je prav od te vezi odvisno tako njegovo preživetje (Ham and Tronick, 2009). Že krajša ločitev od skrbnika ima za otroka posledice v obliki strahu pred zapuščenostjo, povečano iskanje fizičnega stika in tolažbe. Z izkušnjami spodbujanja, podpore, sodelovanja otroka s skrbnikom pa otrok doživlja občutek vrednosti, vero v dobronamernost drugih ter ustrezen model, po katerem bo lahko gradil svoje prihodnje odnose (Bowlby, 2000).

PROCES NAVEZOVANJA Navezovanje (angl. attachment, bonding) je poseben vseživljenjski proces (Žvelc in Žvelc, 2006) med staršema oziroma drugimi pomembnimi osebami in otrokom, ki se v optimalnih okoliščinah oblikuje in krepi v nosečnosti, v času rojstva, še posebej pa v ključnem obdobju novorojenčka in dojenčka (Truden Dobrin in sod., 2010). Izraz »bonding« se uporablja za opis vzpostavitve odnosa med starši in otrokom v zgodnjem neonatalnem obdobju (Hamilton, 2009), lahko pa navezanost označimo tudi kot dejaven, močno naklonjen recipročen odnos med dvema osebama (Zupančič, 2004). Bonding je prva in najosnovnejša zaporedna potreba, ki je temelj za razvoj drugih temeljnih biopsiholoških potrebah; potrebi po navezanosti, avtonomiji, samozavesti, identiteti, dobremu počutju ter smislu življenja. Je temeljna biološka in psihološka potreba. Z vidika zgodnjega otroštva, zlasti prvih mesecev življenja, je bonding bistvenega pomena pri komunikaciji med otrokom in njegovo mamo. Otrok namreč preko stika s kožo (fizični stik med otrokom in materjo), preko mimike materinega obraza, njenega glasu in čustvene intonacije, sprejema prvo in najpomembnejšo bio-psihološko sporočilo v svojem življenju, da je ljubljen (Stauss and Ellis, 2007).

Že takoj po rojstvu se novorojenček odzove na novo okolje. Najpogostejši odziv otroka po porodu je njegov jok, saj z njim pove vse. Takoj ko se starši pravilno odzovejo, se pomiri. Starši namreč ob otrokovem joku občutijo stisko, ki jim sporoča, da otrok nekaj potrebuje. S tem ko starši umirijo otroka, umirijo tudi sebe (Siegel and Hartwell, 2004). Prvi izviri zadovoljstva so vonj, dotik in zvok, zato je nujno, da starši otroka nežno in sproščeno pestujejo. Pri tem otrok uskladi dihanje, srčni utrip, mišice s sprostijo, saj je živčni sistem otroka povezan z živčnim sistemom staršev. V naročju se otrok počuti varnega (Kompan Erzar in Poljanec, 2009).

Navezanost dojenčkom pomaga pri prilagajanju, saj jim zagotavlja, da bodo starši zadovoljili njihove psihosocialne in telesne potrebe. K varni navezanosti prispevata tako mati kot tudi otrok. To počneta tako, da se odzivata drug na drugega. Dokazano je, da dojenčki že pri osmih tednih starosti nekatera vedenja bolj usmerjajo k materi kot k drugim ljudem. Poskusi zbliževanja so uspešni, če se mama na ta otrokova vedenja toplo odzove, izraža navdušenje, ima z dojenčkom pogoste telesne stike in mu omogoča svobodno raziskovanje okolja (Papalia and Wendkos Olds, 2002).

Potem, ko dojenček neštetokrat preskusi, kakšen bo odziv na njegove znake (lakota, dolgčas, prestrašenost in toplina), si v možgane shrani mentalne podobe teh prizorov. Sčasoma tako napolni t.i. možgansko knjižico povezovalnih prizorov, ki pomenijo začetek občutka za samega sebe in za svet skrbnikov. Takšna knjižica z vzorci asociacij pripomore, da dojenček lahko pričakuje odziv na svojo potrebo. S tem ko si vnovič zavrti prizor in so njegova pričakovanja izpolnjena, se okrepi njegov občutek blaginje, to pa bo za vedno vplivalo na njegovo sposobnost zaupanja drugim (Sears in Sears, 2008).

