Ni se dojil, je pa dobival moje mleko – zgodba

Pred vami je zgodba o močni, pogumni, odločni, vztrajni ženski, predvsem pa mami, ki jo je gnala ljubezen do svojega sina. Zgodba o uspehu, želji in kaj zmoremo, ko sprejmemo odločitve v življenju. Hvaležna sem, da je zgodbo bila pripravljena deliti z vami, ki se morda znajdete v podobni stiski in vam bo zgodba vlila poguma in moči. Ni enostavno, res je. Je pa vredno. In če naredite vse, kar v dani situaciji lahko, si nimate kaj očitati. Rečem lahko le čestitam in bravo.

Zgodba…

“Ko sem bila v pričakovanju otroka, sem si bolj kot vse na svetu želela, da bi bila moja porodna izkušnja popolna. Obiskovala sem delavnice o dojenju, se ukvarjala s tem, kakšne položaje je najbolje izbrati, na veliko razpravljala o tem, kako je treba napisati smiseln porodni načrt, pridno hodila na akupunkturo. Veliko sem se ukvarjala s tem, kakšen porod si želim, koliko bo bolelo, da ne bi imela raztrganin, da bi mi ohranili cel presredek. Čakala sem otrdevanje trebuha in lažne, nato pa še prave naravne popadke. Delala sem vizualizacije, kako se odpiram kot popek vrtnice. Delala sem duhovno pripravo na porod, se prepričevala, da zmorem vse, saj sem ženska. Predvsem pa si nisem želela carskega reza in poroda, ki sem ga na koncu doživela. Zakaj? Ker je bilo izjemno boleče.

V dopolnjenem 41. tednu nosečnosti so mi sprožili porod, ves dan sem bila priklopljena na umetne popadke, izjemno počasi sem se odpirala, dete se ni spuščalo, nisem smela ne jesti ne piti, na koncu pa so mi naredili carski rez, da so rešili otroka in mene. Zato nisem doživela svoje posvečene ure s svojim sinom, zbudila sem se na hodniku pred operacijsko dvorano, zdelo se mi je, da me je povozilo najmanj deset tovornjakov, ki so se posebej osredotočili na to, da so vozili po mojem trebuhu. Pa vendar. Iz narkoze me je zbudil jok mojega novorojenega otroka. In ko ga približali k mojemu obrazu, je dete prenehalo jokati, jaz sem ga poljubila in dejala: »A tukaj si …«, in se nato pogreznila nazaj v omamljeni spanec.

Ko sem se znova zbudila na intenzivni negi, sem bolniško sestro takoj prosila, da mi prinese dojenčka, ker sem ga želela podojiti. Prinesli so mi ga in bil je najbolj popolno bitje, ki sem ga videla kadar koli v življenju. Moj sin. Moj ljubljeni sin. Pristavila sem ga, a se je zdelo, da je moja bradavica veliko premajhna za njegova lačna usteca. Že v nosečnosti sem se bala tega, ko sem gledala svoje vse večje prsi z malimi bradavicami. Zato sem si že v porodnišnico nesla nastavke. Dojke so bile vsak dan bolj polne, moj otrok pa se vseeno ni »priklopil«. Ko je prišel k meni, je zaspal. Nisem ga mogla gledati lačnega, zato je dobival dodatek. Mož mi je v porodnišnico prinesel druge nastavke, ki bi se lepše oprijeli moje bradavice, a tudi to ni bilo uspešno. Po carskem rezu sem le težko sedela in otroka pristavljala, pa vendar sem ga. A iz dojk ni priteklo čisto nič. Ne glede na to, koliko je moj otrok sesal, še vedno je ostajal lačen, moje dojke pa postajale vse trše. Torej nekaj se je dogajalo … izjemno sem se bala mastitisa, zato mi je sestra v porodnišnico prinesla svojo ročno črpalko. Ko je dete poleg mene mirno spalo v posteljici, sem jaz pridno sedela na postelji in si črpala. Končno je iz bradavic priteklo mlezivo. Bilo ga je tako malo, da se je izčrpano mleko ob vzpostavljanju vakuuma kar penilo. Pa vendar … sploh ne morem z besedami izraziti, kako zelo sem bila ponosna na svoje telo, kolikšna bremena zmore. Bila sem najbolj srečna mama na svetu, ko je izbrizgano mleko prekrilo dno črpalke. Koliko ga je bilo? Morda mililiter, morda še manj. Bolniškim sestram v porodnišnici je šlo kar malo na smeh, ko sem jim dala tiste pičle količine načrpanega mleka, da so ga shranile v hladilniku. Nisem pa jim dovolila, da bi me prepričale v to, da bo otrok na vsak način zrasel – z mojim mlekom ali brez njega.

mascoba-na-materinem-mleku

Slika1: Maščoba na materinem mleku.

