Imaš 0 produktov v košarici.
Povezanost je posebna vez med starši in otrokom, ki starše kot magnet vleče k dojenčku. Za mater se že v nosečnosti začne z občutkom, da je dojenček del nje. Povezanost se po porodu še krepi in mama se počuti popolno samo, ko je z otrokom. Če ga ni v bližini, ima občutek, kot da del nje manjka. Ta vrsta povezanosti ne izgine čez noč niti se ne splete v urici druženja po rojstvu. Je kot tkanje, ki nastaja postopno, ko se mama in otrok odzivata drug na drugega (Sears and Sears, 2008). Temeljna potreba vsakega novorojenčka je vzpostaviti trdno in čim bolj globoko vez z odraslimi, saj je prav od te vezi odvisno tako njegovo preživetje kot tudi smer, globina, širina in varnost njegovega razvoja (Ham and Tronick, 2009).
Pri nas v Sloveniji in širom po svetu je tradicija ločevanja otrok in mater po porodu s carskim rezom še vedno zelo razširjena. Operativno dokončanje poroda prekine običajno izkušnjo poroda in se pogosto odraža v prostorski, vizualni in slušni ločitvi matere in novorojenčka, zaradi bolnišničnih načel in navad, ki niso v skladu z modelom v družino usmerjene obravnave (Nolan and Lawrence, 2009). Študije, izvedene na mnogih sesalcih, so namreč pokazale, da sobivanje matere in novorojenčka v prvih urah po rojstvu spodbuja materinsko vedenje in močno vpliva na kasnejšo vez med materjo in otrokom (Bystrova and Ivanova, 2009). Prav spodbujanje navezovanja je ena izmed najpomembnejših intervencij v babiški negi, s katero želijo zdravstveni delavci izboljšati kakovost navezovanja med otrokom in starši. Ta intervencija naj bi spodbujala dobro počutje, zadovoljstvo in splošno zdravje matere, otroka in celotne družine (Urbančič, 2002).
ROJSTVO S CARSKIM REZOM
Pajntar (2004a) definira carski rez kot porod ploda skozi incizijo v trebušni steni (laparotomija) in incizijo v steni maternice (histerotomija). Indikacije za dokončanje poroda s carskim rezom so različne. V glavnem se delijo na tiste s strani ploda, s strani matere in tiste, ki so v interesu matere in ploda. Thomas and Paranjothy (2001) navajata kot najpogostejše razloge za carski rez; fetalni distres (22%), nenapredovanje poroda (20%) in medenična vstava (11%). Več kot 50% carskih rezov je urgentnih. Urgentni carski rez se opravi, kadar se med porodom pojavijo različne indikacije, ki ogrožajo življenje otroka ali matere (Pajntar, 2004a). Najpogostejši razlogi za urgentni carski rez so predporodna krvavitev, izpad popkovnice, raztrganine maternice, eklampsija, kefalopelvini disproporcij ter nenapredovanje poroda v prvi ali drugi porodni dobi (Hamilton, 2009). NICE (2004) navaja še druge indikacije, kot so medenična ali nožna vstava, nosečnost z dvojčki, okužba z virusom HIV in aktivna okužba z genitalnim herpesom v nosečnosti ter placenta praevia. Kljub temu Pajntar (2004a) trdi, da so te indikacije močno pod vplivom različnih stališč posameznih porodnišnic in posameznih zdravstvenih strokovnjakov.
Z razvojem kirurške tehnike in anestezije je postal carski rez v mnogih primerih izbirna metoda za dokončanje nosečnosti. Carski rez je za anesteziologa poseg, pri katerem sta optimalna izbira anestezijske tehnike in izbira učinkovin še posebno pomembni. Izbira vrste anestezije je odvisna od stanja porodnice, razloga za operacijo, od stopnje nujnosti, od želje porodnice in od anesteziologa. Zavedati se moramo, da idealne anestezijske tehnike ali anestetikov za carski rez ni. Izbiramo lahko med področno in splošno anestezijo (Zabavnik, 2003). Priporočljivo je, da se za izvedbo carskega reza uporablja regionalna anestezija, saj je vzrok za vse, zaradi anestezije povzročene maternalne smrti v Veliki Britaniji, ravno splošna anestezija (Lewis and Drife, 2004).