Dejavniki,ki vplivajo na uspešnost povezovanja

Sklepanje, da bo strmenje v otrokove oči, ko ga mati ljubeče drži v naročju, vzpostavilo medsebojno navezavo za vse življenje, je seveda zavajajoče, saj navezovanje ne deluje tako preprosto. Odnosi so veliko bolj zapleteni. To so izredni trenutki za starše in že zato bi jih morali omogočati, če ne že vzpodbujati. Bistveno je, da imajo starši možnost, da se s svojim otrokom uglasijo čim bolj zgodaj, čim bolj preprosto, tako nemoteno, kot je le mogoče. Način dela v porodnišnicah in vpeljana rutina pa tega pogosto prav nič ne olajšajo (Drglin, 2003).

Povezovanje med starši in otrokom v prvih mesecih je lažje, če se že začne dobro. Ure in dnevi po rojstvu so občutljivo obdobje, ko se mama pripravlja, da bo skrbela za novorojenčka, ta pa ima skoraj čaroben vpliv na pozorne skrbnike. Novorojenček in mama bi morala po porodu preživeti skupaj čim več časa, da prideta na dan naravno obnašanje dojenčka, ki samo po sebi pripomore k povezovanju, in inituitivna, nagonska materinska skrb. Ta biološki par bo uspešno zaživel, če bo prvih šest tednov nenehno skupaj (Sears and Sears, 2008).

Edwards (2004) navaja, da morajo biti za olajšan proces navezovanja med starši in otroci izpolnjeni naslednji predpogoji:

  • čustveno zdravje staršev (vključujoč sposobnost zaupanja drugi osebi);
  • družbeni podporni sistemi okolja, ki zajemajo partnerje, prijatelje in družine;
  • ustrezna stopnja komunikacije in spretnosti oskrbovanja otrok;
  • starševska bližina otrokom;
  • prilagodljivost staršev otrokom (vključujoč stanje otrok, značaj in spol).

Navezovanje se razvija in vzdržuje preko bližine in vzajemnega delovanja z otrokom, prek katerega se starši seznanjajo z otrokom, spoznavajo in dojemajo otroka kot posameznika in ga upoštevajo kot družinskega člana. Proces navezovanja je olajšan s pozitivno povratno informacijo, na primer z družbenim, besednim in nebesednim odgovorom, bodisi resničnim ali opaženim, ki kažejo sprejemanje obeh partnerjev. Navezanost se poraja skozi vzajemno zadovoljevanje izkušenj (Edwards, 2004).

Siddiqui in Hägglöf (2000) pravita, da je materina navezanost do prihajajočega, še nerojenega otroka dober napovednik zgodnjega vzpostavljanja odnosa med materjo in otrokom. Wong in njeni sodelavci (2006) poudarjajo, da je navezanost odvisna predvsem od bližnjega in trajnega odnosa v zgodnjem obdobju življenja ter medsebojnega vpliva med materjo in njenim otrokom. Edwards (2004) pa ob tem še dodaja, da usklajenost matere in otroka nakazuje prilagoditev med otrokovimi namigi in starševskimi odzivi.

Sears in Sears (2008) sta na podlagi več deset letnih izkušenj utemeljila novo vzgojno metodo, imenovano “povezovalno starševstvo”, ki izpostavlja pomen nagonske, prvinske skrbi za otroka in poudarja pomembnost vzgajanja po svojem občutku. Povezovalno starševstvo tako opisujeta kot vzgojni pristop in ne niz strogo določenih pravil. Staršem, ki otroke vzgajajo po tej metodi je skupno to, da matere dojijo, svoje otroke veliko pestujejo in jih vzgajajo s pozitivno spodbudo. Takšen pristop ima veliko prednosti, saj spodbuja umski razvoj, pripomore k trdnejšemu zdravju, vpliva na hitrejšo rast otroka, spodbuja intimnost in sočutnost, ter tako krepi navezanost med otrokom in njegovimi starši.

V nadaljevanju so navedeni najpomembnejši dejavniki, ki pripomorejo k uspešnemu povezovanju otroka in matere; dojenje, dotik kože na kožo, sobivanje otroka in matere ter vloga hormona oksitocina.

