V ponedeljek, 17. 10. 2022, se nam je po intenzivni noči zjutraj ob 7.02 pridružila deklica. Velika po očitu (4070g) in glasna po mamici ♥️
Dolg zapis zgodbe:
Zvečer, okrog enajstih sem ugotovila, da občasni mini popadki, ki so bili občasno prisotni tudi že ves teden pred tem, postajajo čedalje bolj redni. In postopoma tudi čedalje bolj intenzivni. Daleč od tistih močnih, ampak vseeno sem se morala ustaviti, skoncentrirati in jih predihati. Bili so sicer še redki, ne super dolgi. Tako da sva med njimi uživala doma. Pripravila sva si še eno večerjo. Odlična ideja, da sem res imela energije za porod. Okrog dveh sva se odločila, da bi bilo počasi fino štartat proti porodnišnici, saj bi mi pasalo iti v vodo, preden pa bi prišla do nje sva pa vedela da zna še trajat vsa procedura. Tako sva se odpravila. Popadki so bili redni, nekje na 3-4 minute, dolgi okrog minute. Prideva v porodnišnico (še pred vrati sem enega finega predihavala), grem sama v porodni blok, preoblečem se v haljo, čakam… In popadkov od nikoder. Vsake toliko kakšen. Umirilo. Tudi kar sem jih čutila jih CTG skoraj ni zaznal. Izpolnili vse papirje, snemali CTG, preveri odprtost.
Dva centimetra. Kako, šok!
Ojoj, to bo traaaajalo preden bom rodila, če se nič ne dogaja (v petek na pregledu naj bi bila tudi odprta dva centimetra, že takrat mehka). Po dobri uri v porodni me želijo dati na oddelek, da tam počakam, da se kaj bolj resno začne dogajat. Izrazim željo, da bi šla raje domov (z mojim predvidevanjem, da bo itak trajalo da pridem nazaj). Ker sva doma 15 minut stran mi željo uresničijo. Prideva domov, si rečem, nič, grem v posteljo pa probam zaspat. Par minut ležim in se začne dogajat zares. Ornk popadki. Vstanem, grem predihavat in se gibat v dnevno, moža pustim spat. Ratuje čedalje bolj intenzivno, odločim se, da najprej probam tuširanje. Vroča voda mi noro paše med posameznimi popadki, me sprosti, ampak mi je težko skos stat. Odločim se, da si kar v domačo banjo natočim vodo in grem notr. Še prej grem zbudit N. in mu naročim naj pride, ker ga rabim. Ker so popadki že zelo močni in rabim podporo. In ker grem v vodo ne morm kar ven skakat. Po nekaj popadkih reče mož.: uf, še dva pa bova kar šla v porodnišnico. A res? Ja, mislim da res. Gre zbudit taščo, da bo merkala prvega sina. Jaz se oblečem, zrihtam. Ni šlo niti čevljev obut, sem samo natikače nataknila in sva šla. Do avta še en ornk popadek. Sem probala biti tiha, da ne bi cele ulice zbudila hh. Okrog šestih sva šla od doma, malo prej.
Vožnja. Ne spomnim se je veliko, le da sem mu med popadki govorila naj vozi hitro. Vmes pa da ni treba tako hitet, saj itak še ne bom rodila, tole bo še trajalo. Prideva do urgence. Pred urgenco prosto parkirišče, ravno za naju. Na voziček in laufava proti porodni. Prideva gor, me babica čaka že pri vratih “vi ste tista za v bazen?” Ja! Gremo v porodno. Preobleč, uleči, da vidijo kje sem.
Samo molim da je več kot 4 cm.
Gospa, tole je 7 cm, že proti 8! Ne vem, če bo čas za bazen. Tudi za klistir ne bo časa, ki je pogoj za bazen. Rečem, a lahko pa tuš? Ja, seveda. Gremo pod tuš, na žogo. Top top top! Vroča voda me je sproščala. Žoga mi je dala možnost za gibanje, ki mi je pasalo. Biti pokonci tudi. mož za menoj, me masiral, polival z vodo, bodril…
Zlata babica je skrbela, da je vse teklo kot je moralo. Ko je presodila, da bo kmalu čas za iztis je povedala, da se bi mogla premaknit na posteljo. Ko sem vstala sem začutila še razpok mehurjev. Babica mi je podala !tople! brisače, da sem se obrisala. Na poti do postelje me je doletel še en zelo močan popadek, da sem se kar sesedla na tla, ampak s spodbudo, da bi bilo res fino pridt do postelje sem se z njuno pomočjo prestavila. Tam so me takoj dali na bok, vendar mi ni pasalo. Sem se obrnila na hrbet. In je druga babica poskrbela, da sem eno nogo stegnila, drugo pokrčila in bila rahlo postrani (mož je tudi bil pozoren, da ne bom direktno na hrbtu, da bo imel otroček prostor za rojevanje).