Področna ali epiduralna anestezija je najprimernejša oblika anestezije med carskim rezom, saj ima tovrstna anestezija veliko manj nevarnosti kot splošna, poleg tega pa je mati med operacijo budna in prisostvuje rojstvu svojega otroka, materi in novorojenčku pa ta oblika anestezije omogoča tudi neposredni telesni stik takoj po porodu (Zabavnik, 2003) s čimer se poveča materina pozornost do otroka, posledično pa se zviša njen prag bolečine, zmanjša se občutek tesnobe in ženske so vitalno stabilnejše, zato obstaja manjša možnost zapletov med samim posegom in neposredno po njem (Phillips, 2013). Vseeno pa je potrebno poudariti, da je v nekaterih primerih uporaba splošne anestezije še vedno smotrna. Takšna oblika anestezije naj bi se uporablja predvsem v izrednih razmerah; pri hudih stiskah ploda in motnjah strjevanja krvi pri materi (Murphy et al., 2006).
Post-operativna skrb za ženske po carskem rezu se znatno razlikuje od skrbi za bolnike po večji abdominalni operaciji. Navadno post-operativno zdravljenje vključuje stroge omejitve pri izvajanju dejavnosti okrevajočega bolnika. V primeru okrevanja po carskem rezu, pa se od ženske ne pričakuje počitka in se celo zahteva, da bo vse svoje moči vložila v aktivno skrb za svojega novorojenčka (Mander, 2007). Po carskem rezu potrebujejo matere in otroci veliko dodatne podpore in časa za začetek dojenja. Pred uporabo kakršnekoli oblike farmakološke analgezije morajo biti matere obveščene o možnih neželenih učinkih, ki jih predstavlja analgezija na proces povezovanja in dojenja (Bratanič in sod., 2010).
Proces navezovanja po carskem rezu
Zelo pogosto težak in dolg porod vpliva na navezovanje stika med materjo in novorojenčkom. Včasih je medsebojna navezava otežena po carskem rezu, pa naj je bil ta načrtovan ali pa posledica komplikacij ob porodu (Horvat Kuhar, 2010). Porod s carskim rezom prekine običajno izkušnjo poroda in se pogosto odraža v prostorski, vizualni in slušni ločitvi matere in novorojenčka, zaradi bolnišničnih načel in navad, ki niso v skladu z modelom v družino usmerjene skrbi (Nolan and Lawrence, 2009). Strokovnjaki omenjajo negativne učinke na stik matere z otrokom: po carskem rezu naj bi bilo zaradi bolečin po operaciji teže vzpostaviti sožitje, težave nastopijo pri dojenju, kar lahko povzroči stiske pri materah, ki hočejo dojiti (Drglin, 2003).
Novorojenčki, rojeni s carskim rezom prve tri ure po rojstvu preživijo v porodni sobi, skupaj z očetom, če je le-ta prisoten. Prisotnost očeta v tem času je za otroka zelo pomembna, saj je dokazano, da otroci, ki so prve ure po rojstvu ločeni od svoje matere in vzpostavijo stik z očetom jokajo manj in so pomirjeni (Erlandsson and Dsilna, 2007). Po treh urah so novorojenčki v večini primerov premeščeni na »štacijo«. To je prostor, kjer zdravstveno osebje novorojenčke umije, opazuje, jih hrani in skrbi zanje, medtem ko mati okreva na oddelku intenzivne nege (Drglin, 2003). V Sloveniji po navadi ostanejo ženske v porodnišnici tri dni, po carskem rezu okoli pet dni (Zajec, 2013).
Carski rez je lahko za žensko izjemno boleča izkušnja, ki je pogosto povezana z občutkom nenadzora nad svojim porodom in močno zmanjšano samozavestjo. Prav zato je razumljivo, da nekatere ženske svoje srečanje s carskim rezom doživljajo kot hudo psihološko travmo (Reynolds, 1997).
Ločevanje matere in otroka po porodu s carskim rezom
V začetku 21. stoletja so ženske, ki so postale matere, takoj po porodu ločili od otrok, te so dan ali več hranili z mlečnimi nadomestki, sladkano vodo ali čaji, matere so učili, da njihovi otroci še nekaj dni po rojstvu ne vidijo in da se prvič nasmehnejo šele po nekaj mesecih, kar bi lahko uporabili kot primere delovanja prevladujočih teorij o otrokovem razvoju in negi. Sprejeta je bila skorajda univerzalna politika ločitve matere in novorojenčka (Drglin, 2003).
