Moja nosečnost je potekala brez posebnosti, razen dveh krvavitev v 7. in 13. tednu, katere pa niso bile pojasnjene. Sicer pa je minila brez slabosti, brez bolečin v križu, na splošno razen zares velikega trebuščka nisem imela nobenih problemov. Tako je bilo vse do sobote 8.8.2015 (6 dni pred PDP), ko sem na hlačkah opazila sluzasti čep, takrat sem vedela, da se bo počasi začelo. V ponedeljek 10.8.2015 sem dopoldne opazila zopet večjo količino sluzi na hlačkah, v kateri je bila prisotna tudi kri. Občasno sem začutila manjše krče, podobne kot pri menstruaciji. Imela sem tudi pregled in CTG pri ginekologinji, ki me je pregledala in mi povedala, da je maternični vrat zmehčan in počasi izginja. Zelo sem bila vesela 🙂
ob 23.00 zvečer sem začela bolj pogosto čutiti krče, ki so bili čisto začetni, spala sem zelo slabo, saj so bili krči ravno dovolj moteči. Taki krči so trajali do torka do 13.00-14.00 potem pa so se začeli stopnjevati do 15.00 ko je počasi stanje postalo resno. Med popadki sem se sprehajala, ležala na enem ali drugem boku, hodila na stranišče in tuširat s toplo vodo. Želela sem čim več časa preživeti doma, saj sem vedela kaj sledi, če v porodnišnico pridem odprta samo 3 cm. Ob 15.00 sem se slišala tudi s partnerjem, ki je ravno končal s službo in hitel v k zobozdravniku, povedala sem mu, da mislim, da je danes dan D in ga prosila naj čimprej pride domov. Prišel je ob 16.30 in takoj sva odšla proti porodnišnici, saj so se popadki ponavljali na 5 min, trajali pa v povprečju dobro minuto.
Vožnja do Ljubljane je bila ubijalska, zdi se mi da je bila vožnja od vsega najhujša. Ko sem prišla do porodnišnice, sem komaj prišla iz avtomobila, ravno ko sem stopila ven, sem dobila popadek v katerem je bil prisoten tudi trebušni pritisk, takrat sem vedela, da smo že zelo blizu. V tistem momentu je pritekel varnostnik z vozičkom in me hitro odpeljal v triažo, kjer me je pregledala babica. V hecu je še rekla, da jo zanima, če je res tako resno, kot me je varnostnik pripeljal tja. Spomnim se, da me je pregledala in rekla, hitro vstanite in se slecite, vi ste čisto odprta, samo rob še drži, tudi glavica je že nizko. Tako se mi je pomagala preobleči in že sem bila na vozičku in na poti proti porodnemu bloku.
Ko sem prišla v porodno sobo so mi hitro priklopili infuzijo z antibiotikom, saj sem bila pozitivna na Streptokok grupe B. Med tem me je že zelo začelo pritiskati navzdol, zelo sem želela potiskati, vendar so mi babice, ki so bile v porodni rekle naj ne pritiskam, ker mi mora najprej steči antibiotik. Dali so mi še oksidul masko, ki je malo blažila bolečine. Vendar če sem iskrena mi je bilo po njej semo slabo in bila sem čisto zadeta. Takrat mi je tudi odtekla plodovnica, prav čutila sem kako je mehur počil kot balon in vsa sem bila mokra. Ko je stekel antibiotik, so me zopet pregledali in videli da je glavica že čisto nizko. Tako sem lahko začela pritiskat. Med pritiskanjem pa se je utrip mojega srčka izgubljal in postajal počasen, sama sem vedela da to ne pomeni nič dobrega. Vendar ker se je utrip po končanem popadku in pritiskanju stabiliziral smo počakali še nekaj časa, vmes sem še počivala in ležala na boku. Malo čez 18.00 pa so se odločili, da ne bomo več odlašali in so mi dali še infuzijo Syntocinona, ki mi je pomagal pri iztisu, vedela sem da gre zares, saj je moj sinček že trpel. Tako sem zbrala vse moči, kar sem jih kje imela in potisnila, malo mi je pomagala še ena od babic in glavica je bila odzunaj. Počakala sem še na en popadek in iztisnila ostalo telo.
Kako olajšanje 🙂 Moj mali Svit se je rodil ob 11.8.2015 ob 18.19. Babica mu je odvila popkovnico, ki jo je imel 1x ovito okoli vratu in mi ga dala na trebuh. Tako sem bila vesela. Partner je od veselja spustil nekaj solzic. In tako smo postali družina. Zame je bila to zares neverjetna izkušnja, ki se jo zelo rada spominjam in mi je žal, da je že za mano. Porod je bil tak kot sem si predstavljala, bolečina zanemarljiva. Brez problema bi šla rodit še enkrat.