Uporaba zdravil med porodom in njihov vpliv na žensko (in dojenje)

Ravno hormon oksitocin je bistven pri prehodu v novo življenjsko obdobje ženske – v obdobje »biti mama« (Gu et al., 2015). Koncentracija oksitocina med samo nosečnostjo naj bi imela vpliv na materino obnašanje in oblikovanje čustvene vezi med njo in otrokom. Vpliva namreč na zmanjšanje zaskrbljenosti in izboljša odziv maminega organizma na stres (Johnson, 2013). Kot navajajo različni avtorji (Gu et al., 2015; Love, 2013; Olff et al., 2013; Scantamburlo et al., 2009), oksitocin vpliva na materino obnašanje, počutje, navezovanje na otroka, spolno življenje, uravnavanje stresa, spomin, prehrambene navade in socialno pripadnost.

Oksitocin skupaj z vazopresinom igra pomembno vlogo pri uravnavanju HPA zanke ter s tem vpliva na čustveno in socialno obnašanje. Ta vpliv je lahko direkten ali indirekten. Oksitocin, ki se nahaja v možganih, zavira zaradi stresa aktivirano HPA zanko in aktivnost amigdale ob uravnavanju avtonomnega strahu. Pomaga tudi pri oblikovanju socialne presoje, obnašanja in spodbuja občutek socialne pripadnosti (Scantamburlo et al., 2009). V interakciji z dopaminom vpliva na vzdrževanje ter ohranjanje maminega obnašanja in socialnega vedenja (Cox et al., 2015). Da kakršna koli motnja v nivoju oksitocina oteži prehod v materinstvo, pa poudarjajo Gu in sodelavci (2015). S tem mislijo predvsem na uporabo sintetičnega oksitocina med porodom. Oksitocin ima ključno nalogo pri ženskem obnašanju v treh situacijah, pri katerih pride do vzpostavljanja neke vezi. Te tri situacije so: spolni odnos, rojstvo in dojenje. Prav zaradi tega se predvideva, da oksitocin vpliva na vzpostavljanje socialnih vezi (Scantamburlo et al., 2009).

Med nosečnostjo, porodom in dojenjem se oksitonergični nevroni morfološko spremenijo zaradi vseh stimulacij, ki so jim izpostavljeni. Na prilagoditvene spremembe pri navezovanju matere na otroka prispevajo različni senzorični stimulansi. Oksitocin vpliva tudi na navezovanje na še nerojenega otroka med nosečnostjo. Njegov nivo v zgodnji nosečnosti in po porodu jasno nakazuje na začetek ustvarjanja vezi med nerojenim otrokom, kasneje novorojencem in mamo. Navezovanje mame na otroka se krepi s strmenjem v otroka, ljubečimi dotiki, prigovarjanjem otroku in ljubkovanjem. Obenem se uspešno navezovanje kaže tudi v skrbnem, rednem spremljanju/preverjanju otroka (Scantamburlo et al., 2009). Kot navajajo Olff in sodelavci (2013) je povišana raven endogenega oksitocina pred porodom povezana z večjim in uspešnejšim navezovanjem med materjo in otrokom. Delovanje HPA je med dojenjem zmanjšano in s tem se zmanjša nivo stresnih hormonov, kar materi omogoča lažjo osredotočenost na skrb za novorojenca (Love, 2014). Obdobje laktacije vpliva na zmanjšano odzivnost HPA in se ohranja s sesanjem novorojenca (Scantamburlo et al., 2009; Brunton et al., 2008 ). Love (2014) navaja, da je bilo pri materah ob videnju lastnega otroka opaziti aktivnost znotraj hipotalamusa, medtem ko aktivnosti ni bilo zaznati ob pogledu na tujega otroka. Ta dejavnik je bistveno vplival na nivo oksitocina v plazmi. Vrednost oksitocina je namreč povezana z izkazovanjem pozornosti in ljubečnosti mame ter tudi očetov do otroka.