Dojenje

Dojenje je najbolj naraven način prehranjevanja dojenčkov in malih otrok (Bratanič in sod., 2010) ter eden izmed pomembnih indikatorjev odnosa med materjo in otrokom (Pavšič Mrevlje, 2006). Brazelton (2006) razlaga, da predstavlja novorojenemu otroku dojenje nekaj, kar je zelo podobno občutju, ki ga otrok pozna še iz maternice. Prav zato mu mnogi dražljaji in zaznave, ki jih je deležen v času dojenja dajejo občutek varnosti in dobro vplivajo na razvoj centralnega živčnega sistema (Pajtnar, 2004b). Prvi podoj in stik matere z novorojenčkom »koža-na-kožo« po rojstvu sta za mater in otroka zelo pomembna (Bratanič in sod., 2010). Prvi podoj s kolostrumom je namreč ključnega pomena pri razvoju otrokove telesne odpornosti, kasnejše uspešnosti dojenja ter sožitja matere in njenega otroka (Bratanič, 2007).

Šoster Olmerjeva (1999) primerja dojenje z nevidno popkovino, ki po rojstvu znova poveže otroka in mater. Najboljši čas za pristavljanje novorojenčka k materinim prsim je čas tridesetih minut po porodu, saj je ravno takrat otrokov sesalni instinkt najmočnejši. Če zamudimo to priložnost prvega pristavljanja k prsim takoj po porodu, je novorojenčka kasneje, na primer po enem ali dveh dnevih, težje pripraviti k dojenju. Palmer (2002) pravi, da ima otrok po rojstvu že vtisnjen spomin na vonj plodovnice. Ta spomin mu po porodu pomaga poiskati bradavico matere, ki ima zelo podoben vonj. Prve dni po rojstvu se otrok najhitreje pomiri ob dojenju, saj ga poznani vonj pomirja.

Laktacija je fiziološko obdobje ženskega reprodukcijskega cikla, pri katerem pride zaradi hormonskih sprememb v času nosečnosti in po porodu do izločanja mleka (Riordan and Wambach, 2010). Za dojenčka je materino mleko najprimernejša hrana. Mladiči vseh vrst sesalcev najbolje uspevajo ob mleku svoje matere (Felc, 2008). Za laktacijo in dojenje je potrebno usklajeno delovanje hormonov; prolaktina in oksitocina. Oksitocin je izrazito psihosomatski hormon, njegova naloga pa je izločanje mleka iz dojke. Intenzivno in pospešeno se sprošča medtem, ko mati opazuje svojega otroka, se ga dotika, ga vonja, sliši ali pa le misli nanj. Njegovo sproščanje pa zavirajo stres in bolečina, lahko tudi nekatera bolezenska stanja. Prolaktin je hormon, ki omogoča ponovno napolnjene dojke z mlekom, njegova količina je pogojena z otrokovim sesanjem (Lawrence and Lawrence, 2011).

Dojenje nima koristi le za otroka, temveč tudi za doječe matere, družine in širšo družbo. Koristi, ki jih ima dojenje za zdravje otroka, so številne. Takoj po porodu je v materinih prsih že pripravljena idealna hrana, mlezivo ali kolostrum. Medtem, ko mlečna formula za hranjenje novorojenčkov otroku predstavlja zgolj predmet prehranjevanja, pa vsebuje materino mleko poleg maščob, ogljikovih hidratov in beljakovin vsebuje materino mleko tudi različne zaščitne snovi, ki so glavna obramba za otroka pred različnimi okužbami (Hoddindot et al., 2012). Dokazano je, da materino mleko ščiti otroka pred gastrointestinalnimi, urinarnimi in dihalnimi okužbami, ter okužbami srednjega ušesa (Howie et al., 1990; Marild et al., 2004). Otroka varuje tudi pred atopično boleznijo, v kolikor je ta v družini prisotna (Burr et al., 1989; Fewtrell, 2004) in pred sladkorno boleznijo tipa I (Sadauskaite-Kuehne et al., 2004), prav tako se pri dojenih otrocih močno zmanjša tveganje za pojav debelosti (Arenz et al., 2004). Dojenje takoj po rojstvu zmanjša poporodno krvavitev in tako pomaga pri krčenju maternice, laktacijska amenoreja zaščiti žensko pred morebitno slabokrvnostjo, dojenje spodbuja pristen stik med materjo in dojenčkom ter spodbuja navezovanje (Gartner et al., 2005). Prispeva tudi k hitrejši izgubi telesne teže, pridobljene v nosečnosti (Fidler Mis, 2011) in zmanjša možnost za nastanek poporodne depresije (Figueiredo et al., 2014). Prednosti dojenja za mater vključujejo tudi zmanjšano tveganje za razvoj predmenopavzalnega raka dojk in nekaterih oblik raka jajčnikov ter zmanjša tveganje za osteoporozo v predmenopavzalnem obdobju (Ip et al., 2007).