Gartner et al. (2005) priporočajo, da se telesni stik med materjo in zdravim, donošenim novorojenčkom izvrši takoj po rojstvu in opozarjajo, da se je ločitvi matere in otroka po porodu potrebno izogibati, kolikor je le mogoče. SZO in UNICEF (2009) priporočata, da se telesni stik med materjo in otrokom po carskem rezu izvrši v 30-ih minutah po porodu. Berg in Hungova (2011) sta v svoji raziskavi ugotovila, da je prvi telesni stik med materjo in otrokom po carskem rezu v 20% omogočen že v devetdesetih minutah po rojstvu, v 40% pa je stik med njima omogočen šele v približno štirih urah po rojstvu. Oblasser and Ebner (2008) ugotavljata, da le nekaj manj kot polovica žensk takoj po carskem rezu vidi svojega otroka. Zaradi medicinskih postopkov po carskem rezu je za nekaj ur odložen telesni stik med materjo in otrokom. Ravno zaradi ločitve matere in otroka po carskem rezu ima več kot polovica žensk kasneje težave pri procesu navezovanja. Matere, ki rodijo s carskim rezom, imajo namreč manj izrazit odnos s svojim novorojenčkom in slabše razvijajo pozitivna čustva do otroka takoj po porodu (Duhn and Ilkuta, 2010).
Ločevanje otroka in matere ima številne negativne vplive. Bystrova je s sodelavci (2009) v svoji študiji ugotavljala, da ločenost matere in novorojenčka v prvih urah oz. dneh po porodu zavira izražanje materinskega nagona. Fernandez in njegovi sodelavci (2012) pa opozarjajo na povečanje občutka strahu in hudega stresa pri otroku, posledice česar se kažejo tudi še leto dni po rojstvu. Ob prekinitvi stika s staršem namreč otrok doživlja intenziven stres in želi starša priklicati (jok, aktivno iskanje starša), ko pa se starš vrne k otroku, se le-ta pomiri. Bowlby (2002) tako ugotavlja, da je jok in aktivno iskanje skrbnika otrokova naravna reakcija ob izkušnji separacije od primarnega objekta, ki otroku nudi oporo, zaščito in skrb. V primeru, da otroku skrbnik ni dosegljiv in se ne odziva na njegove klice po čustveni in fizični bližini, otrok doživlja intenzivno anksioznost, njegovo vedenje je inhibirano, žalost in obup se lahko stopnjujeta v doživljanje depresije. Pogost, če ne celo stalen telesni stik otroka z materjo, očetom ali sorojenci zmanjšuje stres pri otroku. Kadar otrok ni deležen telesnega stika s skrbnikom ali ljubkovanja, se raven oksitocina v otrokovem telesu zniža, naraste pa vrednost stresnega hormona kortizola (Palmer, 2002). Kljub temu, da ima skupno bivanje otroka in matere številne prednosti pa lahko pretirano poudarjanje povezovanja ob rojstvu staršem, ki so po porodu iz različnih razlogov ločeni od svojega otroka, povzroča nepotrebne skrbi. Če sta mati in otrok takoj po porodu skupaj, resda lažje zgradita odnos, vendar je to mogoče nadomestiti tudi drugače; s kasnejšim povezovanjem in povezovanjem otroka z očetom (Sears in Sears, 2008).
Telesni stik matere in otroka po carskem rezu
Vsi starši in novorojenčki imajo pravico do tesnega stika od rojstva naprej. Bližino med materjo in otrokom naj bi spodbujali v vseh okoliščinah, vključno s časom po carskem rezu ali po drugih medicinskih intervencijah, ki se zgodijo materi in otroku (Drglin, 2003). Mati in novorojenček sta največkrat prikrajšana za neposredni telesni stik takoj po porodu s carskim rezom, saj otroka takoj po rojstvu namestijo v ogrevano posteljico stran od matere, kjer ga oskrbijo, nato pa ga le na kratko predstavijo staršem. Med ponovnim stikom matere in otroka lahko tako mine tudi več ur (Dekker, 2012).