Ker se oksitocin pri doječih mamah sprošča tudi v možgane, predvidevajo (Jonas et al., 2008), da do sprememb v vzorcu obnašanja pride ravno zaradi njega. Dandanes uporaba sintetičnega oksitocina narašča. Uporablja se predvsem za indukcijo ali stimulacijo poroda ter za preprečevanje poporodnih krvavitev, lahko tudi za sprožitev laktacije. Kadar se uporablja premišljeno, ima lahko takojšnje pozitivne učinke: posnema lahko delovanje telesnega oksitocina ter stimulira popadke in prepreči poporodno krvavitev. Uporaba sintetičnega oksitocina je za zdravstvene delavce dandanes preveč subjektivna. Njegova nepravilna uporaba lahko vodi do neželenih učinkov. Privede lahko do hiperstimulacije maternice, fetalnega distresa, slabe oksigenacije ploda, slabše plodove srčne frekvence in tudi do rupture uterusa. Vpliv sintetičnega oksitocina na samo počutje mame je precej nejasno in ravno zaradi tega poudarjajo pomembnost nadaljnjih raziskav na tem področju (Gu et al., 2015). Povezavo med oksitocinom in psihičnim zdravjem med nosečnostjo ter povezavo med poporodno depresijo in oksitocinom so raziskovali Gu in sodelavci (2015) v okviru dveh longitudinalnih študij. V prvi raziskavi so lahko sodelovale ženske, ki so bile starejše od 18 let, v 12.–14. tednu nosečnosti in so pričakovale enojčka. Za sodelovanje se je odločilo 341 žensk, 29 jih je bilo iz študije izločenih zaradi splava ali prezgodnjega poroda, 287 žensk pa so spremljali še 2 meseca po porodu. Klinični vzorec je bil sestavljen iz 75 žensk in tudi tem so sledili še 2 meseca po porodu. Pri preverjanju povezave med oksitocinom in poporodno depresijo pa je prostovoljno sodelovalo 316 žensk iz bolnišnice v Montrealu. Pogoja pa sta bila starost nad 18 let in stanovanje uro stran od bolnišnice. Dva meseca po porodu so sodelujoče obiskali na domu, kjer so jim vzeli tudi vzorec krvi za določitev koncentracije oksitocina. Odkrili so pozitivno povezavo med uporabo sintetičnega oksitocina in koncentracijo oksitocina po porodu. Iz tega so predvideli, da ima uporaba sintetičnega oksitocina dolgoročni vpliv na žensko. Nižje doze sintetičnega oksitocina so bile opažene pri ženskah, ki so izključno dojile, v primerjavi s tistimi, ki so hranile otroka po steklenički. Pri tistih, ki so imele višji nivo sintetičnega oksitocina, pa so bili simptomi depresije in zaskrbljenosti izrazitejši (Gu et al., 2015). Do podobnih ugotovitev glede vpliva sintetičnega oksitocina na osebnost matere so prišli tudi Jonas in sodelavci (2008). Da so nižje koncentracije oksitocina po porodu povezane z večjim pojavljanjem znakov zaskrbljenosti in depresije, so ugotovili tudi Stuebe in sodelavci (2013). Potrebno je poudariti, da imajo mame, ki dojijo, manj znakov anksioznosti ter so bolj odporne na stres kot ženske, ki ne dojijo. Tiste mame, ki doživljajo negativna občutja po porodu, kažejo manj pozitivne nagnjenosti do otroka in so manj občutljive za otrokove potrebe (Bell et al., 2014).

Jordan in sodelavci (2009) so raziskovali vpliv zdravil, ki jih porodnice rutinsko prejmejo med porodom, na dojenje znotraj 48 ur. Šlo je za retrospektivno kohortno raziskavo, v okviru katere so analizirali dokumentacijo 48 366 žensk, ki so rodile na predvideni datum poroda, in sicer enega zdravega otroka. Perspektivno so zbrali podatke o rojstvih v cardiffski porodnišnici ter jih analizirali s pomočjo programa SPSS. Ugotovili so, da na stopnjo uspešnosti dojenja vplivajo nekateri demografski podatki. Ta se namreč dviga s starostjo mame, enakopravnostjo ter socialnoekonomskim statusom. Rezultati kažejo, da po 48 urah ni dojilo 43,3 % vseh vključenih mam, od tega le 37 % vseh prvorodnic. Naj omenim, da je bilo v raziskavo vse skupaj vključenih 19 900 prvorodnic. Rutinsko preprečevanje poporodnih krvavitev, se pravi aktivno vodenje tretje porodne dobe, z aplikacijo samega oksitocina ali v kombinaciji z ergometrinom je povezano z zmanjšano stopnjo dojenja za 6–8 % znotraj 48 ur. Močnejši negativni vpliv uporabe oksitocina je bilo zaznati pri prvorodnicah, ki med porodom niso bile deležne nobene druge intervencije (indukcija, pospeševanje poroda, epiduralna ali spinalna analgezija). Samostojna uporaba ergometrina ima bolj negativen vpliv na samo dojenje kot kombinacija z oksitocinom. Ergometrin je agonist dopamina, ki negativno vpliva na dvig koncentracije prolaktina. Enake rezultate je opaziti pri sprožitvi poroda s prostaglandini. S tem, ko jih vstavimo vaginalno, se zelo hitro absorbirajo v telo ter ostanejo v krvnem obtoku več ur. Koliko časa bodo ostali v telesu, je odvisno od dane količine. Obenem prehajajo tudi v krvni obtok ploda. Zanimivo je, da je uporaba dušikovega oksidula kot sredstva za lajšanje bolečin pri prvorodnicah imela na dojenje pozitiven vpliv. To povezujejo s kratkotrajnim analgetičnim učinkom dušikovega oksidula in njegovo hitro razgradnjo v telesu porodnice.

