Protokoli so nizi smernic, ki jih pripravi posameznik ali skupina in ki začrtajo standard v praksi. Pri njihovi uporabi včasih nastane zmeda, saj jih porodnišnice različno interpretirajo. Služijo nam kot osnovne smernice za delo, ki jih lahko prilagodimo situaciji. Pomembno je, da jih oblikujemo skupaj z uporabniki ter upoštevamo njihove želje. Z ustvarjenimi smernicami ima ženska boljšo predstavo, kaj lahko pričakuje v izbrani porodnišnici. Protokoli so uporabna orodja in dobre smernice, nikakor pa nas ne smejo omejevati, da bi zaradi njih škodovali porodnici ali novorojencu, zato jih oblikujmo glede na osnovna znanja, izkušnje in temelječo prakso (Cohen, 1990). Politika, praksa in nove informacije lahko vplivajo na fiziologijo hormonov pri porodu. Sarah Buckley je raziskovala ta področja in razkriva nenamerne posledice številnih razširjenih praks, ki vključujejo porod. Motnje in pretiran stres med porodom, sintetični oksitocin, opioidni analgetiki, epiduralna analgezija, predčasna ločitev matere in otroka ali zavijanje otroka v odejo brez predhodnega kožnega stika so prakse, ki povzročijo več škode kot koristi, razen v ekstremnih primerih (Simkin, 2015). Pomembno je, da med porodom z intervencijami in obstoječo prakso ne vplivamo na pretirano aktivacijo možganske skorje, ki lahko negativno vpliva na porod. Ženska bo namreč zaradi aktivacije možganske skorje pričela razmišljati in se zaradi tega oddaljila od svoje intuicije, s čimer lahko zavira porod. Potrebno je uporabiti stare možganske strukture, ki nagonsko vodijo skozi porod (Odent, 2015).
Oblikovalci politik lahko pripomorejo k promoviranju varnega, zdravega poroda, zato bi morali:
- Urediti ustrezen zdravstveni sistem. Ključni kazalniki, po katerih se primerjajo države glede zdravja in uspešnosti delovanja zdravstvenega varstva, so: pričakovano trajanje življenja ob rojstvu, pričakovana zdrava leta življenja, umrljivost novorojenčkov, maternalna umrljivost, precepljenost in razlike v zdravju po regijah.
- Pričakovano trajanje življenja je v Sloveniji preseglo 80 let ter je eno leto nad povprečjem EU-28 ob tem, da visoko izobraženi prebivalci živijo dlje in v boljšem zdravstvenem stanju kot prebivalci z najnižjo stopnjo izobrazbe.
- Umrljivost novorojenčkov je kazalnik, ki govori o dostopnosti in kakovosti zdravstvene oskrbe nasploh. V Sloveniji je med najnižjimi v državah OECD, in sicer znaša 1,6 smrti novorojenčkov na tisoč živorojenih otrok. Tudi glede maternalne umrljivosti v obdobju od 2009 do 2011 se Slovenija uvršča med uspešnejše države (triletna povprečna stopnja znaša 1,5 smrti mater na 100.000 živorojenih otrok).
- Precepljenost populacije zaradi otroških bolezni je kazalnik, ki govori o vključenosti populacije v preventivne programe in je v Sloveniji enak povprečju EU, in sicer je proti davici, tetanusu in oslovskemu kašlju cepljenih 96 odstotkov populacije (enako kot v EU), proti ošpicam pa 95 odstotkov (v EU 94 odstotkov).
- Kazalniki, ki kažejo na razlike v zdravju po regijah, ob drugih determinantah zdravja govorijo tudi o dostopnosti do preventivnih programov in programov zdravljenja. Po podatkih OECD ima Slovenija izmed vseh držav EU najnižji delež oseb, ki si niso mogle privoščiti zdravstvene oskrbe zaradi finančnih ali drugih razlogov. Sodimo med 17 evropskih držav, ki vsem svojim prebivalcem zagotavljajo zdravstveno oskrbo. Zaradi krize in posledične brezposelnosti pa so se neenakosti v zdravju med posameznimi skupinami prebivalstva in med regijami začele poglabljati tudi v Sloveniji. Vsaj deloma te razlike lahko pripišemo zmanjšani dostopnosti do zdravstvenega varstva (Ministrstvo za zdravje RS [MZ RS], 2015a).
