Aromaterapija in ženske bolezni
Janicke in Grunwald (2009) navajata, da lahko žensko telo, za razliko od moškega, opravi nosečnost, porod in hranjenje novorojenčka. Te procese v telesu uravnavajo hormoni, katerih delovanje je lahko moteno ob stresu in podobnih okoliščinah
MOTNJE PLODNOSTI
O neplodnosti govorimo, če par z rednimi spolnimi odnosi brez kontracepcije ne more zanositi. Približno 10–15 % spolno zrele populacije lahko pričakuje takšne težave (Borko in sod., 2006).
Janicke in Grunwald (2009) navajata, da so pogosti vzroki neplodnosti stres, ki povzroča hormonsko neravnovesje, nepravilna prehrana in strupi iz okolja ter preobremenjenost. Z alternativnimi metodami lahko pomagamo tako, da izboljšamo okoliščine ali pa si pomagamo pri razstrupljanju telesa. Pri tem problemu se lahko uporabi lučka s sandalovino ali pa ilang-ilang, saj sproščata in ustvarjata prijeten občutek. Neposredno na delovanje rodil in spodbudo pri nastajanju spermijev vpliva olje vrtnic. Uporabi se lahko pri kopeli, masaži. Na zmanjšanje napetosti, razočaranja ali pa pričakovanja vplivajo olja jasmina, nerola ali bergamotovo olje. Bachovo cvetno zdravljenje lahko pomaga pri samoočitanju, malodušju, občutku krivde in bolestnem perfekcionizmu (bor). Na blaženje velike skrbi, ker ženska ne more zanositi, vpliva divji kostanj z belimi cvetovi, macesen pa pozitivno učinkuje na pričakovanje neuspeha zaradi manjvrednostnega občutka in pomanjkanja samozaupanja. Studenčnica nudi pomoč pri skrajni samodisciplini, zanikanju svojih lastnih potreb ali pa celo samega sebe. Pri kristaloterapiji velja adular za kamen spočetja in simbol ženskosti. Ahat pomaga pri zaupanju v naravne in telesne procese, varuje rastoče življenje in krepi razmnoževalne organe (Janicke in Grunwald, 2009).
Tiran (2006), Tiran (2009) ter Bizjak, Veljanovič in A.M.I.D.A.S. (2000) opisujejo, da je aromaterapija znanost, pri kateri uporabljamo zelo koncentrirana esencialna olja iz različnih rastlin. Njihova moč ima terapevtski učinek. Esencialna olja so lahko uporabljena na koži prek masaže, inhalacije, prek sluznic, v kopeli (olja niso vodotopna) ali pri tuširanju. Na področju gastrointestinalnega trakta se uporabljajo v določenih primerih, vendar mora biti takšna aromaterapija klinično preizkušena. Bizjak in Veljanovič in A.M.I.D.A.S. (2000) navajajo, da med petnajst najučinkovitejših eteričnih olj spadajo čajevec, evkaliptus z vonjem po limoni, lovor, nemška kamilica, niaoli, okrogli evkalipt, palmarosa, pehtran, poprova meta, rožmarin, sivka, timijan, materina dušica, ylang-ylang in žajbelj. Predhodno se moramo pozanimati, za katera zdravstvena stanja se uporablja določena eterična olja, saj niso vsa primerna za vse.
Aromatska terapija izhaja iz grške besede, ki poimenuje besedo pikanten vonj ali okus, dandanes pa se bolj uporablja za dišavo. Therapei pa pomeni zdravljenje ali nego (Maxwell–Hudson, 1995). Eterična olja imajo intenziven vonj, saj npr. za eno kapljico rožnega olja uporabimo kar trideset cvetnih listov vrtnic (Janicke in Grunwald, 2009). Rončelj in Skoberne (2002) navajata, da ima aromaterapija poleg specifičnega vonja tudi določene zdravilne učinkovine.
Prednost aromaterapije je med drugim tudi ta, da z njeno uporabo bolje spoznamo svoje telo in s tem odkrijemo nepravilnosti. S telesnim stikom tako navežemo pozitivne odnose do sebe ali pa drugih oseb, ki jih masiramo. Ima mnogo pozitivnih učinkov, nekateri izmed njih so zaupanje, sprostitev, relaksacija mišic in sproščanje endorfinov, ki lajšajo bolečine. Eterična olja, ki jih uporabljamo pri aromaterapiji, se nahajajo v različnih delih rastlin. Rastlino ščitijo pred različnimi mikroorganizmi, vzpostavljajo stik z zunanjim okoljem, hkrati pa delujejo kot pri ljudeh hormoni in igrajo ključno vlogo v metabolizmu rastlin (Rončelj in Skoberne, 2002).
