Strah pred porodom

Rojstvo otroka je samoumeven dogodek v življenju ženske. Zlasti za mater ima porod velik fizični, mentalni, čustveni in socialni vpliv. Noben drug dogodek v življenju nima takšnega vpliva na žensko, zato ni presenetljivo, da se ženska tako dobro spomni svoje prve porodne izkušnje in jo doživlja zelo čustveno. Na žalost pa lahko ima vpliv, ki se kaže šele čez mesece ali celo leta po porodu. Ženske dobro porodno izkušnjo navadno povezujejo z zdravim otrokom. O tem, kar je v resnici pomembno in kar dejansko predstavlja porodno izkušnjo, pa se nihče ne pogovarja, tj. kako se je porod začel, ali je bil pospešen, ali je bila indukcija, kakšen je bil odnos zdravstvenih delavcev, ali so med porodom lahko jedle/pile, so bile slišane. To je slabo, saj lahko rojstvo povzroči hudo psihološko travmo ali na dan prikliče travme iz preteklosti (Simkin, 1992; Kendall-Tackett, 2007). Kakovost poroda ali opredelitev žensk na dobro ali slabo porodno izkušnjo je odvisna od predstavitve “dobrega” in “slabega” s strani raziskovalcev, ki se opredeljujejo v smislu objektivnih značilnosti, kot so: dolžina poroda, uporaba protibolečinskih zdravil, medicinski posegi, način poroda. Raziskovalci največkrat o izkušnjah poroda sprašujejo ženske, ki so rodile vaginalno, in tiste, ki so rodile s pomočjo carskega reza, pri čemer se vaginalni porod smatra za dobro in carski rez za slabo porodno izkušnjo. Ženske pozitivno opisujejo porodno izkušnjo tudi v primeru, ko so lepo sprejete s strani zdravstvenih delavcev. Ženske, ki nimajo občutka nadzora nad porodom, bodo porodno izkušnjo verjetno opisale kot negativno (Kedall-Tackett, 2007).

Zadok (2016) v svojih pripravah parov na porod uporabi tablo, kamor udeleženci zapišejo asociacije v zvezi s porodom. Na tabli se znajdejo pozitivne besede, kot so: otrok, pričakovanje, blagoslov. Ampak bolj značilne so besede: bolečina, strah, izguba nadzora, smrt. Te asociacije izvirajo iz otroštva, saj nam porod vedno predstavljajo kot trpljenje in mediji ga predstavljajo tako. Zavedanje, ponižnost, potrpežljivost in predanost so štirje med seboj povezani elementi, ki v pripravi na porod ženskam pomagajo, da začnejo zaupati v svoje telo, pridobijo ustrezna znanja in samozavest. Ženska, ki se ne počuti varno ali zazna nevarnost, bo verjetno imela dolg in boleč porod. Zdravstveni delavci smo tisti, ki moramo ženskam v porodni sobi omogočiti, da se počutijo varno in nam zaupajo. Podpora in občutek varnosti naredijo porod hitrejši. Strah in tesnoba pa ga upočasnjujeta in ga naredita bolj bolečega. Med porodom čustva in okolje vplivajo na izločanje hormonov, ki imajo velik vpliv na porod. Ženska, ki se ne počuti varno, bo izločala veliko adrenalina, porod bo zato počasen in boleč. Mišice se pod vplivom adrenalina skrčijo, vsa energija gre v naše okončine. Telo je prav tako bolj občutljivo na bolečine. Izločanje adrenalina nam pomaga, da se izognemo nevarnosti, in poskrbeti moramo, da se ga med porodom izloča čim manj. Ženska, ki se v okolju, kjer rojeva, počuti varno, bo izločala oksitocin in endorfine, s pomočjo katerih bo njen porod lepo napredoval. Mišice so pod vplivom teh hormonov sproščene, energija pa se pošilja k maternici, kar izločanje oksitocina še povečuje (Durham, 2016). Da v porodni sobi preprečimo izločanje adrenalina, moramo poskrbeti, da se ženska počuti varno, ljubljeno in zaščiteno, da ima občutek nadzora in ob sebi osebe, ki ji nudijo podporo. Omogočiti ji moramo tudi zasebnost.

Strah je čustvo, ki se pojavi takrat, ko oseba občuti ogroženost svojih vrednot, hkrati pa misli, da se ne more ustrezno soočiti oz. postaviti zoper objektu ali situaciji, ki ga ogroža (Mlivojević, 2008).