Uspeh laktacije in dojenja je precej odvisen od številnih ekoloških, kliničnih in socioloških dejavnikov, od katerih delujejo nekateri že v porodnišnici, nekateri pa šele pozneje (Velikonja, 2004). V porodnišnici lahko na uspeh dojenje negativno vpliva ločenost matere od svoje družine (moža in drugih otrok) in predvsem ločenost od svojega novorojenčka v prvih urah po porodu. Zgodnji stik med materjo in novorojenčkom takoj po porodu pospešuje vzpostavljanje laktacije (Lawrence in Lawrence, 2011), a ne vpliva na trajanje dojenja (Bratanič in sod., 2010). Če je potekal porod brez večjih težav in je otrok zdrav oz. sposoben sesati, materam v vseh porodnišnicah v Sloveniji omogočijo prvo dojenje takoj po porodu (Hoyer, 2007).

Dotik kože na kožo

Trček (1998) navaja, da je človekova prvinska potreba dotik. Čut se začne razvijati že v embrionalnem obdobju, takoj po rojstvu pa začne otrok preko dotika dojemati in spoznavati svet okoli sebe (Sweeney, 2007) tako pa dokazano spodbuja normalen duševni razvoj (Kida and Shinohara, 2012).

Dotik novorojenčku predstavlja najintimnejšo obliko komuniciranja in mu zagotavlja občutek ljubezni, varnosti in ugodja (Barram et al., 2012). Starši se preko dotika seznanijo z novorojenčkom in ga spoznavajo. Pri nekaterih se pojavljajo vnaprej pričakovani in določeni vzorci dotikanja. Ti naj bi zavedno in nezavedno sledili določenemu vrstnemu redu procesa spoznavanja. Najprej se mati ali drugi skrbnik s konicami prstov dotika otroka po glavi in okončinah. Temu sledi božanje otrokovega trupa z dlanjo in objemanje (Rubin, 1963; Klaus in Kennell, 1982; Tulman, 1985 cit. po Edwards, 2004).

Telesni stik med materjo in novorojenčkom je naravni proces (Stern, 2002). Golega otroka brez pleničke položimo na gole materine prsi in ga pokrijemo s toplo odejico. Idealno je, da se dotik kože na kožo začne takoj po porodu in traja neprekinjeno vsaj do konca prvega podoja (Velandia et al., 2012). Otroci, ki so takoj po rojstvu deležni telesnega stika z materjo, jokajo manj (Moore et al., 2008), njihovo telo laže regulira optimalno telesno temperaturo, dokazano je tudi, da imajo višjo raven glukoze v krvi (Moore in Anderson, 2007), upočasni se tudi njihov srčni utrip, izboljša se preskrba telesa s kisikom (Winberg, 2005). Telesni stik prebudi v materi materinski nagon in krepi povezanost matere z novorojenčkom (Phillips, 2013).

Dotikanje in masaža otroka spodbujata dihanje, zagotavljata toploto in pomagata vtirati verniks v kožo, kar preprečuje dehidracijo. Če mati otroka drži ob srcu, na levi strani telesa, lahko pomiri otroka z ritmičnim utripom, ki je bil pomemben del intrauterinega okolja. Držanje otroka na levi lahko zagotavlja očesni stik, ker se veliko otrok obrača desno. Otrok lahko liže in vonja materine prsi ali celo sesa takoj po porodu (Drglin, 2003). Dotikanje bradavic sprosti hormon oksitocin v krvni sistem in tako pomaga spodbuditi kontrakcije maternice, v tretji porodni dobi pomaga pri iztisu posteljice in preprečuje pojav poporodne krvavitve (Lawrence and Lawrence, 2011). Zgodnji stik med materjo in otrokom pri otroku omogoča rast koristnih bakterij in tako prepreči rast bolnišničnih bakterij (Collado et al., 2012). Preko telesnega stika se uskladijo ritmi matere in otroka, sinhronizirajo pa se tudi očetje (Drglin, 2003).