Tiran (2006) razloži, da so esencialna olja visokoodstotni koncentrati kemičnih snovi v rastlinah, včasih v drobnih kapljicah žil ter koreninah las in dlak. Njihova funkcija v rastlinah je regulacija hormonov, pomoč pri prilagoditvi rastlin in podobno. Torej esencialna olja pomagajo rastlinam pri prilagoditvi na zunanje dejavnike in jih ščitijo pred boleznijo. Podobno nalogo olj pri rastlinah navajata tudi Rončelj in Skoberne (2002).
ZGODOVINA aromaterapije
Tiran (2006) v svojem delu razloži, kako in kdaj se je aromaterapija sploh pojavila. Znano je, da so naši predniki že tisočletja pred nami uporabljali rastline in njihove esence za terapevtske namene kot tudi za parfume.
Naši predniki so opazili, da se ranjene, bolne in poškodovane živali zdravijo s pomočjo rastlin, ki so jih zaužile. Nekatere rastline, ki niso imele zdravilnih učinkovin, so zdravstveno stanje še poslabšale ali pa so celo povzročile smrt. Vsa ta znanja so omogočila, da se je razvilo zeliščarsko zdravilstvo (Farrer–Halls, 2007), (Maxwell– Hudson, 1995). Izraz aromaterapija se je razvil šele približno v začetku dvajsetega stoletja, ko je Gattefosse izvajal eksperiment z eteričnimi olji, kjer je ugotavljal njihove zdravilne lastnosti. Opekel si je dlani in prste, nato pa je odkril sivko in njeno moč, saj je poškodovano roko pomočil v sivkino eterično olje. Spoznal je, da olje sivke deluje proti bolečinam, protivnetno in pomaga pri celjenju ran. Slednji je tudi prvi uporabil izraz aromaterapija leta 1928 v znanstvenem članku o eteričnih oljih. S pomočjo Gattefossejevega spoznanja je zdravnik Jean Valnet zdravil rane vojaškim ranjencem in eterična olja uporabljal tudi pri čustvenih in psiholoških težavah. Kasneje je Marguerite Maury vpeljala lepotno aromaterapijo, pri kateri se je eterična olja uporabljalo za obnavljanje kože in tako še potrdilo pozitivne učinke eteričnih olj (Farrer-Halls, 2007). Farrer-Halls (2007) navaja, da se je sodobna uporaba aromaterapije razvila v šestdesetih letih dvajsetega stoletja, kjer so slednjo uporabljali skupaj z masažnimi tehnikami. Najpomembnejše pri aromaterapiji je masiranje celega telesa s pomočjo eteričnih olj, ki pa so razredčena.
Rončelj in Skoberne (2002) opisujeta, da so v starodavnih civilizacijah nekatere rastline veljale za svete. Uporabljali so jih za obredno daritev na takšen način, da so jih sežigali, kar dokazuje najdba kadila izpred leta 1500 pred našim štetjem. Starodavna ljudstva so bila mnenja, da imajo te rastline posebno moč, zato so jih povezovali z zdravljenjem. V času nove kamene dobe so na nekaterih področjih Evrope, pa tudi na Vzhodu, odkrili ekstrakcije maščobnega olja s pomočjo stiskanja različnih rastlin. Dolga leta so odkrivali učinke rastlin in njihove lastnosti. Ko so spoznali toksičnost nekaterih rastlin, so se teh izogibali, druge pa uporabljali zelo previdno.
V knjigi Družinski zdravstveni vodnik (2009) so kot strupena opisana olja iz thuja, pelinovih listov, vratiča, ožepa in kadulje. Olja teh rastlin so tako zelo strupena, da so ob zaužitju lahko smrtno nevarna.
V starem veku so uporabljali kreme. Pomemben življenjski stil v Egiptu je bilo uporabljanje olj za telo in zdravljenje, o čemer priča najdba številnih posod, za katere se predvideva, da so bile namenjene uporabi olja. Ta magična tekočina je bila uporabljena za različne namene, kot so zdravljenje, obredi, kozmetika in tudi mumificiranje. Nekateri navajajo, da so bolj ohranjena trupla, pri katerih so uporabili večje količine različnih olj. Grki so se od Egipčanov naučili uporabljati olja tudi za parfumiranje. Rimljani so s pomočjo znanja Grkov uporabljali olja za oblačila, postelje, telo in podobno. Arabski alkimist Avicenna je v desetem stoletju iznašel destilacijo. Prvo ekstrahirano eterično olje je bilo narejeno iz vrtnic. V trinajstem stoletju pa je ljudi najbolj navdušilo eterično olje sivke (Farrer-Halls, 2007).