Psihološke značilnosti v nosečnosti

Nosečnost je enkratno obdobje združitve dveh osebkov v eno. Za žensko, ki je prvič noseča, ne pomeni le nekega novega stanja ali situacije, ampak obdobje intenzivnega razvoja identitete ženske do matere. Različni avtorji različno poimenujejo nosečnost. Nosečnost je lahko kritična faza, ki vodi k novi ravni integracije in razvoja osebnosti. Je enaka krizi, ki se pojavlja pri vsaki nosečnosti.

Vsaka nosečnost pomeni spremembe ne samo na emocionalnem ampak tudi na  kognitivnem področju. Buckwalter  je s sodelavci spoznal, da se med nosečnostjo pojavljajo spremembe v kognitivnem delovanju in čustvovanju zaradi spremenjenega hormonskega ravnovesja. Spremembe se ne pojavijo le v času nosečnosti,  ampak tudi v daljšem obdobju po porodu, in se kažejo kot spremembe razpoloženja in težave na področju spomina in učenja (Steblovnik, 2009).

Nosečnost lahko za žensko predstavlja stresno obdobje. Stres je izražen predvsem v prvem trimesečju, ko je nosečnico strah, ali bo otrok zdrav, sprašuje se, ali bo sposobna biti mama, in pojavijo se strahovi pred socialnimi zmožnosti. Naslednje obdobje predstavlja obdobje pred porodom, zaradi  strahu pred bolečino in možnimi zapleti poroda, in v tretjem trimesečju, ko se pojavi strah pred samim porodom (Blejec in Strgulc, 2009).

V času nosečnosti so pogoste mešane in labilne čustvene reakcije in stanja, ne pa le občutki sreče in zadovoljstva. Veliko žensk je strah, da plod ni normalen, skrbi jih, kakšen bo porod, in da so v nosečnost postale grde. Po eni strani žensko nosečnost osrečuje, še zlasti, če je nosečnost zaželena, po drugi jo obhajajo številni dvomi. Raznolikost občutkov je pri nosečnicah pogosta, vendar naj ne bi prevladal občutek strahu. Pogosta nerazpoloženost, pretirana zaskrbljenost in muhavost dajejo ženski občutek duševne napetosti. In če nosečnost doživlja kot krizo, potem pomeni porod vrhunec te krize.

Porod pomeni konec obdobja nosečnosti, v kateri je ženska doživljala, da sta z otrokom eno. Porod je lahko najlepša izkušnja ženske v življenju, če poteka brez zapletov in po pričakovanjih  ženske (Steblovnik, 2009). Je vrhunec nosečnosti in zelo nepredvidljiv dogodek. Med pripravami na porod vsaka nosečnica od svoje neposredne okolice sliši nešteto zgodb o porodu.

Dobivajo podatke o dolgih in bolečih porodih, torej bojazen nosečnice pred bolečino temelji le na pripovedovanju. Čim več negativnih stvari je slišala o porodu, tem bolj bo čustveno nestabilna in strah bo nepremagan. Pomembno je, da kolikor najbolje se bo nosečnica telesno in duševno pripravila na porod, toliko bolje ga bo obvladala (Čeh in Matko, 2007). Ženska lahko sama s svojo aktivnostjo obvlada strah in bolečino in le tako lahko po porodu naveže pravi stik in odnos z otrokom (Steblovnik, 2009).

V nosečnosti sta strah pred porodom in pred prirojenimi napakami ploda dokaj pogoste. Ti znani strahovi so podlaga za nastanek hujših duševnih stisk in motenj, posebej če so prisotni sprožilni dejavniki (npr.  slabo socialno stanje, bolezni nosečnice ali ploda, smrt).Vse pogosteje pa se pojavlja strah pred stikom z zdravstveno službo. Vzrok je nezaupanje in strah pred neustreznim ravnanjem zdravstvene službe. Žensko je strah, da jo bodo v porodnišnici pohabili oz. jo zdravili in vodili proti njeni volji.

Zato je pripravljenost nosečnice ključnega pomena in nosečnost je dovolj dolga, da se pripravi na sam porod. Tako bo imela nanj prijetne spomine, ki jih bo prenašala na svoje otroke. Strah pred porodom  je strah pred neznanim in povzroča veliko negativnih občutkov v času nosečnosti, kar lahko vodi do poporodne depresije (Steblovnik in Novak-Antolič, 2009)

Strah pred porodom ali TOCOPHOBIA

Strah je stalni spremljevalec poroda. Raziskave kažejo, da ena od desetih obravnavanih žensk navede strah pred porodom v nosečnosti (Otley, 2011). Narava strahu se spreminja ves čas. V 17. stoletju so se matere, ki so se pripravljale na porod, večinoma pripravljale v smrt. Zato se je bolj interpretiral strah pred smrtjo kot strah pred porodom oz. bolečino. V današnjem času nekaterim ženskam tocophobia predstavlja strah  v nosečnosti, bolj običajno ženske interpretirajo to besedo kot strah pred porodom, kar je tudi pomen te besede. Beseda »tocos« ali »tokos« pomeni v grščini ‘rojstvo’.  Glede na splošno predpostavko je vzrok strah pred bolečino ter drugi strahovi, kot so izguba kontrole v času poroda, bolnišnično okolje in nezmožnost navezovanja z novorojencem.