Termoregulacija
Kljub znanim prednostim zgodnjega telesnega stika med materjo in otrokom po carskem rezu, med zdravstvenim osebjem še vedno obstaja prepričanje, da je verjetnost blage hipotermije pri novorojenčkih, rojenih s carskim rezom veliko večja, kot pri novorojenčkih po vaginalnem porodu, zato so Gouchon in sodelavci (2010) v svoji eksperimentalni študiji ugotavljali možnost blage hipotermije pri otrocih rojenih s carskim rezom. V raziskavo so vključili 34 parov mater z otroci in jih razdelili v dve skupini; parom v prvi skupini so omogočili takojšen telesni stik (golega otroka so položili na materine prsi in ga pokrili s toplo odejo), pari v drugi skupini pa so bili ločeni, dokler mati ni bila odpuščena iz operacijske sobe, otroka pa so medtem oblekli in položili v zibelko. Z merjenjem telesne temperature pri otrocih obeh skupin, ki so potekali v trideset minutnih intervalih, so ugotovili, da so bile izmerjene vrednosti telesne temperature v obeh skupinah skoraj identične; po tridesetih minutah 36.1°C v obeh skupinah, in po dveh urah 36.2°C v skupini, ki jim je bil omogočen takojšen telesni stik in 36.4°C v ločeni skupini. Ugotovili so, da otroci rojeni s carskim rezom, ki jim je v prvi uri po porodu omogočen telesni stik z materjo niso ogroženi zaradi hipotermije in da je ločevanje matere in otroka zaradi preprečevanja hipotermije nesmiselno.
Vpliv anestezije
Vrsta anestezije za dokončanje poroda s carskim rezom vpliva na telesni stik med materjo in njenim otrokom. V glavnem se v praksi uporabljata dve vrsti anestezije; splošna in področna (Zabavnik, 2003). Splošna anestezija onemogoči materi takojšen stik z njenim novorojenčkom, saj med samim posegom povzroča nezavest, analgezijo in mišično relaksacijo, zbujanje in zavedanje po končanem posegu je daljše, matere so bolj utrujene, lahko občutijo tudi razočaranje, saj so zamudile rojstvo otroka. Z vidika zagotavljanja varnosti je omogočanje telesnega stika med materjo in otrokom neposredno po carskem rezu zaradi vpliva anestezije nekoliko bolj oteženo, a ne neizvedljivo V nekaterih evropskih državah in v ZDA zato za izvedbo carskega reza uporabljajo predvsem področno ali regionalno anestezijo, saj je ženskam zelo pomembno, da zavestno spremljajo rojstvo svojega otroka in ga lahko takoj po porodu stisnejo v naročje, ga ljubkujejo ali celo pristavijo k prsim. Takšen način dokončanja poroda s carskim rezom je zato veliko bolj naklonjen materam in otrokom (Ivanuša in Železnik, 2000).
Telesni stik med materjo in otrokom v najzgodnejšem obdobju posameznikovega razvoja se je pokazal kot pomemben pokazatelj ne samo otrokove prilagojenosti, osebnostnih predispozicij ter oblikovanja sposobnosti, temveč predstavlja prototip navezovanja medosebnih odnosov otroka s pomembnimi drugimi kasneje v življenju (Bowlby, 1975, cit. po Jurič, 2009), zato je za aktivno spodbujanje povezovanja ključnega pomena izbira primerne vrste anestezije. Področna anestezija namreč krepi povezanost med materjo in otrokom, spodbuja laktacijo in dojenje ter pozitivno vpliva na duševno zdravje matere po porodu.
Laktacija in dojenje po carskem rezu
Praper (1995) pravi, da je dojenje pokazatelj kvalitete navezanosti in simbioze. Dejanje hranjenja je prva interakcija med otrokovimi zahtevami in materino pripravljenostjo, da jih zadovolji – med jemanjem in dajanjem (Winnicot, 1991). Način hranjenja otroka lahko napove razvoj vedenja navezanosti. Razvoj takšnega vedenja se razvije neodvisno od hrane same in odvisno od stika, ki pri tem nastane. Otrok si namreč bolj kot urejeno hranjenje želi, da ga hrani nekdo, ki pri tem uživa (Bowlby, 2000). Ta občutek, ki običajno pride naravno, pa lahko zmotijo materine skrbi (Winnicott, 1991).
Operativni posegi med in neposredno po porodu skoraj neizogibno podaljšajo čas od poroda do prvega podoja, lahko na precej več kot priporočenih 60 minut, saj je ločitev matere in novorojenčka neizogibna, počakati pa je treba, da po posegu pri enem ali obeh izzvenijo rezidualni ali neželeni učinki anestetikov (Novak Supe, 2007). Berg in Hungova (2011) sta v svoji raziskavi ugotovila, da so prav vsi novorojenčki, pri katerih je bil stik z materjo odložen na kasnejši čas, v času bivanja v porodnišnici vsak enkrat prejeli mlečni nadomestek. Mander (2007) navaja, da zaradi ločenosti matere in otroka in ostalih stresnih dejavnikov, ki spremljajo carski rez, razmeroma veliko število žensk po operativnem dokončanju poroda sicer pokaže voljo za dojenje, a se kasneje pogosteje odločajo, da ne bodo dojile svojega otroka.
