Glavni cilj spremljanja plodovega stanja med porodom je, da pravočasno prepoznamo in nato preprečimo zaplete, ki lahko nastanejo takrat, ko porod za plod postane distres in povzroči plodovo metabolično acidozo in cerebralno hipoksijo. Seveda je zveza med bolj ali manj dokončno možgansko poškodbo in metabolično acidozo kompleksna in je odvisna predvsem od tega, koliko č asa in katerim škodljivim dejavnikom je plod izpostavljen ter od stanja, v kakršnem je plod ob pričetku poroda. Še več, danes je jasno, da večino resnih in trajnih okvar plodovih možganov nastane že med nosečnostjo, pred porodom.
Ko se je v 60. letih prejšnjega stoletja pojavila metoda, ki je omogočala zanesljivo kontinuirano spremljanje plodovih srčnih utripov (CTG), je verjetno marsikdo mislil, da le-ta pomeni rešitev večine porodniških problemov v zvezi s fetalnim distresom. Žal je čas pokazal, da temu š e zdaleč ni tako. Predvsem gre za indirektno metodo, ki ne pokaže celotnega spektra plodovega stanja. Res je, da ob pogledu na normalen (ohrabrujoč) CTG lahko ugotovimo, da je trenutno plodovo stanje dobro. Ne vemo pa natančno, v kakšni dolgoročni kondiciji je plod in kakšen vpliv bo imel porod nanj ter kako pomembne so razne sumljive ali patološke spremembe CTG-ja, ki se lahko pojavljajo med porodom.
Dejstvo je, da smo brez resnih in kontroliranih raziskav uvedli ter sprejeli kontinuirano spremljanje plodovih srčnih utripov med porodom. S tem smo dokazano povečali pogostnost porodniških intervencij (izhodne operacije, carski rez), obenem pa vsaj statistično pomembno nismo izboljšali perinatalnih rezultatov. Še več, odprli smo celo polje medicinsko-pravnih problemov, kjer posamezniki, ki so mnogokrat nagovorjeni s strani pravnih ali drugih »strokovnjakov«, ne morejo razumeti, da je metoda kontinuiranega spremljanja plodovih srčnih utripov še vedno mnogokrat nedorečena in le posreden odsev dejanskega plodovega stanja.
Zaradi tega so se pojavile mnoge bolj ali manj upravičene kritike kontinuiranega spremljanja plodovih srčnih utripov:
– nezadostno razumevanje (pato) fiziologije,
– preveč indirektno ocenjevanje plodovega stanja,
– relativno velika možnost tehnične napake,
– razlike v tehniki zajemanja signala,
– še vedno pomanjkljiva ali neenotno sprejeta klasifikacija,
– pojavljajo se pomembne razlike v interpretaciji med istim ali različnimi
ocenjevalci,
– visok delež lažno pozitivnih ugotovitev,
– primarno mišljena kot presejalna metoda, ki se prepogosto uporablja že kot
diagnostična metoda,
– pogosto vodi v večji delež porodniških intervencij,
– še vedno premalo soglasja o tem kako, kdaj in koga naj monitoriramo itd.
Seveda je interpretacija dostopnih dokazov o koristnosti CTG-ja precej bolj kompleksna, da bi z lahkoto ovrgli metodo kot tako. Po eni strani so pomembni dogodki kot je cerebralna paraliza redki, število vključenih preiskovank v obstoječe raziskave pa š e vedno ni dovolj veliko, da bi lahko statistično značilno potrdili zmanjšanje takšnih redkih dogodkov. Po drugi strani pa se vsi zavedamo, da je interpretacija CTG zapisa mnogokrat tista, ki ne vzdrži kritične strokovne presoje.
Danes obstajajo nedvomni dokazi, da je kontinuirano spremljanje plodovih srčnih utripov pomembna metoda, ki izboljša perinatalne rezultate v skupini nosečnic z visokim tveganjem za zaplete. V skupini nosečnic z majhnim tveganjem za zaplete pa se zdi, da z intermitentnim spremljanjem plodovih srčnih utripov dosežemo enake perinatalne rezultate s strani ploda, ob nižjem številu porodniških intervencij. Zavedati se moramo, da intermitentno spremljanje plodovih srčnih utripov ob upoštevanju priporočil, ki jih najdete med prispevki, mnogokrat pomeni bolj angažirano babico kot takrat, ko imamo porodnico pač »priključeno« na CTG monitor. Lahko se upravičeno vprašamo, ali gre res za enako oskrbo takih porodnic in kaj pravzaprav pomenijo tako pridobljeni rezultati.