Ločimo primarni in sekundarni strah pred porodom. Primarni pojav strahu se pojavlja s strani ženske, ki še ni nikoli rodila. Ženske navajajo  strah pred bolečino, strah pred carskim rezom pa je predstavljal potencialni strah. Sekundarna tokofobija predstavlja strah pred ponovnim dejanjem, ki ga ženska ozavesti s prvo travmatično izkušnjo (vaginalni porod ali carski rez), so ugotovili kvalitativni študiji. Hofberg in Brockington navajata tokofobijo kot psihološko motnjo, kot sta poporodna depresija in post traumatic stress sindrom po spolni zlorabi. Medtem ko nekatere ženske strah dovolj ozavestijo, druge postanejo labilne proti koncu nosečnosti zaradi otroka, s katerim se soočajo. To se kaže v neravnovesju narave in intenzivnostjo strahu pred samim porodom. Tu je razvidna sociološka pripravljenost ter ozaveščanje o prehodu iz partnerice v odgovorno mater (Mander, 2007).

Raziskave so pokazale, da se strah pred porodom najpogosteje kaže kot nespečnost in depresija, kot emocionalna nestabilnost po porodu, občutek napačne osebnosti, z negativno izkušnjo poroda, s predlaganjem carskega reza in z uporabo epiduralne analgezije (Otley, 2011).

Dejavniki strahu pred porodom

Dejavnike strahu lahko razdelimo na več področij: biološke, psihološke, socialne, kulturne in sekundarne. V sledečih podpoglavjih so opisani najpogostejši dejavniki za strah pred porodom.

  • Biološki dejavniki

Zanimiv podatek je, da je strah odvisen od okolja, kjer ženska odrašča. Pomembna je kultura in personalna zaupljivost v lastne sposobnosti, saj se s temi lastnostmi manjša strah pred porodom. Število primerov strahu pred porodom je visoko predvsem pri ženskah, ki so rodile urgentno, zgodbe pa vključujejo tudi negativne izkušnje in strah pred bolečino. V porodnišnicah navajajo tudi trpljenje, sram, izgubo kontrole in moči. Najpogostejši razlogi za strah so pomanjkanje zaupanja in negativni občutki glede individualnih odločitev  (Otley, 2011).

Strah pred bolečino kot biološki dejavnik se veča proti koncu nosečnosti, največji je med zgodnjo fazo poroda, stopnja strahu pa sovpada z oceno bolečine. Tudi epiduralna analgezija ne zmanjša strahu. Po opravljeni raziskavi se je izkazalo, da je ženske, ki so že v nosečnosti navedle strah pred porodom, v času poroda resnično bolj strah. Ni pa povezave med strahom in pričakovanjem bolečine ob porodu. Rezultati so pokazali tudi, da so ženske z višjo stopnjo anksioznosti oz. strahu pogosteje prejele pudenalni in epiduralni blok med porodom. Prav tako je strah pri ženskah, ki so prejele epiduralno analgezijo večji (Alehagen et al.,2006). Bolečina narekuje obnašanje nosečnic oz. porodnic, prav tako povečuje strah in povzroča druga negativna čustva, skupaj z zaskrbljenostjo (Rocha et al., 2011).

Izobraževalne intervencije, ki temeljijo na teoriji lastne učinkovitosti Bandura (t.i. teorija o samoučinkovitosti, ki priznava raznolikost človeških sposobnosti), so bistvenega pomena za zmanjševanje strahu pred bolečino in samim porodom. Učinkuje pri spodbujanju nosečih žensk za povečevanje lastne učinkovitosti ter zmanjševanje bolečine in strahu v prvih dveh fazah poroda. To teorijo bi morale vključevati babice v svojih vzgojnih in izobraževalnih intervencijah (Ip et al., 2009).

Rezultati raziskave Kjærgaarde s sodelavci so pokazali navezavo starosti ženske s strahom. Starejše, kot so ženske, večji je strah. Ženske, ki jih je strah same nosečnosti, čutijo strah tudi med porodom. Ugotovitev glede strahu v pozni nosečnosti bi lahko doprinesla k dodatnemu preventivnemu delu z ženskami, ki so pozno zanosile, vsaj na področju psihološke podpore     (Kjærgaarda et al., 2008). Tudi Rouhe in Salmela – Aro (2011) ter Nieminen et al.( 2009) navajajo, da ima tudi starost določen vpliv na strah.