Svetovna zdravstvena organizacija (SZO) in UNICEF, 2009 v programu »Otroku prijazne porodnišnice« priporočata, da se, v kolikor sta mati in novorojenček zdrava, prvi telesni stik otroka z materjo izvrši v prvih tridesetih minutah po rojstvu. Matere, ki s svojim otrokom vzpostavijo telesni stik v zgodnjem času po porodu, postanejo bolj občutljive za otrokove potrebe takoj po porodu (Bystrova et al., 2009) in manj občutljive za bolečino po porodu (Phillips, 2013).

Sobivanje otroka in matere

Sobivanje ali »rooming in« omogoča skupno, neprekinjeno bivanje matere in otroka po porodu (Jaafar et al., 2011). Za marsikatero žensko je namreč pomembno, da otrok ostane z njo po porodu kolikor časa hoče. Mati in otrok spita in se zbudita skupaj (oziroma se mati prilagaja otrokovemu ritmu) in se spoznavata, otrok se lahko doji, kadar hoče. Vsi otroci imajo koristi od tega, da so blizu svojim družinam, tudi takrat, ko potrebujejo medicinsko opazovanje ali zdravljenje (Drglin, 2003).

Med sobivanjem imata novorojenček in mama obilo priložnosti, da vadita sporazumevanje. Ker je mama vedno poleg dojenčka, opazi, kaj se dogaja z njim, še preden zajoka. Dvigne ga, ko se zbudi, zastoka in se pači, ter ga pomiri, ne da bi mu bilo treba zajokati, zagotovo pa, preden izbruhne v neutolažljiv jok, ki ga je težko ustaviti. Mama se nauči razumeti znake pred jokom in se ustrezno odzove nanje. In ker dojenček odziv doseže že z rahlim namigom, da mu nekaj ni všeč, jih uporablja vse pogosteje. Dojenček je tako čedalje spretnejši z znaki in tudi mamin odziv je vse ustreznejši (Sears in Sears, 2008).

Bystrova s sodelavci (2009) v svoji študiji o preučevanju odnosov med materjo in otrokom dokazuje, da sobivanje matere in novorojenčka v prvih urah po rojstvu spodbuja materinsko vedenje, močno vpliva na kasnejšo vez med materjo in mladostnikom, Rapley (2002) pa ob tem še dodaja, da skupno bivanje pozitivno vpliva na proces dojenja, saj zna mati, ki sobiva s svojim otrokom mirno, samozavestno in sproščeno odgovoriti na otrokove signale, zato ima posledično manj težav z dojenjem (Jaafar et al., 2011).

Med skupnim bivanjem se uravna celo raven materinih hormonov. Sobivanje matere in otroka po porodu in pogost telesni kontakt med njima spodbujata izločanje oksitocina, hormona, pomembnega za izoblikovanje materinskega nagona (Palmer, 2002). Že v 80.ih letih prejšnjega stoletja so Lavrič in sodelavci (1985) spoznali, da otroci, ki so večino časa v sobi pri materi, hitreje pridobivajo na teži kot tisti, ki so od matere ločeni, da je dojenje pogostejše in pravočasnejše, sobivanje v isti sobi pa vpliva tudi na tesnejši in pristnejši odnos med materjo in otrokom ter da ima bivanje novorojenčka ob materi v prvih dneh po porodu tudi druge globoke in dolgotrajne pozitivne posledice. Mati, ki ves čas sobiva z otrokom v času po porodu postane bolj skrbna in občutljiva za otrokove potrebe, ki jih tudi hitreje prepozna (Palmer, 2002).