Tiran (2006) ter Rončelj in Skoberne (2002) v svojih literaturah navajajo, da je izraz aromatherapie prvi uporabil kemik Gattefosse, ki so ga zanimala kozmetična eterična olja. Leta 1928 je izdal knjigo, v kateri svetuje o eteričnih oljih v dermatologiji. Pripomogel je tudi pri preprečevanju gangrene, celjenju in vnetju ran, zniževanju telesne temperature in lajšanju bolečin v času prve svetovne vojne. V današnjem času se učinke rastlin uporablja tako v farmaciji kot tudi kozmetiki. Pojavljajo se tudi nasprotovanja uporabe teh snovi, saj tudi dandanes še ne poznamo njihovih učinkov v celoti (Rončelj in Skoberne, 2002).
Uporaba aromaterapije
Pri izvajanju aromaterapije so osnovni pripomoček eterična olja, za katera velja, da so učinkovito, nežno zdravilno sredstvo. Aromaterapija je najučinkovitejša, če se jo uporablja v kombinaciji z masažo. Najpogostejši način uporabe aromaterapije doma je najverjetneje kopel. Z eteričnimi olji si lahko pripravimo tudi parfume, inhalacije, mrzle ali tople obkladke. Dodajamo jih lahko kremam, toaletnim vodicam, izdelkom za nego las ali pa celo losjonom (Farrer-Halls, 2007).
Aromaterapija je bolj pogosto uporabljena pri ženskah kot pri moških, in sicer v reproduktivnem obdobju, kar lahko nakazuje, da ženske po njej posežejo v nosečnosti ali med porodom (Smith et al., 2011).
Wagner (2008) opisuje, da je aromaterapija namenjena vsakomur za lajšanje vsakodnevnih težav. Najbolje jo je uporabljati kot preventivo pri raznih boleznih ali pa kot dopolnilno zdravljenje pri resnejših obolenjih. Njeno delovanje lahko pozitivno vpliva na kakovost življenja ob upoštevanju navodil. So zelo koncentrirana, zato moramo biti pozorni pri odmerjanju, skratka upoštevati moramo navodila za uporabo kot pri ostalih zdravilih. Nosečnica naj se o uporabi eteričnih olj posvetuje z ginekologom ali babico. Nekatere ženske so v času nosečnosti in pa tudi po porodu zelo občutljive na vonjave in jih motijo. Za takšne osebe uporaba aromatičnega olja ni priporočljiva (Wagner, 2008).
V nosečnosti veliko zdravil prehaja prek placente na otroka. Veliko žensk ravno zaradi tega razloga noče jemati zdravil, zato se v takšnem primeru še posebej priporoča alternativne metode zdravljenja (Glossler, 2010). Podobna navodila veljajo za dojenčke in majhne otroke (Janicke in Grunwald, 2009). Eterična olja pri otroku in novorojenčku ne smejo biti uporabljena, dokler je njihova resorpcija neznana (Tiran, 2009).
Farrer-Halls (2007) navaja, da je zaužitje eteričnih olj prepovedano, ne smejo priti v stik z nežno kožo na sluznici, hkrati pa se jih moramo ogniti tudi v predelu oči. Včasih lahko pride do draženja kože, zato se svetuje občasno rabo skupaj z drugimi izbranimi olji. Sledimo navodilom redčenja eteričnih olj in ne večamo koncentracije, če to ni predpisano. Če pride do razdražene in rdeče kože, to neprijetnost odpravimo tako, da mesto, kjer se slednje pojavi, namažemo z osnovno kremo ali oljem, pokrijemo s hladno krpo in pustimo, dokler nezaželeni učinki ne izginejo. V primeru, da pride olje v stik z očesom, le-tega takoj izperemo z majhno količino osnovnega olja, nato popivnamo z mehko krpo, nato pa izperemo z vodo. Osnovnemu olju so dodana eterična olja, zato lahko rečemo, da so lahko osnovna olja imenovana tudi olja za podlago, ki jih mešamo skupaj z eteričnimi olji (Konte, 2009). Če pride do hujših reakcij, je treba poiskati zdravniško pomoč.