  • Psihološki dejavniki

V študijah značilnosti osebnostnih spremenljivk so izpostavili depresijo, anksioznost, nizko samopodobo. To so namreč  faktorji, ki vplivajo na strah pred porodom. Ženske, ki jih je strah, imajo v večini primerov nižjo samopodobo, nimajo zaupanja v svoje sposobnosti in strah jih je porodnišnice. Tukaj morajo babice pokazati še posebno visoko stopnjo razumevanja, vlivati močno voljo in predvideti močnejšo podporo. Saisto in Halmesmaki (2003) sta celo navedla, da imajo nekatere ženske močno abdominalno bolečino prav zaradi anksioznosti (Otley, 2011).

Študija iz Helsinkov navaja, da imajo ženske, ki imajo za seboj že nekaj mentalnih težav, večji strah pred porodom kot ženske, ki nimajo zgodovine mentalnih problemov. Gre za retrospektivno študijo, v kateri je skupno sodelovalo 2405 žensk, ki so imele strah pred porodom, 4676 žensk pa je predstavljalo kontrolno skupino. Podatki so bili vneseni v medicinski register porodov, bolnišnični register med leti 1990 in 2008. Prevalenca psihiatrične oskrbe je bila evidentirana na podlagi uporabe psihiatričnih medikacijskih sredstev in epizod posameznih psihiatričnih obolenj. Upoštevali so tudi epizode, ki so jih navedle ženske v času, ko niso bile hospitalizirane. Ženske, ki jih je bilo strah poroda, so imele pogosto psihiatrično oskrbo, ki vključuje tudi medikamentozno terapijo. Najpogostejši diagnozi sta bili motnje razpoloženja in anksioznost. Pri ženskah s predhodnimi mentalnimi problemi je bil strah upravičeno predviden že vnaprej, ženske je bilo strah kar v 95 %. Rizične ženske bi lahko vključevali v posebne skupine za premagovanje strahu v času nosečnosti (Rouhe in Salmela – Aro, 2011).

Rdeča nit naslednje pričujoče raziskave je bila najti povezavo med stabilno osebnostjo oz. stabilnimi osebnostnimi značilnostmi in strahom med porodom ter v času pozne nosečnosti, upoštevali pa so tudi izkušnje poroda. Uporabljali so odprt vprašalnik, ki so ga ženske izpolnile dvakrat. Med 34. in 37. tednom nosečnosti in v 1. tednu po porodu. Primerjavo so naredili na dveh skupinah: 85 ženskah, pri katerih so predvideli strah pred porodom in so imele podporo strokovne skupine, ki se je ukvarjala s strahom pred porodom, in druga skupina iz t.i. rutinskih porodov. Prva skupina žensk je imela več težav z anksioznostjo. To so bile ženske s slabšo socialno prilagoditvijo, ki so strah in bolečino opisale intenzivneje kot ženske iz kontrolne skupine (rutinski porodi). Prav tako je ta skupina žensk izkušnjo poroda opisala bolj pozitivno kot negativno. Metode zdravljenja strahu bi torej morali prilagoditi osebnostnim značilnostim posameznice (Ryding in Wirfe, 2007).

  • Socialni dejavniki

K socialnim dejavnikom se prišteva predvsem starost žensk.  Najbolj so izpostavljene tiste, ki so noseče zelo mlade. Prav tako tiste z nizko stopnjo izobrazbe in iz revnih predelov ali tiste, ki imajo slab odnos s partnerjem. Te ženske spadajo v ranljivo skupino. Potrebujejo drugačno obliko pomoči in zato mora imeti babica poseben pristop. Včasih potrebujejo ženske iz te rizične skupine tudi psihološko pomoč (Otley, 2011).

Tudi Kjærgaarda s svojimi sodelavci in Ryding in Wirfe navajajo v svojih raziskavah, da je visok faktor strahu slabo socialno-ekonomsko stanje. Slabo socialno stanje predstavlja neredna služba, občasno šolanje, strastno kadilstvo, nezaposlenost žensk (Kjærgaarda et al., 2008).

