7.avgust, ponedeljek… Moj predviden datum poroda. Ta dan sem imela še zadnji pregled pri svoji ginekologinji. CTG je bil v redu, ultrazvok prav tako. S partnerjem sva bila neučakana in prepričana, da bo polna luna na PDP pomagala. Občasni krči podobni menstrualnim ter bolečine v križu, ki so se pojavljale že zadnja dva tedna, to pa je bilo tudi vse. Ponedeljek je minil, torek prav tako, tukaj je bila že sreda in še vedno vse enako…
In potem smo tu. 10.8., noč iz srede na četrtek. Že ponoči me je začelo črvičiti in eno uro sem se bolj kot ne premetavala po postelji in razmišljala, če se bo danes morda le začelo kaj dogajati. Ko sem proti jutru odšla na stranišče, sem imela čuden občutek, kot da bi ravno dobila menstruacijo. Na vložku sem opazila svetlo rozaste flekce in prva misel je bila, da mi je začela odtekati voda. Ker je je bilo količinsko res zelo malo, nisem želela takoj delati panike, tako da sva s partnerjem počakala in spremljala, ali se bo pričelo še kaj dogajati. Hitro za tem so se krči, ki so me pestili ponoči, malo ojačali. Pojavljati so se začeli v intervalih, ampak še zmeraj je bil tako čuden občutek, da nisem vedela, ali gre za popadke ali ne. Bolečina se je pojavljala zgolj v križu in nikjer drugje. Ker voda od jutra več ni odtekla, sva se s partnerjem odločila, da greva na en sprehod in počakava, kaj se bo zgodilo. Po sprehodu sem odšla pod vroč tuš, nato pa so krči postajali vedno bolj močni. Pozno dopoldan mi je ponovno odteklo nekaj vode. Tokrat je je bilo količinsko več in takrat sem bila prepričana, da sedaj gre zares. Za pol ure sem legla, partner pa je pričel meriti popadke. Ugotovila sva, da se pojavljajo nekje na 5 minut, včasih 6, včasih 4… V miru sem počivala in razmišljala, da bom že čez nekaj ur v naročju držala svojega otročka.
Ura je bila natanko 13:00, ko sva se z avtom odpeljala iz dvorišča, okrog 13:30 pa sem že bila sprejeta v ambulanto. Sestra me pregleda in pove, da sem odprta 3 cm, povsem mehka in da je začetek zelo obetaven. Izpolniva papirje za sprejem, nato me pospremi v porodno sobo. Partner medtem odnese stvari v avto, meni pa nastavijo metuljčka in CTG ter dajo antibiotik zaradi odtekanja plodovnice. Ker je bila ura takšna, da je sledila izmena, sva do 15. ure imela babico Majo, kasneje pa babico Martino. Po izmeni me babica pregleda in ugotovi, da sem odprta 5 cm. Popadki so bili že kar močni in boleči, vsakega sem mirno predihala, med njimi pa se še normalno pogovarjala s partnerjem in babico. Ker sem že v začetku izrazila željo, da bi želela vstati in nekaj popadkov predihati na žogi, mi babica po pregledu prinese žogo. Pol ure predihavam popadke sede na žogi, partner pa me ves čas masira in skrbi, da vsake toliko naredim požirek vode. Po pol ure so popadki bili že precej boleči in ker sem se na žogi precej nagibala, je CTG pogosto piskal. Babica mi svetuje, da se za nekaj časa uležem nazaj na levi bok. Ob pregledu pove, da sem odprta 6 cm in vpraša, če bi morda porod nekoliko pospešili ter dodali umetne popadke. Odgovorim, da si jih ne želim in da bi nekaj časa želela še počakati, bi pa prosila za protibolečinsko, ki bi me morda tudi dodatno sprostila. Verjela sem, da zmorem, in prepričana sem bila, da se bodo moji popadki slej kot prej okrepili ter bo porod spontano stekel naprej. Na tej točki naenkrat nisem več imela občutka za čas. Vztrajno predihavam popadke, ki so bili že zelo močni in pogosti, v glavi pa si ves čas ponavljam, da večja kot je bolečina, bližje sem svojemu sinčku. Ne vem kdaj, ampak naenkrat sem partnerju rekla »Potiskat, potiskat moram…«. Partner prvi trenutek sploh ni vedel za kaj se gre in me je samo vprašal »Kaj moraš?«. Poklical je babico, ki je bila presenečena, da smo tako hitro napredovali in reče mi, naj kar lepo pričnem potiskat. Slišim glasove, oči imam ves čas zaprte. S potiski pričnem na levem boku, vendar nekako ni šlo, zato poskusimo na hrbtu. Nimam pojma, koliko časa je minilo, koliko popadkov, kolikokrat sem potisnila. Vem samo, da sem v enem trenutku slišala babico, ki je partnerju rekla »Poglejte, glavica se že vidi. Vidite laske«?. Takrat dobim dodatno moč in glavica je bila kaj hitro zunaj. Slišim partnerja: »Maja, glavica je zunaj, veš kako je lep.«. Pobožam glavico in ponovno dobim neko posebno moč. V naslednjem trenutku, ki se ga nekoliko bolj zavedam, je najin mišek že ležal na mojih prsih, sama pa sem občutila neizmerno olajšanje in nepopisljivo ljubezen do tega majhnega bitjeca. »Čestitke, res je fantek… Kako mu bo ime?« Oba s partnerjem odgovoriva »Lukas«. Kar ne moreva verjeti, da je najin. Najlepši fantek, ki je 9 mesecev bival pod mojim srčkom, je sedaj bil končno pri nama in ležal na mojih prsih. Vsa sem se tresla, občutki so bili neopisljivi. S partnerjem sva ga samo tiho občudovala in se takoj strinjala, da je čisti ati. Novopečeni ati je nato še prerezal popkovino, potem smo pa še samo počakali, da se porodi posteljica. Ker sem se malenkost raztrgala, so me pripravili za šivanje, babica pa je v tem času stehtala in zmerila Lukasa. Najin fantek je prijokal na svet ob 17:15, velik 51 cm in težek 3440 g. Do 20. ure smo še vsi ostali v porodni sobi, se spoznavali in crkljali, nato pa so naju premestili na oddelek. Četrtek, 10.8., se je bližal h koncu in bolj popolnega dneva si ne bi mogla želeti. Ta dan sva s partnerjem začela novo poglavje najinega življenja – življenje v troje.
Hvala babici Martini, hvala partnerju Timiju in hvala celotnemu poporodnemu oddelku, ki je skrbelo za naju z Lukasom. Moja porodna izkušnja je bila enkratna in z veseljem bi jo ponovila. Hvala tudi vsem mojim najbližjim, ki so nama krajšali čas v porodnišnici ter hvala tebi babica Nastja za najboljše priprave na porod in poporodno obdobje. Čeprav nisi bila fizično z nama v porodni sobi, so pa bili z nama vsi tvoji nasveti in vzpodbudne besede.