Moja nosečniška in porodna zgodba

Vse se je začelo junija 2020, ko sva bila s partnerjem na odhodu na dopust in je najin odhod moj najboljši prijatelj v šali pospremil s stavkom: »Da neboste prišli trije nazaj«. Stavek sem uspešno zignorirala.  

Še isti dan, popoldan sva s partnerjem ležala na bazenu v Opatiji, po treh mesecih zaprtega in prepovedanega družabnega življena v Sloveniji je bil občutek fantastičen. Ležim na bazenu, ko dobim »flashback« na besede najboljšega prijatelja. Pogledam aplikacijo Flo in ugotovim, da mi menstruacija 2dni zamuja. Panika, gledam partnerja mu povem in se mi smeji. V naslednjem momentu sva že bila v lekarni in na wcju. Niti nisem upala pogledat testa, naredila sem ga in ga v kopalnici obrnila narobe. Poslala sem partnerja pogledat kakšen je rezultat. In pokazal se je +. Hmmm kaj pa zdaj?

Mislim, da od tistega trenutka do nuhalne v 12em tednu nosečnosti noben od naju ni dejansko dojel kaj naju čaka. Nuhalna svetlina je bila tista prelomna točka ko sva na ekranu videla srček kako bije in to malo bitje kako se premika. Zanimivi občutki, ki jih iskreno ne znam opisat. Kljub vrhunskem rezultatu na nuhalni svetlini sva se odločila za Nifty test. Ponovila bi/bom vajo če bi bila/ ko bom še enkrat noseča. Ta list papirja je bil noro olajšanje, dokaz da je z najinim otrokom vse vredu. Torej za mene ena skrb manj, brez sekiranja in nervoze v nadalnjih 6ih mesecih. Po teh rezultatih se je obema odvalil kamen od srca in od takrat dalje sva mojo nosečnost dojemala kot nič drugačnega kot prej.

Najin stil življenja je ostal enak. Oba že prej nisva bila paničarja in tako sva se podala v to totalno skulirano totalno na izi. Imela sem sicer diagnosticirano nosečnisko sladkorno, torej merjenje sladkorja v krvi 3-4x na dan in dieta. Diete sem se prilično držala, sladkor sem imela vredu urejen. Če sem se kdaj pregrešila, sva šla na dolg sprehod in je bil sladkor spet bp. Torej nadaljih 6mesecev je minilo hitro, o porodu sem prebrala bojda malo. Zgolj osnove stvari, ki so mi povedali, da jih bom dejansko potrebovala. In par videov iz šole za staše na portalu Profistarš. Tako skulirano sem se podala tudi v priprave na porod. Po pripročilu kolegic sem se odločla za obisk akupunkture. Opravila sem 8 obiskov. Počutje po njih je bilo fenomenalno. Po 4em obisku mi je zdravnica povedla, da je moje telo pripravljeno na porod. To je v meni spodbudilo veliko zadovoljstvo. Rekla sem si: »Tako, zdaj pa je to to, lahko grem rodit.«. Od takrat dalje sem komaj čakala, da spoznam malega princa. Zadnja dva tedna nosečnosti sta mi bila naporna zgolj z vidika, ker sem čakala, da dobim popadke oz mi odteče voda.

V četrtek 11.2.2021 sem na zadnji akupunkturi rekla zdravnici, da bi že rodila, če mi lahko kako sproži. Da je 12.2.2021 zelo lepi datum in da bi jutri rodila. Njen odgovor je bil: »kmalu boš sigurno!«. Naslednje jutro sem imela pregled v UKC in sprašujem ginekologinjo če sem že kaj odprta in če že imam kratek maternični vrat. Odgovori mi, da se vidiva naslednji teden. Takrat sem potem nehala razmišljat o tem, da je to lep datum in da se bo otrok že odločil in izbral svojega ko bo želel na svet. Pozabim, predelam in se odločim da ne bom forsirala. Da bo ko bo.

Še isti večer leživa s partnerjem v postelji in gledama serije ko me ob 20.30 prvič zbode v spodnjem delu trebuha kot pri menstualnih krčih. Mogoče 30s tratajoč krč. Malo sem hitreje dihala ampak nič hujšega. Dalje gledava serijo, ko je ob 21.30 me prvič malo močneje zbodlo in sva začela štopat koliko časa traja in na koliko časa si sledi. Popadke sem imela takoj na 6min in trajali so cca 1minuto. Partner me sprašuje če je to čas ko greva v porodnišnico in mu odgovarjam, da še imava čas. Midva dalje gledava serijo, ko sem mela popadek sem mu samo rekla: »pavza«, da je dal na pavzo da sem predihala popadek in potem nadaljevala z ogledom. Ob 22.30 me je imel dovolj in je rekel, da zdaj pa greva. Ko sva prišla pred hišo in je bilo zunaj -12 stopinj sem mu rekla da greva malo na sprehod. Ful mi je ustrezal svež zrak. Torej hodiva, vmes pa sem predihavala popadke.

V porodnišnico sva prispela cca 23.15. izpolnili smo potrebno dokumentacijo in ko me je babica pregledala je ugotovila, da sem že 6 prstov odprta. Poslala me je v porodno sobo. Z babico sva se dogovorili za epiduralno. K meni je poslala zdravnika, ki mi je opisal in naredil epiduralno. To uro ko mi je epiduralna držala so bili popadki kar zmerni in vzdržni. Brez večjega problema sem jih predihavala. Ko mi je ob 1.30 spustila je postalo malo hujše ampak še vedno vzdržno. Babica mi je pri vsem zelo pomagala, se trudila na vse možne načine da bi šlo čimhitreje, mi govorila kdaj naj pritisnem.. skratka lahko rečem samo hvala. Zadnji iztis je bil od vsega še najbolj boleč. Najbolj boleči 4je potiski. Ampak se je splačalo. Ob 2.57 sem rodila 2530g težkega in 50cm velikeka sina. Vredno absolutno. Dobila sem 2 notranja šiva. Ko so naju po posvečeni uri odpeljali na odelek sem se počutila kot da nisem rodila. Bolečin nisem imela, zgolj neprijeten občutek med sedenjem. Vse skupaj je izvenelo v naslednjih dneh v porodnišnici.