Tudi izkušnja spolne zlorabe v otroštvu negativno vpliva na porod. Žensk, ki so bile zlorabljene, je bolj strah poroda (Lukasse, 2011). To trditev navaja tudi danska študija, ki so jo izvajali s pomočjo dveh odprtih vprašalnikov. Ženske so grupirali na: nikoli doživeta zloraba, lažje (16,1 %), srednje (9,9 %) in težje fizično nasilje (9,2 %). Iz najtežje zlorabljene skupine jih je kar 95 % navedlo strah pred porodom, medtem ko ženske, ki niso imele takšne izkušnje, polovico (47 % man)j (Schroll, 2011). Klaus navaja, da približno vsaka četrta ženska doživi spolno zlorabo. Taka zgodovina ne povzroča le  strahu pred porodom, ampak tudi težave v odnosih s partnerjem in z zdravstvenimi delavci. Vpliva tudi na njeno sposobnost in navezanost na otroka. Zato je pomembno, da zdravstveni delavci prepoznamo ali vprašamo o zgodovini spolne zlorabe. Za to je potrebno dobro sodelovanje in vzpostavitev medsebojnega zaupanja, da bo lahko ženska razkrila svoje strahove in svojo zgodbo. Le tako se izognemo ponovni traumatizaciji (Klaus, 2010).

  • Kulturni dejavniki

Grozljive zgodbe o porodih  predstavljajo pomemben faktor strahu, še posebej za ženske, ki prvič rodijo in tiste, ki opisujejo prvi porod kot negativni. Takšne vrste informacij dobijo od prijateljev, družine in tudi iz medijev. Poseben pomen imajo zgodbe, ki jih ženske slišijo od zdravstvenih strokovnjakov. Ženska ima občutek neznanja, če ne celo manjvrednosti v svoje znanje, počasi začne dvomiti tudi v svoje telo zaradi vseh nastalih sprememb (Otley, 2011).

 Več intervencij in posegov kot ženske vidijo, bolj se jim to zdi dokazovanje, da je porod v resnici nevaren, večji strah jih obdaja. Naloga babice v teh primerih je, da žensko varuje pred strahom. Vsaki ženski mora posvetiti posebno pozornost, nego in ponuditi informacije, ki bodo pri ženski vzbudile pozitivno energijo in pozitivno izkušnjo samega poroda.

Velik pomen predstavlja dovzetnost nosečnic za določene neprimerne informacije o porodu. Smo namreč v obdobju številnih informacij o porodu in v medijih je moč zaznati laično obravnavo poroda, kar povzroči neustrezno informiranje in s tem posledično povečevanje strahu. Poslanstvo babic in ostalih zdravstvenih delavcev je, da delujejo zdravstveno vzgojno v okviru šole za starše ter v dispanzerskih dejavnostih. Le tako bodo lahko ženske ustrezno informirane v njihovem  antenatalnem obdobju (Čeh in Matko, 2007).

  • Predhodne izkušnje in nadzor

Strah se pokaže zaradi pomanjkanja moči. Cheung et al (2006) so našli pomembno negativno determinanto med maternalno anksioznostjo in čustvi kontrole, ki kažejo na strah. Predvsem je poudarjen strah pred izgubo kontrole med porodom. Študije so pokazale, da če ženska čuti kontrolo nad porodom, potem je anksioznost zanemarljiva. Ryding et al (2007) navaja, da 61 % žensk navaja strah in zaskrbljenost, ker imajo občutek, da se niso sposobne odločati.  Geissbuehler in Ebrhard (2002) sta odkrila, da je ženske strah izgube kontrole, predvsem jih je skrbelo neprimerno obnašanje med porodom. Podobno navaja Fisher et al (2006), vključuje pa strah pred izgubo kontrole, tako fizično kot čustveno.

S vključevanjem izboljšane, profesionalne komunikacije, poudarjanjem pomembnosti informiranja in fokusiranja na spoštljiv in odgovoren odnos do žensk glede na njihove individualne potrebe bodo babice sčasoma minimalizirale strah pred porodom (Otley, 2011).

Kjærgaarda et al (2008) in Ryding in Wirfelt (2007) trdita, da imajo ženske s prejšnjimi negativnimi izkušnjami večji strah pred porodom. Strah se lahko poveča z operativnimi intervencijami med porodom, z depresijo in drugimi anksioznimi simptomi. Strah je običajno odvisen tudi od tega, ali je ženska nuli, primi ali multipara. Nulipare so imele višji rezultat kot druge. Ženske, ki so prej že rodile s carskim rezom, so imele prav tako višji rezultat strahu v primerjavi s tistimi, ki so prej že rodile po vaginalni poti. Večji strah so imele ženske, ki so prej rodile s pomočjo vakuumske ekstrakcije v primerjavi s tistimi, ki so imele naravni, neinštrumentalni porod. Strah je večji tudi pri ženskah, ki so imele prej urgentni carski rez kot dogovorjen (Nieminen et al., 2009). Prav tako so nulipare navedle višjo stopnjo strahu kot multipare pred porodom, po porodu pa tudi nulipare niso navedle intenzivnega strahu.