Učinki aromaterapije
Eterična olja, ki jih uporabljamo v aromaterapiji, so močno hlapljive snovi, ki začnejo izhlapevati takoj, ko pridejo v stik z zrakom. Zato se pri vsakem načinu uporabe eteričnih olj uporablja tudi vdihavanje slednjih, čeprav v majhnih količinah. Aromaterapija je najpogosteje kombinirana z masažo, kar nam omogoča, da eterična olja vstopajo tudi skozi kožo, kjer poleg pljuč tudi najbolj in najprej učinkujejo. Olja vstopajo v telo prek kože, ker je koža prepustna za nekatere snovi. Ko vdihnemo delčke eteričnih olj, najprej potujejo iz sapnika v bronhije, nato pa v pljuča. V pljučih so alveoli, ki jih obkrožajo krvne žile. S pomočjo krvnih žil in alveol pride do izmenjave plinov, kjer se nahajajo tudi eterična olja. Ko eterična olja vstopijo v kri, potujejo po telesu s pomočjo krvnega obtoka do nekaterih organov. Vrtnično olje v največji meri učinkuje na maternico, saj uravnava njeno delovanje, jo očisti in okrepi. Eterična olja imajo močan vpliv tudi na čustveno, duševno in psihološko plat (Farrer-Halls, 2007).
ETERIČNA OLJA
Postič (2013) opisuje, da so eterična olja hlapljive snovi, močnega vonja. Dobimo jih v rastlini. Največkrat takšna olja pridobivamo s pomočjo destilacije, samo snov pa imenujemo po rastlini, npr. sivkino olje. Uporablja se jih v kozmetični in prehranjevalni industriji ter v medicini. Dimitrov (2008) razlaga, da so eterična olja sestavni del rastlin in živali ter da vsebujejo dišečo sestavino. Vsebujejo ogljikove hidrate, kisline, alkohole, aldehide, ketone, estre, fenole in ostale spojine, kar opisuje tudi Tiran (2006). Za nobeno eterično olje se ne more predpostavljati, da ga poznamo v celoti, kar omenjajo tudi prej omenjeni avtorji. Kakovost eteričnega olja lahko preverimo tako, da na bel filtrski papir kanemo kapljico eteričnega olja in tako počakamo štiriindvajset ur. Če bo olje kakovostno, na papirju ne bo ostala nobena mastna ali kakršna koli vidna sled. Znano je tudi, da olja niso topna v vodi, vendar imajo še vedno značilen vonj in okus. Voda gotovo prevzame vonj zato, ker se alkoholi, ki so prisotni v eteričnih oljih, topni. Večina eteričnih olj hitro hlapi na sobni temperaturi. Nekatera se hitro strdijo med hlajenjem ali pa izločajo trdne delce. Te lastnosti omogočajo, da uporabimo hlajenje, s pomočjo katerega iz eteričnih olj pridobimo mentol in druge stereotipe (Dimitrov, 2008).
Farrer-Halls (2007) navaja, da so eterična olja naravne snovi, ki s pomočjo fotosinteze rastlini omogočajo prehranjevanje in pridobitev drugih snovi, ki so potrebne za obstoj. Sestavljena so iz vode, ogljikovega dioksida in rudninskih snovi, s pomočjo katerih poteka fotosinteza. Izraz eterična olja največkrat uporabljamo za vse vrste aromatičnih olj, ki jih uporabljamo v aromaterapiji, vendar nekatera olja, ki jih pridobivamo s stiskanjem, ostanejo nespremenjena.
Značilnosti eteričnih olj
V praksi lahko srečamo nemastna, bistra, redka, obarvana ali pa gosta olja, vsem pa je skupno, da se topijo v maščobah ali alkoholu. Znano je, da se olja ne topijo v vodah, zato je pomemben njihov način uporabe (Farrer-Halls, 2007). Ker so eterična olja močno hlapljiva, je priporočljivo, da se jih shranjuje v tesno zaprtih stekleničkah, temne barve. Kot je že omenjeno, so močno koncentrirana, zato je treba pred njihovo uporabo upoštevati navodila redčenja, saj nerazredčena uporabljamo le redko.
