Prenatalna priprava na porod (“šola za starše”) ima pomemben vpliv na porodno izkušnjo. Pari morajo poznati potek poroda, pomen bolečine, porodnih položajev, različnih posegov in postopkov, ki se (rutinsko) izvajajo, saj bodo le tako lahko izbrali porodnišnico, kjer bodo njihove želje najlažje upoštevane. Romano (2005) poudarja, da se moramo tudi pri induciranih (sproženih)  porodih truditi, da so ti čim bolj fiziološki. To lahko naredimo že s tem, ko ženski omogočimo gibanje med porodom. Pri fiziološkem porodu mešanica hormonov poskrbi za napredek poroda. Ženska proizvaja endorfine, ki ji pomagajo lajšati porodno bolečino. S tem, ko ji omogočimo gibanje, posredno omogočamo usklajeno delovanje hormonov, kar pripomore k večjemu udobju in napredovanju poroda. Porodnico spodbujajmo, da menjava položaje na 30 minut – da iz počitka postane aktivna in obratno. Če najde položaj, ki ji ustreza in tudi porod v njem dobro napreduje, naj v njem vztraja dalj časa. Naj ne uporablja položajev, ki ji ne ustrezajo in ki ne ustrezajo otroku (Mothers Advocate, 2009).

Glede na lego otroka in počutje ženske ji kot strokovnjaki svetujmo ustrezne položaje. Naj jih poskusi čim več, da najde sebi najprimernejšega. Aktivirajmo partnerja, da ji pomaga pri menjavi položajev, saj lahko neudoben položaj ali bolečine v križu porod zavirajo (Simkin, 2007). Različne študije govorijo o pozitivnih učinkih gibanja, saj se porod skrajša, porodnice pa imajo manj želja po protibolečinskih farmakoloških sredstvih. Če je porodnica v začetni fazi že v porodnišnici, je njeno gibanje velikokrat omejeno zaradi snemanja kontinuiranega kardiotokograma kljub fiziološki nosečnosti in fiziološkem poteku poroda (Lamaze, 2009). Ne omejujmo porodnic po nepotrebnem. Smernice za snemanje kardiotokograma oblikujmo tako, da bodo ženske svobodne pri izbiri položajev, kljub temu pa naj bo nadzor ploda takšen, da bomo realno ocenili njegovo stanje.