Pa vendar nam v Sloveniji manjkajo raziskave o zadovoljstvu žensk, ki rodijo z izbrano babico doma, v porodnišnici ali v porodnem centru v primerjavi z obstoječo oskrbo, ki jo nudimo v zdravstvenem sistemu v Sloveniji. Praksa večine slovenskih porodnišnic je, da ženska rodi z babico, ki je trenutno na izmeni. Samo porodnišnica Kranj ima možnost poroda z izbrano babico, ki ima sklenjeno pogodbo z Bolnišnico za ginekologijo in porodništvo Kranj. To babico ženske same kontaktirajo in pride z njimi rodit v BGP Kranj (Bolnišnica za ginekologijo in porodništvo Kranj [BGP], ND). Tudi v Splošni bolnišnici Trbovlje so prisluhnili porodnicam, ki želijo, da njihov porod vodi babica, ki ji zaupajo in si jo izberejo same. Tako omogočajo samoplačniško storitev, pri kateri si ženska sama izbere svojo babico (Splošna bolnišnica Trbovlje [SB Trbovlje], 2015). So pa tudi ženske, ki se odločijo za porod doma z izbrano slovensko ali tujo babico. V Sloveniji manjka ločena statistika glede pospeševanja poroda, indukcije poroda, poškodb presredka, prezgodnjega poroda pri fizioloških nosečnostih v primerjavi s patološkimi nosečnostmi. Če bi želeli relevantno statistiko, bi morali terciarni centri voditi ločeno statistiko, saj bi le tako bili konkurenčni manjšim porodnišnicam, kjer se srečujejo načeloma samo s fiziologijo, vse patološke nosečnosti pa pošiljajo v terciarne centre (npr. V Ljubljano ali Maribor).
- Povečati dostop do zdravstvene oskrbe, ki najbolj zanesljivo podpira fiziologijo poroda, tj. do babic, porodnih centrov, porodnih spremljevalk. Nosečnice v Sloveniji imajo zelo dobre možnosti za dostop do zdravstvene oskrbe. Njihove nosečnosti vodijo ginekologi, po potrebi pa so napotene v terciarne centre. Tako imajo dvojno obravnavo, s čimer so obiski ginekologa pogostejši in je vodenje njihove nosečnosti poglobljeno in natančno. Pa vendar lahko razberemo, da so ginekologi in porodničarji tisti, ki se ukvarjajo s patološko nosečnostjo in sodelujejo pri porodu. Babice, ki so odgovorne zdravstvene profesionalke za vodenje fizioloških porodov in tudi podpirajo čim bolj fiziološke porode, so v Sloveniji nekoliko potisnjene ob rob. V Sloveniji ima vsaka nosečnica pravico do 10 sistematičnih pregledov in do dveh ultrazvočnih preiskav, prav tako pa se izvedejo tudi individualna svetovanja. Namen preventivnih pregledov je aktiven zdravstveni nadzor nosečnice in ploda. V primeru, da nosečnost ne poteka normalno, se ginekolog odloči za dodatne preglede. Prvi pregled opravi ginekolog v času do 12. tedna nosečnosti. Ponovni sistematični pregledi so okvirno v 24., 28., 35. in 40. tednu nosečnosti. Ostalih pet sistematičnih pregledov v 16., 32., 37., 38. in 39. tednu nosečnosti pa opravi diplomirana babica ali za samostojno delo izobražena diplomirana medicinska sestra. Če v ginekološkem timu ni zaposlene diplomirane babice ali za samostojno delo izobražene diplomirane medicinske sestre, te preglede opravi ginekolog (MZ RS, 2015b). Ker v slovenskih ginekoloških ambulantah (v sklopu porodnišnic, zdravstvenih domov ali samostojnih ginekoloških ambulant) ni zaposlene babice/za samostojno delo izobražene diplomirane medicinske sestre, ki bi lahko opravljala te preglede (negovalni kader je v večini samo za administracijo), vse preglede opravijo ginekologi. Glede na Pravilnik za izvajanje preventivnega zdravstvenega varstva na primarni ravni iz leta 1998 in nazadnje dopolnjenega leta 2015 bi morali v Sloveniji delati na tem, da bi imele ženske v času nosečnosti večjo možnost dostopa do babic in bi bile deležne babiške obravnave. Raziskave v nadaljevanju kažejo, da stik z babico v času nosečnosti pozitivno vpliva na izid nosečnosti in poroda, tudi v primeru patološke nosečnosti. Na lanski četrti porodni konferenci v Mariboru z naslovom Starodavna modrost in moderna znanost poroda se je predstavila tudi porodnišnica Jesenice. Med drugim so povedali, da imajo vsak prvi ponedeljek v mesecu pogovor o fiziološkem porodu z ginekologom, pediatrom in babico. Od začetka leta 2015 pa babice vodijo tudi ambulanto, kjer opravijo 5 babiških pregledov, ki jih narekuje Pravilnik za izvajanje preventivnega zdravstvenega varstva na primarni ravni, pri zdravih nosečnicah v 16., 28., 35., 37. in 38. tednu nosečnosti. Preverijo tudi urin in če zaznajo spremembe, nosečnico napotijo h ginekologu. V nasprotnem primeru se z njo pogovorijo in ji dajo nadaljnje napotke. Po fizioloških porodih tudi same opravljajo vizite. Za tak način dela je potrebna naklonjenost vodilnih v sistemu, zaposlenih in uporabnic zdravstvenih storitev. Za to se potrebuje več kadra z ustreznim znanjem in izkušnjami in dodatni prostori, kjer bi se ta babiška dejavnost lahko izvajala. Kot zdravstveni delavci z enostavnim dostopom do znanja moramo poskrbeti, da bomo svoje obstoječe sisteme (pre)oblikovali tako, da bomo pozitivno vplivali na kulturo rojstev in tako spreminjali prakso, ki bo dokazano boljša in varnejša izbira za nosečnice, porodnice, novorojenčke in druge vključene v proces rojevanja. Vsekakor pa se morajo najprej urediti kadrovski primanjkljaji.