In zgodba s črpanjem se je nadaljevala. Moje detece se še vedno ni pristavilo in ko je bil star en teden, sem na dom poklicala svetovalko za dojenje, kajti želela sem si dojiti bolj kot vse na svetu. In kaj so bile njene besede? Da se pri otroku že vidi velika sesalna zmeda in da naj ga pustim 14 dni, da se naspi in odpočije, ker je tako utrujen od poroda. In jaz sem si med tem časom še vedno črpala. Koliko časa pa mi je vzelo to črpanje? Precej. Vsaka dojka po dve uri zjutraj, opoldne in zvečer. Torej je to na dan zneslo celih dvanajst ur črpanja. Odločila sem se, da si ponoči ne bom črpala. Odločila sem se, da si tudi moje telo zasluži počitek. Videla pa sem tudi, da tako ne bo šlo več naprej in najela električno črpalko. Ta je bila dosti učinkovitejša glede vakuuma, pa tudi malo hitreje je šlo. Porabila sem po uro in pol na dojko pri enem podoju. Hvala bogu za to, da je bil mož doma, ker je lahko on prevzel dete, pa tudi malčku je bilo pogodu, da sem jaz sedela in si črpala, on pa je spal na moji nogi. Ko je mož šel nazaj v službo (na moje začudenje se svet ni ustavil, ko sva dobila otroka), mi je tudi to vzelo preveč časa. Zato sem kupila še eno električno črpalko, kar je čas skrajšalo na polovico. In tako sem simultano črpala na obeh dojkah.

3-tedne-po-porodu

Slika 2: Tri tedne po porodu

Moje dete se še vedno ni pristavilo, pravzaprav je bilo vedno huje. Kadar koli sem ga pristavila, je huronsko kričal in se upiral, vseeno pa z veseljem vedno popil vse načrpano mleko. Sicer je obstajal način, kako bi ga »prisilila« v to, da se pristavi. Kako? Z gnezdenjem. Pa vendar nisem imela niti psihične niti fizične moči za kaj takega. Najhuje na svetu je gledati lačnega in obnemoglega dojenčka, ki je popolnoma odvisen od tebe. Vseeno pa nisem bila pripravljena sprejeti tega, da otrok pač ne bo dobival mojega mleka.

sestava-mleka-hlajeno

Slika 3: Ohlajeno mleko – sestava.

Želja, da bo dete dobivalo moje mleko, je postala še močnejša odločitev, ko je bil otrok star pet tednov. Takrat so ga namreč mučili takšni krči, da sva bila hospitalizirana. Tam so mu odvzeli kri in jetrni testi so bili tako slabi, da so sumili na razpad jeter. Ni hujšega na svetu kot to, da mami, ki v naročju drži svoje novorojeno dete, rečejo: »Gospa, ne vemo, kaj naj naredimo!« Otročku so vstavili črevesno cevko, da so iz njega spravili vse pline, jaz pa sem tudi sprejela odločitev – mleko ne sme iti! In tako ni šlo. Še vedno sem neutrudno črpala, črpala, črpala. Vsaj en obrok dnevno je dobil z mojim mlekom. In zgodba se je nadaljevala. Kmalu sem načrpala toliko, da je dobil tri dnevne obroke z mojim mlekom. Z vztrajnostjo sem prišla do tega, da je bil polno dojen, ena črpalka je izdihnila dušo in dobili smo novo, nato je bilo že toliko mleka, da sem ga celo lahko nekaj zmrznila za »hude čase«. Moja posebna zgodba z dojenjem je trajala kar polnih osem mesecev. Na koncu sem v zamrzovalniku imela 23 posodic svojega mleka po 120 ml. Pa vendar sem že komaj čakala, da preneham s tem črpanjem, saj me je izčrpavalo tako fizično kot psihično. Velikokrat sem se počutila kot krava molznica. Pa vendar … bilo je vredno vsake minute. Bi zgodbo ponovila? Ne vem. Dejstvo je, da črpanje ne bi bilo mogoče brez vseh dejavnikov, ki so prispevali k temu. Tudi to, da je moj otrok vsako jutro pridno čakal uro in pol1-mesec-po-porodu-prvic-napolnila-posodico  

Slika 4: En mesec po porodu prvič napolnila posodico.

To, kar hočem povedati, je, da je vsaka mama edinstvena, tako kot je edinstveno njeno dete. Vsak ima svojo zgodbo, ki je pomembna zanj, pa tudi stvari se odvijajo tako, da jih zmore prenesti, če le ima željo. Ko veš, da gre za zdravje tvojega otroka, obup nima več prostora v tvojem življenju. Vse, kar lahko narediš, je to, da se potrudiš. In ko vidiš, kako osupljive reči zmore tvoje telo, si ponosen nanj, kot sem jaz na svojega. Življenje je čudež, tako kot je čudež telo, narava, otrok in tudi materinstvo. Dejstvo je, da nam je v življenju dano samo to, kar zmoremo prenesti. In to je moja zgodba o dojenju. Lepa, naporna, osupljiva in moja. Tako kot moje dete, ki je postalo zdrav in živahen malček, poln radosti in veselja. In vsakokrat, ko slišim njegov glas, ki me pokliče »mama«, se zavem, da je bilo vredno.”

45-mesecev-po-porodu-prvic-napolnila-obe-posodi

Slika 5: 4,5 mesecev po porodu prvič napolnila obe posodici.

Preberi še:

Podobne objave

Vsebina je zaščitena.