Rezultati kažejo na to, da je pri nuliparah do neke mere strah vedno prisoten, bolj zaskrbljujoča je prisotnost strahu pred porodom pri multiparah (Fenwick et al., 2008). Raziskave so pokazale, da je največji dejavnik za strah pred porodom pri  multipari, negativna izkušnja rojstva. Za pojav hudega strahu pri primapari pa pretekle zlorabe v otroštvu (Lukasse  et al. , 2010).

Nekateri so mišljenja, da bi lahko preprečili tokofobijo s carskim rezom, zato so ta dejavnik uvedli kot vzrok za carski rez. Na podlagi tega je švedski ginekolog – porodničar s psihoterapevtsko orientacijo izvedel študijo na 1oo-ih ženskah, ki so imele strah pred porodom. Raziskava je pokazala, da je večina žensk sprejela carski rez, da bi se izognile vaginalnemu porodu. Njihova porodna izkušnja pa je bila enako dobra kot pri tistih, ki so se odločile za vaginalni porod. Ryding in njeni sodelavci (1998) so vzeli za primerjavo podobno študijo, vendar z babiškega vidika, kjer so bili rezultati manj spodbudni. Ženske s strahom pred porodom, so bile zadovoljne s skrbjo in nudenjem podpore, vendar je njihova porodna izkušnja bila negativna v primerjavi s primerjalno skupino. Nekateri avtorji so mnenja, da je rutinsko izvajanje carskega reza z indikacijo tokofobije zaskrbljujoče (Mander, 2007).

Kadar je žensko strah, ponavadi predlaga carski rez (Lukasse, 2011; Rocha et al., 2011; Nilssona in Lundgrena,2007;  Nerum et al., 2006).  Lukasse   (2011), navaja, da ženske, ki so bile zlorabljene, večkrat predlagajo carski rez. Tiste, ki so že prej imele carski rez, so ga ponovno predlagale v 7,6 %. Razlogi za predlaganje carskega reza  so strah pred vaginalnim porodom, strah pred porodom, asistiranim z inštrumenti, in prejšnji carski rez.(Nieminen et al., 2009).

Večina žensk obiskuje šolo za starše in so (vsaj teoretično) pripravljene na porod, v smislu bolečine, lastnega dela, tveganja in tudi nečesa neznanega – ne vedo natanko, kaj jih čaka v času poroda. Na eni strani so torej odlično pripravljene, po drugi strani pa ne vedo, ali se bo scenarij odvijal po naučenem načrtu. V večini primerov gre za izgubo kontrole nad telesom v času, ko poči jajčni mehur in so prepeljane v porodnišnico, prepuščene so zdravstvenim delavcem, ki pa so njim v bistvu nepoznani. Izguba kontrole nad čustvi se pokaže kot jok, ki prehaja v histeričnega, včasih se ženske nesramno obnašajo do partnerja ali do zdravstvenega osebja. Nekatere ženske z izgubo kontrole nad telesom, izgubijo nadzor tudi nad svojimi mislimi (Lederman in Weis, 2009).

Posledice strahu pred porodom

Zaradi strahu lahko porod poteka nepravilno. Pri prestrašenih  ženkah postanejo popadki nekoordinirani in neučinkoviti, zaradi velikega izločanja adrenalina (Steblovnik, 2009). Adrenalin namreč narašča zaradi aktivnosti maternice, kortizol pa je povezan z bolečino (Alehagen et al., 2005). Tako se maternični vrat odpira počasneje, veča se bolečina in prav tako strah (Čeh in Matko, 2007). Strah pred porodom negativno vpliva na izkušnjo nosečnosti, potek poroda, prehod v starševstvo (Salomonsson et al., 2010) ter na odnos matere do otroka ( Melender  H-L, 2002).

Pri ženskah z anksioznimi motnjami, kot je npr. strah pred porodom, obstaja povečano tveganje za neželene rezultate poroda, prezgodnji porod,  večjo neonatalno obolevnost. Zato je pomembno, da se prepoznajo oz. spoznajo strahovi ženske in se ji ustrezno tudi pomaga. (Lilliecreutz C  et al., 2010)

Če v nosečnosti niso zadovoljene vse čustvene potrebe ženske, jo je bolj strah, kar vpliva na samopodobo ženske in spremeni njeno socialno podobo (Lyberg in  Severinsson, 2010b).