- Podpreti kvaliteto dela vseh vključenih v proces poroda, podpreti pobude za izboljšavo kakovosti varstva mater in otrok ter za fiziološke procese pri zdravih ženskah in novorojencih in, kadar je to varno, pri tistih s posebnimi potrebami. V nadaljevanju magistrskega dela bo navedeno, zakaj je pomembno, da rutinsko omogočimo stik koža na kožo tudi pri carskih rezih oz. če je mama nezmožna, to omogočimo očetu.
- Razviti in implementirati izkušnje z oskrbo, izide poroda in ženska mnenja o kakovosti obravnave. Potrebno bi bilo pripraviti ankete o zadovoljstvu žensk z obravnavo v času nosečnosti, poroda in v poporodnem obdobju.
- Razviti in objaviti možnosti uporabe varnih spletnih strani, ki nosečnicam omogočajo dostop do relevantnih informacij. K temu stremi tudi avtorica magistrske naloge, ki preko spletnega omrežja Facebook pod imenom Moja babica in na spletni strani mojababica.si zbira in ureja relevantne prispevke na temo nosečnosti, poroda, poporodnega obdobja in babištva.
- Spodbujanje dojenja in ohranitev naziva Novorojencem prijazna porodnišnica. S pobudo Novorojencem prijazna porodnišnica Nacionalni odbor za spodbujanje dojenja spodbuja dojenje za dobro zdravje mater in otrok (UNICEF, ND).
- Podpreti javna izobraževanja in obveščanje žensk, javnosti, novinarjev in drugih o vrednosti fizioloških porodnih procesov za zdravje žensk in novorojencev.
Zadok (2016) v svojih pripravah parov na porod uporabi tablo, kamor udeleženci zapišejo asociacije v zvezi s porodom. Na tabli se znajdejo pozitivne besede, kot so: otrok, pričakovanje, blagoslov. Ampak bolj značilne so besede: bolečina, strah, izguba nadzora, smrt. Te asociacije izvirajo iz otroštva, saj nam porod vedno predstavljajo kot trpljenje in mediji ga predstavljajo tako. Zavedanje, ponižnost, potrpežljivost in predanost so štirje med seboj povezani elementi, ki v pripravi na porod ženskam pomagajo, da začnejo zaupati v svoje telo, pridobijo ustrezna znanja in samozavest. Ženska, ki se ne počuti varno ali zazna nevarnost, bo verjetno imela dolg in boleč porod. Zdravstveni delavci smo tisti, ki moramo ženskam v porodni sobi omogočiti, da se počutijo varno in nam zaupajo. Podpora in občutek varnosti naredijo porod hitrejši. Strah in tesnoba pa ga upočasnjujeta in ga naredita bolj bolečega. Med porodom čustva in okolje vplivajo na izločanje hormonov, ki imajo velik vpliv na porod. Ženska, ki se ne počuti varno, bo izločala veliko adrenalina, porod bo zato počasen in boleč. Mišice se pod vplivom adrenalina skrčijo, vsa energija gre v naše okončine. Telo je prav tako bolj občutljivo na bolečine. Izločanje adrenalina nam pomaga, da se izognemo nevarnosti, in poskrbeti moramo, da se ga med porodom izloča čim manj. Ženska, ki se v okolju, kjer rojeva, počuti varno, bo izločala oksitocin in endorfine, s pomočjo katerih bo njen porod lepo napredoval. Mišice so pod vplivom teh hormonov sproščene, energija pa se pošilja k maternici, kar izločanje oksitocina še povečuje (Durham, 2016). Da v porodni sobi preprečimo izločanje adrenalina, moramo poskrbeti, da se ženska počuti varno, ljubljeno in zaščiteno, da ima občutek nadzora in ob sebi osebe, ki ji nudijo podporo. Omogočiti ji moramo tudi zasebnost.