Hormon oksitocin

Oksitocin je eden izmed številnih snovi, ki jih narava uporablja, da otroku zagotovi ljubezen, toplino in skrb, ki jo potrebuje za preživetje. Njegova glavna naloga je izoblikovanje materinskega nagona pri materi po rojstvu otroka. Raven oksitocina se v materinem telesu poveča na koncu nosečnosti, njegova vrednost pa še naraste v času porajanja otroka skozi porodni kanal. Psihološke študije so pokazale, da je vrsta navezanosti med otrokom in starši odvisna prav od ravni oksitocina (Verdult, 2009). Višja kot je koncentracija oksitocina, večja je verjetnost »varne« navezanosti, in nižja kot je raven oksitocina, večja je verjetnost »nevarne« navezanosti, ki ima lahko trajne posledice pri mladostniku in odraslem človeku. Posledice nevarne navezanosti so: negotovo, asocialno vedenje, agresivnost, težave pri ohranjanju trajnih vezi z materjo in drugimi, duševne bolezni in nezmožnost spopadanja s stresom (Palmer, 2002).

Oksitocin materi omogoči, da preko vonja prepozna svojega otroka. Hormon oksitocin ima tako pomembno vlogo pri oblikovanju materine navezanosti na otroka (Verdult, 2009). V prvi uri po rojstvu otroka je raven oksitocina v telesu matere in otroka izjemno visoka in jima omogoča, da se prepoznata, vzljubita in takoj po rojstvu začneta spletati dolgotrajne čustvene vezi. Matere, ki odlagajo čas prvega podoja, ali pa jim ta v tem času ni omogočen, izgubljajo dragocen čas. Čeprav sta mati in otrok v tem času ločena, pa možnost za navezovanje in vzljubljanje ni izgubljena. Povišana raven oksitocina je v telesu matere prisotna še kar nekaj časa po porodu, res pa je, da se njegova stalnost vzdržuje preko telesnega stika med materjo in novorojenčkom (Palmer, 2002).

Felc (2011) navaja, da lahko izločanje oksitocina zavrejo mnogi dejavniki. Zato je pomembno, da ima mati nemoteno poporodno obdobje, da bo lahko dojila. Sproščanje oksitocina je lahko začasno prekinjeno zaradi materinih močnih bolečin, sproščanja stresnih hormonov (dvom, zaskrbljenost, zbeganost), prekomernega uživanja alkohola in kajenja. Porod s carskim rezom lahko spremeni nevrohormonsko izkušnjo poroda in tako zmanjša odzivnost materinih možganov po porodu (Swain et al., 2007) ter tako zavira razvoj navezanosti med materjo in novorojenčkom (Skrundz et al., 2011).

Prisotnost očeta pri porodu in njegovo povezovanje z otrokom

Skrben oče je vpleten v življenje s svojim otrokom. Njegova navzočnost pri porodu le še okrepi povezavo med njim, otrokom in partnerko. Takrat je prevzemanje odgovornosti starševstva samo po sebi umevno. Povezava z novorojenčkom se vzpostavlja s čim tesnejšo vpletenostjo pri vseh opravilih. Očetova toplina in naklonjenost sta za otrokov razvoj izjemno pomembni (Horvat Kuhar, 2010). Med otrokom in očetom se že od samega začetka kujejo nevidne vezi, čim prej, tem močnejše so. Očetje, ki imajo možnost biti priča čudežu rojstva svojega otroka in ga lahko po porodu držijo v naročju, se ga dotikajo in ga spoznavajo, se nanj hitreje navežejo in so pripravljeni zanj prevzeti večjo skrb in odgovornost (Šoster Olmer, 1999). Tudi vključevanje očeta v porajanje otrokovega telesa, prerezanja popkovine in prvega umivanja pripomore k zgodnjemu vzpostavljanju odnosa med očetom in otrokom (Hamilton, 2009).

Če je oče prisoten pri porodu in je aktiven v skrbi za otroka, se v njegovem telesu poviša raven hormona oksitocina. Povišana raven omenjenega hormona v krvi poveča željo po fizičnem (ne nujno spolnem) stiku s partnerico. Narava tako tudi očetu omogoča, da postane aktiven, predan in zadovoljen del novonastale družine. Vazopresin je tisti hormon, ki pomaga očetu pri procesu navezovanja. V očetu spodbudi željo po družinskem življenju, oblikuje očetovski nagon in prebudi željo po skrbi za člane svoje družine (Palmer, 2002).