Za razumevanje strahu je potrebno vedeti, da ženska v času poroda doživlja neponovljiv hormonalni stres, ki pa ga doživlja vsaka posameznica drugače. Pri nekaterih hormonalni stres poveča tveganje za urgentni carski rez. Laursen et al. (2009) navaja, da je strah pred porodom večji, kadar ženska ve, da porod ne bo potekal normalno. Laursen s sodelavci je v svoji raziskavi ugotovila, da pri ženskah, ki jih je strah poroda, obstaja povečano tveganje za distocijo poroda, ne pa za plodovo stisko.  Strah pred porodom poveča tudi možnost za porod s carskim rezom (Laursen et al., 2009; Fenwick et al., 2009;  Ryding et al., 1998).

Poseben vpliv pa imajo tudi urgentna stanja v nosečnosti in v času rojstva otroka. Ženske namreč navajajo občutke, kot da v urgentni sobi ni dovolj prostora zanje in tudi, ko se pojavi babica, ne čutijo neke podpore. Takšni občutki se pojavljajo tudi v nadaljnjem življenju, občutki strahu se ponovno pojavljajo, včasih tudi v bolj intenzivni obliki, počutijo se osamljene in ujete v čudno usodo, dvomijo v svoje sposobnosti roditi otroka, zmanjša se njihovo zaupanje v materinstvo. Prejšnja izkušnja poroda torej zelo vpliva na strah pri naslednjem porodu, ženska ga doživlja kot ponovno travmo. Naloga babice je, da ženski omogoči individualni prostor, ki bo na pogled prijazen, prostoren in bo izžareval toplo karmo in energijo (Nilsson et al., 2010).

Ryding et al (2007) navaja, da imajo ženske z večjim strahom pred porodom slabše izkušnje, bodisi v času prejšnjega poroda bodisi zaradi slabih izkušenj hospitalizacije zaradi drugih težav. Strah pred porodom se kaže  s čustvi stresa in anksioznosti in ovira vsakodnevne aktivnosti. Strah spremljajo občutek osamljenosti in manjvrednosti, nesposobnosti, občutki krivde in sramote (Nilsson in Lundgren, 2007). Strah pred porodom prav tako poveča možnost za nastanek poporodne depresije, posttravmatske stresne motnje in slabo vpliva na vlogo materinstva (Fisher et al, 2006).

Strah pred porodom je biološki dejavnik, ki vpliva na upadanje števila rojstev ali preložitev odločitve za otroka na kasnejši čas (Iglič, 2006).

Vloga babice in drugih strokovnjakov pri ženskah, ki jih je strah poroda

Babiška nega žensk s strahom pred porodom je čustvena, zahtevna in dolgotrajna (Salomonsson et al., 2010). Plan rojstva oz. porodni načrt je lahko porodnici v pomoč, ker jo usmerja k tisti porodni izkušnji, ki si jo sama izbere. Načrt poroda je bolj učinkovit, če pri njem sodeluje babica  s svojimi informacijami, ker ženski daje možnost vpogleda v ustaljeno prakso in oskrbo. Nekatere ženske se ob načrtu rojstva čutijo močnejše, vendar to ne drži za vse. Babice morajo poskušati uporabljati jezik, ki je lahko razumljiv za žensko, da ji olajša strah (Viccars, 2009).

Vsaka babica ima drugačen pristop, njena dolžnost je vzpostaviti zaupanje in dobre medsebojne odnose. Prepoznati mora probleme ženske in jih poskušati zmanjšati, tako da prikaže rešitve, jo podpira in spodbuja. Babica mora predvideti potrebe žensk med porodom. Za tak način delovanja je nujno potrebna supervizija in uspešno vodenje. Strah je velikokrat odvisen od prejšnjih slabih izkušenj. Opisujejo ga kot strah glede reproduktivnega zdravja in posttravmatsko stresno motnjo. Bolj kot babica pokaže sposobnosti supervizije in sposobnosti vodenja, manjši je strah pri ženski (Lyberg in Severinsson, 2010).

Melender (2002) je odkril, da visoko noseče ženske pogosteje navajajo anksiozne občutke, bolj jih je strah hospitalizacije in biti odvisne od zdravstvenih delavcev kot pa samega poroda. Zdravstveni tim mora ženski zagotoviti intimnost. Usmerjenost na pozitiven potek poroda in rojstva, kar najbolj normalnega, je prioriteta. Ampak če je potrebno spremeniti načrt med porodom, potem naj babica za žensko in njeno družino predstavlja olajšanje in nekoga, ki nudi ustrezne informacije. V sam porod in njegovo načrtovanje naj bosta vključena fleksibilnost in prilagodljivost in to naj bo zagotovilo za holističen pristop in izpolnjenost potreb ženske (Viccars, 2009).