Uporaba eteričnih olj
Kopel z eteričnimi olji je druga najprijetnejša in najučinkovitejša aromaterapevtska metoda, ki jo poleg masaže uporabljamo za celo telo. Olja kopanje spremenijo v posebno doživetje, saj okrepijo in dopolnijo pozitivne učinke vode. Dišečo kopel lahko uporabimo v različne namene, bodisi za sprostitev, spodbujanje, spolno draženje ali pa za osvežitev. Pomagajo nam lahko pri kožnih težavah, bolečinah v mišicah, pri stresu in napetosti (Farrer-Halls, 2007). Ko je kad napolnjena z vodo, kanemo 4–8 kapljic eteričnega olja, ki ostane na površini vode. Zaradi slednjega je treba vodo premešati, da se olje v vodi razprši. Eterično olje dodamo v kad tik pred kopanjem, saj če bi čakali predolgo, bi šlo večino hlapljivega olja v nič.
Stanovanjske prostore lahko odišavljamo tako, da eterična olja razpršimo v zrak. Če želimo eterično olje upariti in pospešiti njegovo izparevanje, uporabimo gorilnike ali aromaterapijske svetilke. V praksi se največkrat uporabljajo stojala, kjer na spodnjo poličko postavimo svečo, na zgornjem delu pa stoji posodica, kamor natočimo vodo in eterična olja. Možno je tudi kupiti avtomatske razpršilnike in kolobarjaste žarnice, ki imajo podobno delovanje kot opisani gorilniki. Hitro izhlapevanje eteričnega olja lahko omogočimo s posodico vroče vode, ki jo postavimo na radiator (Farrer-Halls, 2007). Na spodnjo poličko aromaterapijske svetilke postavimo svečko, na zgornji del, ki je namenjen tekočini, dodamo polovico vode in kanemo 8–10 kapljic eteričnega olja.
Kdor ne želi uporabljati aromaterapijskih svetilk ali električnih pršilnikov, lahko odišavlja prostore s pomočjo ročnih pršilnikov, ki so napolnjeni z vodo in eteričnimi olji. Ta način uporabe se svetuje predvsem osebam, ki ne želijo intenzivnih vonjev, vendar takojšni učinek. Odsvetovana je uporaba plastičnih posodic, saj lahko eterična olja v kombinaciji s plastiko kemično reagirajo. Ker eterična olja v vodi niso topna, je treba pred vsako uporabo stekleničko dobro pretresti. Stekleničko skoraj do vrha napolnimo z vodo, za vsako žličko vode (5 ml) dodamo tri kapljice eteričnega olja. V 100 ml vode bi tako morali uporabiti 60 kapljic eteričnega olja (Farrer-Halls, 2007).
Če odišavljamo predmete, je treba na pet papirnatih prtičkov na sredino in vogale dodati eno kapljico eteričnega olja. Take prtičke razporedimo med liste papirja in skupaj zapremo v škatlo. Po dveh dneh bo papir nežno odišavljen, brez mastnih sledi eteričnega olja. Za odišavljanje posteljnine lahko papirnate robčke, nadišavljene z eteričnimi olji, dodamo v omaro s posteljnino (Farrer-Halls, 2007).
AROMATERAPEVTSKE METODE
Metode, ki jih uporabljamo pri vnašanju eteričnih olj v organizem, so inhalacije, masaža prek kože in podobno. Zelo pomembno je, da vemo, da se olja nikoli ne nanašajo nerazredčena, razen sivkinega olja. Redčimo s hladno stiskanim oljčnim oljem (normalna ali suha koža), pri mastni koži pa uporabljamo naravno sončnično olje. Včasih lahko uporabimo tudi alkohol, mast ali pa vosek. Pri inhalacijah uporabljamo vročo vodo. Pomembno vlogo ima ustrezna mešanica za vsako zdravljenje posebej. Znano je, da več kot pet olj skupaj ne smemo zmešati, saj ne delujejo sinergijsko (v isti smeri). Upoštevati moramo hitrost izhlapevanja olj, saj so v prvi skupini olja, ki hitro izhlapijo, sledijo olja srednje hitrosti in pa olja, ki hlapijo počasi (Dimitrov, 2008).
Eterična olja velikokrat uporabljamo v dišavnih lučkah, obkladkih, pri kopeli, za izpiranje ust, vdihavanje, za masažno nego kože – kozmetika in pri opeklinah (Janicke in Grunwald, 2009).
Vir: Diplomska naloga Erike Cuznar – Aromaterapija v različnih življenjskih obdobjih ženske in obporodnem obdobju (2015) pod mentorstvom: viš. pred. Teja Škodič Zakšek, dipl. inž. rad., dipl. bab., MSc UK