V prvih mesecih po porodu je v večini družin povezanost med materjo in dojenčkom očitnejša in tesnejša kot z očetom. To pa ne pomeni, da očetje niso iskreno povezani z otrokom. Gre le za drugačno vrsto povezanosti, ki ni niti slabša niti boljša kot povezanost med materjo in dojenčkom. Očetje se na novorojenčka po porodu odzivajo enako močno kot matere. Odziv očeta na otroka se imenuje zatopljenost. Očetova čustva so namreč zelo močna in otrok očeta popolnoma prevzame. Moški so lahko ravno tako ljubeči kot ženske, zlasti če dobijo priložnost, da uživajo z novorojenčkom neposredno po porodu in v naslednjih dnevih (Sears and Sears, 2008). Oče ima pomembno vlogo tudi pri dojenju otroka, kajti večina žensk, ki jih pri odločitvi zanj podpirajo partnerji, uspešno doji. Mnogi očetje se namreč zavedajo, da je takšen način prehranjevanja boljši za telesno in čustveno zdravje otroka. Znano je tudi, da hitro opustijo dojenje ali se zanj sploh ne odločajo otročnice, katerih partnerji imajo negativen odnos do dojenja (Felc, 2011).

 Nezadovoljenost potrebe po navezovanju

Temelj preživetja je, da otrok prepozna, kaj je varno in kaj nevarno, zato v grobem obstajata dve vrsti navezanosti, varna in ne-varna. Prav prepoznavanje nevarnosti namreč otroku omogoči, da preživi v svetu in med ljudmi. Da se izogne situacijam, ki so zanj ogrožujoče in se pred njimi zateče k odraslemu v toplo naročje. Na temelju te sposobnosti se kasneje razvijejo vsi možganski procesi. Zato ne-varna navezanost (to je popačena sposobnost za prepoznavanje nevarnosti) močno doprinese k razvoju psihopatologije, medtem ko je varna navezanost (torej ustrezna sposobnost prepoznati in se ustrezno odzvati v »nevarnosti«) temelj za razvoj psihične trdnosti (Jones, 1996, cit. po Kompan Erzar in Poljanec, 2009).

Temelji navezanosti iz otroštva so tisti, na podlagi katerih si odrasli izbirajo potencialne partnerje, s katerimi ponovijo poznan vzorec navezanosti iz zgodnjega odnosa z materjo (Jurič, 2009). Varno navezani odrasli si želijo intimnosti, ne želijo biti odvisni od drugega, zanje je značilna vzajemnost ter zaupanje (Crowell in Treboux, 1995). Pri odraslem se tako navezanost kaže predvsem kot čustvena odzivnost, sposobnost začutiti, ozavestiti, regulirati in prepoznati posamezna čustva pri drugem ter sposobnost empatije (Belsky et al., 2002). Izbira partnerja, v katerega se posameznik zaljubi, je v veliki meri pogojena ravno s stilom navezanosti, saj bo način, na katerega bo odrasel vzpostavljal intimen odnos, spominjal na način, kakršnega je kot otrok uporabil pri ohranjanju stika z materjo (Pines, 1999 cit. po Jurič, 2009).

Nezadovoljenost potrebe po bondingu vodi v disfunkcionalno vedenje, negativna prepričanja, nezdrave odnosne sloge ter v številne motnje in bolezni. Nezadovoljena potreba po bondingu prvenstveno preprečuje zdrav osebnostni razvoj iz vidika zmožnosti za uspešno zadovoljevanje drugih zaporednih temeljnih biosocialnih potreb, gre najpogosteje za nesposobnost osebe za čustveno toplino do samega sebe in drugih ljudi, za nesposobnost nudenja in/ali sprejemanja ljubezni, za izražanje jeze, za sprejemanje jeze od drugih oseb ter za številne druge bazične čustvene motnje (Stauss and Ellis, 2007).

Vir: diplomska naloga avtorice Andreje Petek: Povezovanje matere in otroka po carskem rezu (2014) pod mentorstvom doc. dr. Ana Polona Mivšek, dipl. bab. in somentorstvom asist. mag. Metka Skubic, dipl. bab., univ.dipl. ped.

Preberi še:

Foto