Podoj otroka v prvi uri po rojstvu, ki traja toliko časa, kot želi otrok, telesni stik otroka z materjo in zmanjševanje ali celo odpravljanje nepotrebnega ločevanja matere in otroka po carskem rezu so ključni dejavniki, ki pripomorejo k uspešnosti dojenja (Miesnik in Reale, 2007).
Ločenost matere in otroka po carskem rezu negativno vpliva na uspešnost dojenja in posledično zaradi izraženih negativnih občutkov izgube, razočaranja, obupa, nemoči in žalosti poveča verjetnost za pojav poporodnih duševnih motenj.
Pri materi se lahko po porodu s carskim rezom pojavijo različne stopnje in vrste poporodnih duševnih motenj, zato avtorica v nadaljevanju predstavlja značilnosti le-teh.
Posttravmatski sindrom
Velika, če ne celo največja življenjska prelomnica za vsakega starša, je zagotovo rojstvo otroka, saj zahteva veliko prilagajanja in prestavlja izziv – ne zgolj na fizični ravni, temveč predvsem na psihični in duhovni (Skočir, 2005). Ocene o posttravmatskem sindromu po porodu, včasih imenovanem tudi porodna travma, so precej neenotne, predpostavlja se, da bi lahko govorili o petih odstotkih žensk, ki po porodu doživijo posttravmatski stres, ki je lahko tudi napovedni dejavnik poporodne depresije. Trenutni podatki kažejo, da se incidenca posttravmatskega stresnega sindroma giblje med 1,5 – 6% (Juckelevics, 2008). Težave se lahko pojavijo takoj po porodu ali pa šele nekaj mesecev kasneje, če ženska ne dobi ustrezne pomoči. Za posttravmatski stresni sindrom po porodu so značilni podoživljanje posameznih delov poroda, nočne more, tesnoba, hud strah, pretirana skrb zase ali/in za otroka, pretirana podredljivost in občutek hude ranljivosti, napadi joka, jeza, čustvena neobčutljivost, občutek izgube, pomanjkanje zaupanja vas in v materinske sposobnosti in težave pri povezovanju z otrokom (Drglin, 2009).
Veliko mater, ki okrevajo po carskem rezu, občuti razočaranje, saj imajo občutek, da niso sposobne izvesti vseh načrtov, ki so jih načrtovale ob vrnitvi s svojim otrokom v domače okolje. Kadar je carski rez opravljen v splošni anesteziji, mati ni priča rojstvu svojega otroka, kar nekatere ženske občutijo kot izgubo. Nekatere občutijo strah, razočaranje, jezo ali neuspeh, kar je še posebno izrazito pri ženskah, ki so se pripravljale na aktiven porod in je bil carski rez narejen nepričakovano (Drglin, 2003). Ženske porod s carskim rezom, predvsem urgentnim, doživljajo kot travmatičen dogodek (Tham in sod., 2010). Ryding in sod. (1997) so v svojo raziskavo vključili 25 žensk po urgentnem carskem rezu. Kar 19 žensk (76%) je svojo izkušnjo poroda označilo kot travmatično, pri 33% žensk so se kasneje pojavili znaki posttravmatskega stresnega sindroma. Možnost za pojav poporodnih duševnih motenj se zato pri ženskah po carskem rezu poveča (Bergink in Kushner, 2014).
Poporodna otožnost
Poporodna otožnost ali “baby blues” je najpogostejša in najmilejša oblika poporodnih duševnih motenj (Grussu in Quatraro, 2012). Pojavi se nekaj dni po porodu in traja približno en teden ali pa samo nekaj ur (Boath et al., 2006), nato pa sama od sebe izgine (Markovič in Štemberger Kolnik, 2012). Pri tej stiski gre za simptome blažje depresivne simptomatike, ki nekatere spominjajo na razpoloženje v času pred menstruacijo: nesposobnost koncentracije, občutljivost, razdražljivost, nenaden jok, jokavost, zmedenost, negotovost, slab spanec, utrujenost po spanju, pomanjkanje energije in volje ter zaskrbljenost. Motnja običajno mine, ko se zopet vzpostavi hormonalno ravnovesje, zato lahko predpostavljamo, da lahko ženska poporodno otožnost prestane z lastnimi močmi, brez zunanje pomoči (Ličina in Radovanovič, 1995), Raphael Leff (2001) celo navaja, da je poporodna otožnost fiziološka psihološka reakcija matere v obdobju po rojstvu otroka.