In so prišli tiščavniki za iztis. Nasveta babice, naj se potegnem naprej k nogi, nisem upoštevala, saj sem čutila, da moram biti zravnana. Prav tako zadrževanja sape med iztiskanjem. Jaz sem med tiščanjem dihala. In tako zdržala veliko dlje eno “tiščanje”. Iztiskala sem jo ven samo med mojimi popadki. Vmes sem imela čas dihati, počiti, potem pa spet! Skupaj z babicami smo govorile, da grem kakat. Še malo kakaj. Zdaj je smešno, ampak res res je tak občutek. In tokrat sem bila popolnoma brez tiste skrbi, kaj če se pokakam. Ne bom se. Bom pa “pokakala” otroka ven. In to želimo. Vse sem sproščala. Cel porod sem si govorila, sprosti se, sprosti se. Ramena dol. Gibaj se. Sprosti se. In kar naenkrat babica reče že vidim laske! Kako? Jih ima veliko? Jaa, temne dolge laske! Kako? O uau, mož, po tebi je! In še malo in je bila hčerka na mojih prsih! 7.02 rojena hčerka R. Najin drugi otroček.
Kako nora izkušnja. Kako lep porod. Vsega se spomnim, popolnoma bistre misli. Polna energije sem bila po njem. Srečna.
Rodila brez enega šiva. 10 min po porodu je prišla še zdravnica, a ni bilo kaj več, le babica ji je pokazal še posteljico.
Hvala hvala za tako dobro pripravo. Kot drugorodka sem res hvaležna, da sva se odločila zate, ker si naju pripravila na najlepši porod v porodnišnici. Na realne situacije, ne na neke idealne scenarije. Na to, da sem bila povsem odprta za to, da rodim v vodi ali pa ne. Da je babica parkrat omenila, kako je bil to eden lepših porodov zraven katerega je bila, da se je videlo, kako sva pripravljena, kako sva suverena, kako si želi več takih porodov. Občudovala je moj seznamček porodnih želja, najbolj ji je bila všeč točka: Merkajte moj presredek, tako kot ste ga prvič in vem da ga znate. Parkrat omenila, da so tako lepo zapisane želje, da z veseljem poskusi ustreči, če se le da.
Tako sva bila suverena in usklajena z možem, da se ti res lahko le zahvaliva za vse predano znanje (in podaljšan dostop za ogled, je bilo vredno!). Mož je bil bolj siguren vase in me res res poslušal, poskušal kaj mi paše, poslušal svoj instinkt. Predvsem pa bil skrbno skos z menoj. Sedel je za menoj med iztisom, da sem ga čutila ob sebi, to podporo.
Kot rečeno, se nama sedaj po ponovnem izkustvu poroda zdi priprava dobra za suverenost poroda v bolnišnici, počutila sva se kompetentna in da res vodiva zadevo, babica pa je to potrjevala, da naj le tako naprej… K obsežnim pripravam bi dodala še nekaj o dojenju. Da je to na začetku boleče, ko bradavice še niso vajene takega drgnjenja in da je potrebno otroku prsi zarinit v usta, da so res globoko v ustih, da se mu sproži sesalni refleks. Tudi po pogovoru s sestrično, ki jo je ta lastnost zelo presenetila se nama zdi morda fino, da se to poudari, saj se na porod dobro pripravimo, na to realnost po njej pa nam že zmanjka.
Druga stvar pa se navezuje na krče v nogah, ki jih nosečke pogosto doživijo. Ko je A. pojedla že veliko magnezija je vprašala ginekologa, kaj lahko še naredi. Svetoval ji je dnevno kratko masažo nog. Sicer ima mož nekaj kratkega dela vsak večer, a od takrat naprej imela nobenega krča, razen v dneh, ko sem bil službeno odsoten in ni dobila masaže.
Še enkrat pa se res zahvaljujeva za bogato predajo znanja! Veliko sva odnesla, oziroma dobila ogromno zaupanja, kar pa tukaj šteje, da je vse skupaj lahko bolj po pravi poti otroka in mame. Priporočava to pripravo vsem, jih pa opozoriva na intenzivnost, saj se je treba res zavzet, je časovno zahtevna a izčrpna.
Hvala in srečno opravljanje čudovitega poslanstva še naprej! Midva pa morava izkoristiti čas, ko oba otroka spita 🙂
Rezervirajta svoje mesto v Šoli za starše nekoliko drugače