Do približno 16. stoletja se dogajanje v zvezi z rojevanjem med narodi in kulturami ni zelo razlikovalo. O rojevanju daleč v zgodovini lahko sklepamo v glavnem po ohranjenih kipcih, slikah in izročilih. Najpogosteje so prikazane porodnice, ki rojevajo v katerem koli od pokončnih položajev in so podprte. Hieroglif, ki pomeni roditi, predstavlja čepečo žensko. Do sredine 18. stoletja je bila zelo razširjena uporaba porodnega stola. Ženske so najpogosteje rojevale v domačem, znanem okolju, obdane z drugimi, izkušenimi ženami. Ena med njimi je imela vlogo babice. Znanje babištva je romalo iz generacije v generacijo, največkrat po ustnem izročilu. Žal pa babice takrat, kljub temu da so imele več izkušenj kakor druge žene, pogosto niso imele dovolj znanja, da bi lahko zagotovile preživetje matere in otroka, še zlasti ne, kadar je nastala obporodna komplikacija. Popolnoma nemočne so bile, kadar se je otrok zaradi napačne lege zagozdil in ga mati sama ni mogla iztisniti (Hrovat-Kuhar, 1995). Smrtnost tako porodnic kot novorojenčkov je bila zelo visoka. Matere so množično umirale tudi za posledicami preklampsije, močnih krvavitev in poporodne vročice. Pogoji za rojevanje so se z razvojem zdravniške znanosti hitro izboljšali, prinesli pa so tudi spremenjen porodni položaj (Wagner, 2008). Da bi imeli tisti, ki so pri porodu pomagali, boljši pogled, so porodnice morale ležati na postelji. To je bilo potrebno tudi zaradi uporabe novega izuma – klešč, s katerimi so premnogim dojenčkom pomagali na svet. Ležeči, pasivni položaj, se je v 19. stoletju trdno zasidral. Odtlej so ležale vse porodnice, ne le tiste, ki bi potrebovale kakšen poseg (Hrovat-Kuhar, 1995).
Michel Odent je porodničar, ki si upa na glas spregovoriti o pomembnosti kožnega stika po porodu, dojenju v prvi uri po porodu, ki govori o tem, kako pomembno je, da je porod čim bolj naraven. Mnogi ga imajo zaradi tega za kontroverznega. Da je kontroverzen v babiških očeh je težko pritrditi. V svoji knjigi Do we need midwives? (slov. Ali potrebujemo babice?) govori o tem, da povečana medikalizacija poroda pomeni, da ženske izgubljajo spodobnost rojevanja, kar ima potencialno škodo za človeštvo. Gre za retorično vprašanje. Kakšna je v svetu medikaliziranega poroda še vloga babice? V intervjuju za The Telegraph pove, da je idealen scenarij za porod miren, temen, topel prostor, s spremljevalcem in babico, ki razume fiziologijo poroda in potrebe ženske. Melatonin oz. spalni hormon ima pomembno vlogo pri procesu rojevanja, kar so odkrili julija 2014, zato je vsa svetloba v porodni sobi moteča. To je popolna antiteza večine porodov v porodnišnicah, kjer gre prevečkrat za presvetle, prepolne porodne sobe, premalo osebja, hektiko. Vse to ogroža naravni proces rojevanja, zato se porodi prevečkrat operativno dokončajo (s pomočjo vakuuma ali carskega reza) (Woods, 2015).
Da globalno spremenimo porodno prakso, moramo k stvari pristopati sistematično:
– več ljudi kot bo izpostavljenih relevantnim informacijam o babištvu in nežnem porodu, tem več jih bo to vzelo za normo;
– stališča se oblikujejo že v otroštvu, zato moramo poskrbeti, da so otroci izpostavljeni tem idejam;
– izkušnje vplivajo na spremembe: če ljudi spodbujamo k temu, da nekaj poskusijo sami, je to veliko učinkoviteje, ko če jim o tem samo govorimo;
– pri podajanju informacij moramo biti nepristranski, s tem bomo verodostojnejši;
– o porodu je potrebno govoriti tudi s partnerjem, starši, starimi starši in vsemi, ki so vključeni v proces rojevanja, ne samo z žensko, saj ti ljudje vplivajo na njene odločitve;
– razmislek o preteklih odločitvah in njihovih izidih nam pomaga razmišljati bolj logično o tem, zakaj se je nekaj zgodilo, in zmanjša možnost napačnih domnev (Wickham, 2000).
Če želimo nuditi kvalitetno babiško skrb, moramo protokole oblikovati racionalno, razumsko, na podlagi izsledkov in raziskav, da bomo delali najboljše za matere in novorojence. Oblikovati jih moramo skupaj z uporabniki naše skrbi.
Preberi še:
Modrost rojevanja – Michel Odent
Odgovori na RV iz moje mag. naloge – 6 področij v porodni sobi za boljšo porodno prakso