Poporodna depresija
Čebašek Travnik (2006) pravi, da je depresija duševna motnja, ki lahko prizadene vsakogar ne glede na družbeni status, spol, starost ali izobrazbo. Navaja, da je pojav depresije posledica spremenjenega delovanja možganov, do katerega privede splet genetskih, osebnostnih in okoljskih dejavnikov. Bolezen vpliva tako na telesno zdravje in počutje kot na spremembe v človekovem razmišljanju, čustvovanju in vedenju. Rogan in sodelavci (2013) poudarjajo, da depresija ne prizadene samo posameznika, ampak celotno družino.
Metha in sodelavci (2014) navajajo, da poporodna depresija prizadene približno 13% žensk po porodu, Goker s sodelavci (2012) pa poudarja, da imajo ženske, ki rodijo s carskim rezom, predvsem urgentnim, šestkrat večjo možnost za pojav poporodne depresije. Poporodna depresija se po navadi pojavi mesec ali dva po porodu, lahko tudi prej, ali kasneje v prvem letu po porodu. Simptomi poporodne depresije se pojavijo na telesni in čustveno-miselni ravni. Značilni simptomi, ki se pojavijo so občutek krivde, razdražljivost, anksioznost, socialna izolacija, apatičnost in brezvoljnost (Bergink in Kushner, 2014). Simptomi poporodne depresije se lahko kažejo tudi v odnosu do novorojenčka in partnerja. Opaziti je moč ambivalentnost, dodaten strah, sram in slabo vest, pretirano zaskrbljenost za otrokovo in partnerjevo zdravje, občutek nesposobnosti in nezmožnostmi za spopadanje z vsakodnevnimi aktivnostmi in samoobtoževanje. Pojavi se lahko tudi agresija do otroka in/ali partnerja ter z njo povezan upravičen strah pred izgubo samokontrole (Horvat Kuhar, 2010).
Poporodna psihoza
Poporodna psihoza je najresnejša oblika poporodnih duševnih motenj, ki lahko prizadene mater po porodu (Agnew, 1999, cit. po Skočir, 2005). Pri poporodni psihozi gre največkrat za napredovano stanje poporodne depresije, kjer pa je potrebna čimprejšnje hospitalizacija v psihiatrični ustanovi, saj lahko takšno zdravstveno stanje ogroža tako življenje matere kot tudi njenega otroka (Bergink in Kushner, 2014).
Simptomi, ki se največkrat pojavijo prva dva tedna po porodu, so veliko težji. Ženska doživlja popolnoma izkrivljeno resničnost, pojavijo se blodnje, halucinacije ali delirantno stanje, zbeganost, nerazločno in nerazumljivo govorjenje ter nerazsodno reagiranje na dražljaje iz okolice. Tudi samomorilne misli in misli na detomor niso izključene. V tem stanju matere zagotovo niso sposobne skrbeti zase in za otroka. (Douchet et al., 2011).
Poporodno psihozo izkusi ena od tisočih mater (Bergink in Kushner, 2014). Za Slovenijo bi tak odstotek pomenil od 18 do 36 žensk na leto (Drglin, 2003). Psihoza je lahko pri ženski prisotna že prej, obstaja 25-50% verjetnost, da se psihoza ponovi tudi pri naslednjem porodu (Bergink in Kushner, 2014).
Materino duševno zdravje ne zaznamuje le njenega otroka, temveč celotno delovanje družinskega sistema. Tudi oče prehaja skozi različna čustvena obdobja, saj je tudi on pozvan, da na novo spozna svojo moško identiteto. Neredko ob tem doživlja psihološki stres, zato njegovega čustvenega sveta ne smemo omalovaževati (Ušaj, 2009).
Avtorica v nadaljevanju predstavlja in opisuje občutja očeta po rojstvu otroka.