Natančen mehanizem dolgoročnega vpliva sintetičnega oksitocina je nejasen. Ena predpostavka je, da zaradi nenadne izpostavljenosti telesa sintetičnemu oksitocinu receptorji v telesu postanejo neodzivni za cirkulirajoči oksitocin. Se pravi podobno kot pri inzulinski rezistenci pri sladkorni bolezni. Zavedati se je potrebno, da oksitocin, ki ga uporabljamo med porodom, prehaja skozi placento do ploda. Taki novorojenci, ki so bili med porodom izpostavljeni sintetičnemu oksitocinu, imajo manj znakov lakote, definiranih kot organizirano oralno-motorično obnašanje, ki sporočajo pripravljenost na hranjenje, v primerjavi z novorojenci, ki sintetičnemu oksitocinu niso bili izpostavljeni. Uporaba sintetičnega oksitocina naj bi zavirala otrokovo sesanje (Gu et al., 2015). Znaki, ki nakazujejo na lakoto novorojenca, so odpiranje ust, nagibanje glave v eno smer skupaj z odprtimi usti, iztegovanja jezička, dotikanje ust z roko, prazno sesanje ali sesanje roke (Bell et al., 2013). Prav te znake pa so Bell in sodelavci (2013) opazovali v svoji raziskavi, s katero so želeli dokazati vpliv sintetičnega oksitocina med porodom na otroka. Privolitev za sodelovanje so podpisale matere novorojencev. Pogoji za sodelovanje v raziskavi glede na otroka so bili: donošenost, med porodom ni bilo znakov fetalnega distresa, porodna teža nad 2500 g, Apgar 1. in 5. minuto nad 7, porod z glavično vstavo brez intervencij (kleščni porod/vakuum) in odsotnost kromosomskih nepravilnosti. Končno število sodelujočih je bilo 47. Za študijo so vzeli gradivo predhodne študije, pri kateri so otroka opazovali prvih 20 minut po rojstvu, nato so ga povitega dali mami. Štirideset minut po rojstvu so otroka položili v zibelko za pet minut in ga pustili, da v miru počiva. Nato so pričeli s snemanjem novorojenca. To je potekalo še naslednjih pet minut. Pri tej študiji so te posnetke razdelili v 60 petsekundnih delov. Rezultati ponovnega pregleda so pokazali, da je 44 % novorojencev, katerih matere so bile med porodom izpostavljene sintetičnemu oksitocinu, imelo manj izražene znake lakote v primerjavi s tistimi novorojenci, katerih matere med porodom niso prejele sintetičnega oksitocina. Enako dokazuje tudi pilotna študija, ki so jo izvedli Fernandez in sodelavci (2012) med decembrom 2009 in oktobrom 2010. Rezultati njihove študije kažejo na to, da uporaba sintetičnega oksitocina vpliva na novorojenčeve primitivne reflekse, ki se navezujejo na dojenje in tudi na sam čas celotnega obdobja trajanja dojenja. Posledica je tudi inhibitorni učinek na začetek sesanja. Obenem poudarjajo, da so potrebne nadaljnje raziskave, s katerimi bi se povezava med sintetičnim oksitocinom in njegovim vplivom na obnašanje novorojenca in mame bolj potrdila.

Uporaba sintetičnega oksitocina in drugih zdravil med samim porodom vpliva na oralno- motorične sposobnosti novorojenega otroka ter posledično s tem negativno vpliva na začetek dojenja. Njegov vpliv se kaže tudi na psihično stanje mam, vendar njegov dolgoročni vpliv še ni dokazan.

Torej ali vnašanje večjih količin sintetičnega oksitocina in drugih zdravil vpliva na razvoj težav pri dojenju?

Vir: Diplomska naloga “Doživljanje in občutki ženske med dojenjem” (2016) avtorice Teje Šircelj pod mentorstvom pred. Tite Stanek Zidarič, dipl. bab., MSc, IBCLC

Foto

Podobne objave

Vsebina je zaščitena.