Najboljši način, ki ga lahko babica ponudi porodnici, da obrne strah v zaupanje na tak način, da žensko iskreno sooči z izkušnjo poroda, da ženska razume zadovoljstvo, ki ga prinaša porod. Veliko žensk uporablja kot argument, da jih je bolj strah bolečine in da se jim to zdi sprejemljiv razlog za strah. Strah opravičujejo z argumenti, da je vsaka posameznica kompleksna osebnost, ima individualna čustva, da strah ni nesprejemljiv (Otley, 2011). Alehagen et al (2005) navajajo, da epiduralna analgezija ni tako učinkovit analgetik, kot je dobro vzpostavljeno zaupanje z babico, že v času nosečnosti.

Vloga babice je tudi, da prepozna individualne potrebe po podpori ob strahu. Veliko babic se zaveda, da strah neposredno vpliva na stanje ženske po porodu, tudi na izvajanje samonege. Babice pa lahko pomagajo ženskam več ali manj le na podlagi izkušenj, saj (v Veliki Britaniji) ne obstajajo nobena ustaljena navodila o oskrbi ženske, ki doživlja porodne strahove in kako ji nuditi podporo. Razlog tiči verjetno v tem, da zmanjševanje oziroma odpravljanje strahu ne predstavlja rutinskega dela (Otley, 2011).

Bistveni pomen pri zdravljenju je prepoznavanje strahu. Na Švedskem je klinika, ki se ukvarja z zdravljenjem strahu pred porodom in deluje na podlagi multidisciplinarnega tima. Pri švicarskem sistemu zdravljenja gre za kontakt, ki temelji na gradnji zaupanja. Sistem je fokusiran na maksimalno kontinuiteto oskrbe in ponudbo najširšega možnega spektra medikamentov. Brez specifičnega prehoda ženska, ki jo je strah poroda, skozi sistem ni upravičena do predloga oz. želje za carski rez. Npr. v Veliki Britaniji obstaja zelo malo specialistov na tem področju. Klinika Hope v Birminghamu ponuja ženskam, ki jih je strah poroda, psihološko pomoč, svetovanje, planiranje in podporo v času nosečnosti, v času poroda in v poporodnem obdobju. Prav tako ponuja podporo organizacija »Birth Trauma Association«, in sicer na emocionalnem področju, prav tako pa praktično podporo predvsem multiparam, ki jih je strah naslednjega poroda (Otley, 2011). 

Švedske ženske poročajo o visoki stopnji zadovoljstva glede podpore pri strahu pred porodom, tudi po intervencijah se njihovo mnenje ni spremenilo. Vseeno pa menijo, da kljub dobro organizirani podpori zmanjšajo strah, vendar se ga ne znebijo. Zdravljenje strahu torej je uspešno do neke mere. V Švedskem primeru gre za psihoterapije, učenje tehnik relaksacije in druge intervencije (Ryding et al, 2003).

Avtorica dipomskega dela zaključi: 

“Strah pred porodom je ena od najbolj senzitivnih zadev za veliko število žensk. V okviru vseh vrst zdravljenja so vključene babice. Posebno pozornost je potrebno nameniti ženskam, pri katerih je mogoče predvideti, da je tveganje za strah pred porodom večje, predvsem zaradi socialnih, osebnostnih vzrokov ali zaradi pretekle slabe izkušnje. Vloga babice je ključnega pomena za nevtraliziranje strahov  pred porodom. Ključna naloga je vzpostavitev zaupanja, ustvariti domače okolje, upoštevati želje in potrebe nosečnice, ji dajati občutek spodbude in podpore s pomočjo njenega partnerja. V prvi meri pa je seveda potrebno dobro informiranje nosečnice, kajti strah je odraz nevednosti oz. neznanja.

Sprememba filozofije in vedenja je obvezna za babice, ki so se ozirale na porodni strah kot na nekaj povsem običajnega. Z večjo pozornostjo bi lahko babice ženski ponudile boljšo psihosocialno oporo tekom antenatalnega in perinatalnega obdobja. S spoštljivim odnosom in podajanjem informacij bodo babice dobile privilegiran položaj za podporo žensk in za podajanje znanja glede poroda.”

Preberi še:

  1. Porodne zgodbe
  2. Porodni načrt
  3. Kako vplivati na kulturo rojevanja
  4. Kako promovirati varen in zdrav porod

Vir1: magistrsko delo “Šest področij v porodni sobi za boljšo porodno prakso”;2016, ki je moje delo

in vir2: diplomsko delo “Strah pred porodom” avtorice Sabrine Dragarič pod mentorstvom Teje Zakšek, dipl.ing. rad., dipl. bab., mag. babištva  (MSc UK) in somentorstvom Anite Jug Došler univ. dipl. ped.;  2012

Foto: FB: Birth without fear (klik)

Podobne objave

Vsebina je zaščitena.