Občutja očeta po rojstvu otroka
Poporodna depresija je pojav, s katerim se po rojstvu otroka srečujejo tudi nekateri moški. V očetu se po porodu začnejo oblikovati in krepiti nove vrednote, predvsem z vidika večje odgovornosti, občutka finančne skrbi in občutkov vezanosti na družino in posledičnega občutka izgube svobode. Hart et al. (1997) pravijo, da so lahko ravno ta občutja razlog za poporodno depresijo pri moškemu. Kot glavni sprožilni dejavnik za nastanek poporodne depresije pri očetu nastopa predvsem občutek zavrnitve s strani partnerice, ki po porodu več časa posveča otroku (Marković in Štemberger Kolnik, 2012), Ušaj (2009) pa izpostavi še pojav občutkov ljubosumja do novorojenčka, za katerim se lahko skriva boleč spomin na lastno otroštvo, v katerem zanj ni bilo poskrbljeno tako kot je zdaj za njegovega otroka. Čebašek Travnik (2006) navaja, da se, tako kot pri materah, tudi pri očetih pojavijo tipični simptomi, kot so: razdražljivost, agresivno in sovražno vedenje, zmanjšana tolerance za stresne dogodke, občasni napadi jeze, nizko samospoštovanje, izguba zanimanja za običajno prijetne dejavnosti, utrujenost ter motnje spanja, apatija, spremembe apetita, spolne težave, lahko tudi samomorilne misli. Pojavi se občutek izčrpanosti ali pa pretirane dejavnosti. Pri moških, ki trpijo za poporodno depresijo pogosteje prihaja tudi do zlorabe alkohola.
Pri prepoznavanju partnerjeve poporodne depresije je ključnega pomena to, da jo prepozna posameznik sam, dobro pa je, da je nanj pozorna tudi okolica, vključno s partnerico, saj je navadno ona tista, ki prva opazi spremembe (Frelih Gorjanc, 2009). Moški si namreč težko priznajo, da imajo težave in se tudi drugače spopadajo s poporodno depresijo. Obiskujejo gostilne, se izogibajo domu, otroku in partnerici, več delajo v službi, partnerici svojih težav ne zaupajo več, posledično se oddaljijo od njih in zabredejo v še večjo depresijo in lahko pomislijo celo na samomor. Redki se znajo soočiti s težavo na pravi način. Razlika med poporodno depresijo pri materi in poporodno depresijo pri očetu je le v tem, da pri očetu ni prisotna sprememba koncentracije hormonov v telesu. Oba se spopadata s stresom, odgovornostjo do družine, spreminjanjem vlog, ki niso več le partnerske, ampak se spreminjata v mater in očeta (Marković in Štemberger Kolnik, 2012). Možnost odprte in iskrene komunikacije med partnerjema, poznavanje njunih čustev in medsebojno zaupanje med partnerjema, posebno v poporodnem obdobju, ima zelo močno varovalno vlogo pred pojavom depresije in negativnimi stresi (Ušaj, 2009).
Ukrepi za izboljšanje kakovosti obporodne in poporodne skrbi za mater in otroka po carskem rezu
Obdobje po porodu je obdobje, ko je mati v simbiozi s svojim otrokom. To je obdobje prehoda iz diadnega odnosa v skupino. Sleherni materi je v veliko olajšanje, če ji je po porodu še naprej zagotovljena možnost informiranosti, svetovanja, predvsem pa opora pri vsakdanjih opravilih. Najobsežnejši sistem materam in otrokom prijazne poporodne skrbi ima Nizozemska, kjer posebne strokovnjakinje, imenovane “kraamverzörgende”, obiskujejo mater na domu prvih osem dni po porodu. Pri porodu prisostvujejo, pomagajo pri splošni in gospodinjski oskrbi na domu, zagotavljajo zdravstveno izobraževanje ter nudijo informacije o dojenju (Ušaj, 2009). V ZDA pod imenom »poporodne doule« (Gaskin, 2007) delujejo ženske, ki sicer niso strokovno usposobljene za porodno obravnavo, bistvena pa je njihova čustvena podpora, ki jo nudijo ženski: zagotavljajo materine želje in ščitijo njeno zasebnost. Rezultati obsežnih raziskav kažejo na večje zadovoljstvo žensk s porodno izkušnjo, pri kateri je, poleg babice, sodelovala tudi doula (Ušaj, 2009).
Zmotno je mišljenje, da se babiška obravnava za ženske in otroka po carskem rezu pri procesu navezovanja začne šele med porodom in neposredno po njem. Skrb za novonastalo družino se začne že v nosečnosti (Mander, 2007). Veliko žensk, ki rodijo s carskim rezom, se namreč že v času nosečnosti, zaradi različnih zdravstvenih težav, ki ogrožajo njeno ali pa otrokovo zdravje, sooči z vnaprej dogovorjenim ali načrtovanim carskim rezom. To pomeni, da se začne ženska že v času nosečnosti pripravljati na takšen izid poroda, pri tem pa zagotovo potrebuje veliko podpore usposobljenega zdravstvenega osebja. Sprejetje dejstva operativnega dokončanja poroda je lahko zelo travmatično in neprijetno, zato mora biti izvajanje prenatalne babiške obravnave nosečnic z načrtovanim carskim rezom ciljano in predvsem individualno usmerjeno. Babica, ki skrbi za nosečnico, bi morala ženski znati razložiti nastalo situacijo, se z njo pogovarjati o takšnem načinu dokončanja poroda, jo aktivno poslušati in prepoznavati njene strahove, dvome in odgovarjati na vprašanja. Ženski mora znati predstaviti vse vrste anestezije, njihove prednosti in slabosti, potek obporodne in poporodne skrbi, pomen čim hitrejšega telesnega stika med njo in novorojenčkom pa tudi o poporodnem okrevanju in težavah, ki lahko nastopijo. Predvsem pa mora delovati v dobro ženske, kot njena zagovornica, spodbujevalka in aktivna načrtovalka takšne babiške oskrbe, ki pri svojem delu v ospredje postavlja tako telesno, kot tudi duševno zdravje mater in njihovih otrok.
Primer idealnega modela babiško porodniške skrbi za ženske po carskem rezu so predstavili delavci manjše porodnišnice v Louisiani. S prizadevanjem babic, porodničarjev in žensk, so izoblikovali nov model babiško-porodniške skrbi za ženske, ki rojevajo s carskim rezom. Ta model je materam omogočil sobivanje z otrokom že v porodni sobi, saj ima le-to ima številne prednosti za oba. Ugotovili so namreč, da so podoji pogostejši, dojenje uspešnejše, proces navezovanja med materjo in otrokom pa hitrejši in trdnejši. Otroka so takoj po rojstvu položili v materino naročje, v prvi uri po rojstvu so zdravstveni delavci, v kolikor je bila mati še pod vplivom anestezije, omogočili prvi podoj. Mater in otroka so skupaj premestili v sobo. Sobe so bile opremljene z vsemi, za poporodno obravnavo matere in otroka, pomembnimi napravami, ter ogrevalno posteljico, previjalno mizo in prostorom za kopanje novorojenčka. Avtorja navajata, da je takšen model babiško- porodniške skrbi za mater in otroka po carskem rezu prinesel veliko pozitivnih rezultatov. Ženske so bile nad novim modelom obporodne skrbi navdušene, njihovo okrevanje je bilo hitrejše in brez večjih zapletov. V času pred spremembo je bilo, od svojih mater ločenih približno 301,58 (42%) otrok, v času po uveljavitvi novega modela skrbi pa je število ločenih otrok, veliko nižje – le 26,33 (3,7%) (Elliot – Carter and Harper, 2012).
Dejstvo je, da samo 10% žensk ob porodu potrebuje zdravniško oskrbo, za vse ostale netvegane porode pa je je primernejša ustrezno izobražena in usposobljena babica (Premru Sršen, 2007). Babice še vedno izvajajo svojo primarno vlogo predvsem v obdobju med porodom, medtem ko se v nosečnosti ženska največkrat srečuje samo z ginekologom in medicinsko sestro, v poporodnem obdobju pa vlogo babice prevzame patronažna medicinska sestra (Zakšek, 2009). Patronažna medicinska sestra res da razpolaga z znanjem o negi, ni pa usposobljena za svetovanje in tudi njeno znanje se razlikuje od znanja babice. Ozirajoč se na druge vidike zgodnjega materinstva pa zgolj demonstriranje nege in vzgoje otroka ni dovolj (Ušaj, 2009) zato bi bilo, za zdravje žensk in njihovih otrok zelo koristno, če bi prenatalno in poporodno skrb za ženske in njihove otroke prevzele babice.
Vir: diplomska naloga avtorice Andreje Petek: Povezovanje matere in otroka po carskem rezu (2014) pod mentorstvom doc. dr. Ana Polona Mivšek, dipl. bab. in somentorstvom asist. mag. Metka Skubic, dipl. bab., univ.dipl. ped.
Preberi še:
- Starševstvo in navezovanje
- Prva ura po porodu
- 9 instinktivnih faz novorojenca
- Strah pred porodom
- Prva oskrba novorojenca po porodu – umivanje
- Dojenje v porodni sobi
- Porodni načrt
- Prekinitev popkovnice
- Poporodni načrt
